Dušan Kastelic za STA: Idej imam dovolj za par življenj

V začetku ustvarjalne poti so vas prevzeli stripi in ilustracija, nekje sredi 80-ih pa ste postali del angažirane ekipe Mladine. Nekoč ste, verjetno bolj v šali, povedali, da so vas pri Mladini "pokvarili". Kako se spominjate tistih, za marsikaterega kritičnega ustvarjalca, zlatih časov?

Zelo zanimivi so bili, tedaj se je veliko dogajalo. Z Mladino sem sicer začel sodelovati že v srednji šoli, še pred prihodom urednika Iva Štandekerja, ko revija še ni bila tako angažirana. Ilustriral sem denimo njihovo prilogo Mlada pota. Nato sem šel v vojsko, se zaposlil v tovarni, kasneje pa me je nova ekipa, v kateri je bil Ivo, povabila zraven. Ne vem, ali mi je bil ravno blizu ta njihov politični angažma, ampak želel sem risati stripe in na Mladini so mi to ponudili in celo plačali. Tako sem se pač prilagodil, sicer me politika ne zanima preveč.

Še vedno za kultnega velja vaš strip Partizani. Kot ste zapisali, se v tem stripu niste odločili postaviti na eno ali drugo stran, ampak ste tako partizane kot Nemce zelo karikirali...

V časih, ko sem ustvarjal ta strip, se ni smelo čez partizane nič grdega reči. Tako so nas učili v šoli, kjer so poudarjali, da so partizani dobri, pošteni in lepi, Nemci na drugi strani pa so grdi in hudobni. Tako sem se odločil, da bom zadevo predstavil natančno tako, kot so nas učili, ampak jo bom karikiral do skrajnosti. Partizani v stripu so tako strašno dobri, lepi in pogumni, da so predstavljeni kot superjunaki. Nemci pa so tako pokvarjeni, da sploh niso več ljudje, so spačene kreature. Tudi genitalije, ki jih je bilo v stripu obilo, so pri Nemcih grde in zverižene, medtem ko so imeli partizani cenzurirane.

Ta strip je hitro postal kulten, čeprav sem narisal zgolj 32 strani. Ni pa nikoli izšel kot album. Zadnjih deset let sicer dobivam ponudbe za to, a se ne morem odločiti. Ta strip je bil ustvarjen za točno določen čas, morda je bil malo revolucionaren, ker se še ni smelo vsega povedati. Ljudje so imeli radi Mladino in naše stripe, ker smo si upali in smo podirali nekatere tabuje. Bojim se, da danes bralci sploh ne bi razumeli stripa oziroma tega, kaj je bilo na njem tako posebnega. Pred časom sem spoznal občudovalca tega stripa, ki mi je razkril, katera epizoda je zanj najboljša. Povedal je res dobro in hecno zgodbico, problem je bil v tem, da je nikoli nisem narisal! Nekdo si jo je izmislil. Strip živi v legendah, brez mene, in škoda bi bilo to pokvariti s tem, da pokažemo, da original mogoče ni bil tako dober, kot ga imajo ljudje v spominu.

Še vsaj en strip bi veljalo omeniti iz tega Mladininega obdobja - Afera JBTZ, ki ste ga leta 1996 tudi izdali v samozaložbi.

Ta strip je od začetka do konca spremljala smola. Delal sem ga z veliko muko. Vse se je začelo po zabavi, ki so jo na Mladini priredili, ko so Francija Zavrla izpustili iz zapora, midva s Tomažem Lavričem pa sva za to priložnost narisala osem plakatov, ki so viseli na stenah uredništva, naslovljenih kot Križev pot Francija Zavrla. Tisti plakati so vzbudili zanimanje in tako so se na Mladini spomnili, da bi bilo iz te zgodbe dobro narediti strip.

Lavrič, ki je bil tedaj že velika zvezda, je delo odklonil in tako so ga ponudili meni, ki pa mi ta projekt tudi ni dišal. Med drugim zaradi časovne stiske, saj sem tedaj delal v nekem podjetju in sem lahko risal le ponoči. Name so pritiskali tako, da so že začeli objavljati celostranske reklame, preden sem sploh pristal, da bi narisal strip. Končno sem privolil, vendar sem se odločil, da strip ne bo takšen, kot so si ga predstavljali na Mladini. Oni so si Afero JBTZ zamislili kot strip o hrabrih mladeničih z Mladine, ki se delajo norca iz Udbe, JLA, itd., jaz pa sem se odločil, da bo to strip o hrabrih udbovcih, ki branijo Jugoslavijo pred takšnimi tujimi agenti, zbranimi okrog Mladine, ki jo želijo razbiti. Strip sem delal z muko. Nekje proti koncu je umrl Ivo. Novico sem izvedel ravno, ko sem risal njegovo karikaturo v stripu. Precej me je prizadelo. Par tednov kasneje sem tudi sam zbolel in strip v Mladini ni bil nikoli dokončan, dodelal sem ga šele čez nekaj let, za album. Sem pa sem za ta strip leta 1999 prejel nagrado zlata ptica.

Kdaj je prišlo do prelomne odločitve, da boste v vaše delo vključili računalnik oziroma se posvetili animaciji?

Takrat sem naivno pričakoval, da mi bo računalnik olajšal delo. Ampak računalniki so bili v tistem času še tako primitivni, da sem si ga predvsem otežil. Takrat še ni bilo skenerjev, računalniki so imeli tako malo pomnilnika, da naenkrat niso mogli oddelati cele A4 črno-bele strani. Tisto so bili pionirski časi računalništva in mislim, da je bila Afera JBTZ tudi v svetovnem merilu eden prvih stripov, ustvarjenih s pomočjo računalnika.

Za vas bi lahko rekli, da ste eden od pionirjev avtorskega 3D animiranega filma pri nas, kar ste proslavili s Perkmandeljcem (2002), videospotom za skladbo skupine Orlek.

Prvi nisem, sem pa med prvimi pri nas. V Sloveniji je tedaj celo deloval precej velik studio za računalniško animacijo in igre, imenovan Arxel Tribe. Oni so denimo ustvarili videospot Final Countdown za skupino Laibach, ki je bil za tiste čase zelo impresiven. Pred mano je bil tudi Miloš Radosavljević, ki je animiral kratki film po scenariju Francija Slaka Križišče 2. Zame se je vse skupaj začelo s Perkmandeljcem. Pred tem me je 3D animacija sicer zanimala, ampak z njo nisem delal. Perkmandeljca sem naredil za prijatelje iz benda Orlek in je v času, ko je bil internet še precej počasen in primitiven, postal eden prvih viralnih videov. Tako so ga opazili producenti na festivalu Sundance in povabili v tekmovalni program. Potem pa je začel kar sam od sebe krožiti po festivalih.

Med drugim ste še v svojih stripovskih časih za Delo risali manjši strip Kulturčniki. Ena od teh epizod je, reciva po spletu naključij, postala izhodišče za scenarij Celice. Bi povedali malo več o tem stripu?

Glavni junaki tega stripa so bili ploskoglavci, poimenovani kulturčniki, ki so poskušali pobegniti iz svojih stripovskih okvirčkov. Počasi jim je to tudi uspelo in kulturčniki so se začeli sprehajati izven stripa po straneh Dela. Zelo sem se zabaval pri ustvarjanju tega stripa, imel sem še veliko idej, recimo, da bi ploskoglavec kot tiskarki škrat črke prestavljal naokrog po strani, pa tehnični uredniki nad idejo niso bili navdušeni. Ukazali so mi, da se moram omejiti samo na prostor, ki so ga namenili stripu in prepovedali posege drugje po straneh. Ampak to ni bilo več zanimivo in sem s tem stripom počasi prenehal.

Je pa dejansko Celica vzniknila iz nočne more. Ta je bila posledica vašega lokalnega angažmaja v Eko krogu, s katerim ste se borili proti cementarni Lafarge in dosegli, da so jim prepovedali sežiganje odpadkov...

Eko krog se je je boril že deset let, preden sem se jim pridružil. Borili se nismo samo proti multinacionalki in državnim uradnikom, ampak tudi proti lokalnim ljudem. Mnogi nas niso preveč marali. Obtoževali so nas, da se nam gre samo za denar, da hočemo spraviti ob delo zaposlene, da nas plačuje Salonit Anhovo, ki bi se na ta način znebil konkurence... Pa še razne druge teorije zarote so se pojavljale. Glavna tarča napadov je bil sicer predsednik Eko kroga Uroš Macerl, ki pa ima na srečo trdo kožo, mene pa so se te zadeve bolj dotaknile in marsikdaj zaradi njih nisem mogel spati. V polsnu se mi je večkrat pojavila podobna scena, kot jo lahko vidite v Celici. Temen prostor, moreče vzdušje, v katerem dremajo v tla ukoreninjeni ljudje, ki sem jim želel nekaj dopovedati, a jih nikakor nisem uspel zbuditi.

Celica v osnovi ni bila prizorišče dogajanja, to je bolj postala zaradi tehničnih omejitev, na katere ste naleteli...

Pri Celici sem si v začetku zamislil, da bo dogajanje nekje v podzemlju, kjer bo dremalo neskončno teh ploskoglavcev. To bi delovalo precej veličastno. Dejansko sem tudi eno leto delal na tem, a se ni izšlo, saj se je na računalniku vse skupaj blazno upočasnilo, ko sem v modele vstavil okostja, s katerimi animiramo like. V trenutku, ko sem začel delati z okostji, se je delo upočasnilo za nekaj stokrat. Tako hude upočasnitve nisem pričakoval in seveda nisem mogel nadaljevati na tak način. Ugotovil sem, da lahko moj računalnik dokaj solidno obvladuje okoli 60 likov na ekranu, nikakor pa ne nekaj tisoč. In tako sem žal moral sredi dela temeljito spremeniti scenarij in zapreti 60 ploskoglavcev v majhno škatlo. Sicer sem imel to rešitev ves čas pred nosom, saj je precej podobna tisti, ki sem jo uporabil že v stripu.

V ospredju filma, ki je doslej prejel že več kot 50 nagrad, je beg posameznika, ki ga ni strah biti drugačen od množice ploskoglavcev. Večna tema, a najbrž je bil vaš glavni izziv bolj, kako to zgodbo vizualno predstaviti...

Zelo me zanima, kako v zgodbi združiti na videz nezdružljive elemente. Recimo pri mojem najbrž najbolj znanem animiranem filmu Čikorja an' kafe (2008) me je zanimalo, kako v petih minutah osebo tako priljubiti gledalcu, da mu bo žal, ko umre. To v celovečercu ni tak problem, tam imaš več kot uro časa za to. Pri Celici sem delal podobne eksperimente, le da sem tokrat združil humor in grozljivo tesnobo. To je včasih gledalce malo zmedlo, saj je film na trenutke skoraj grozljivka, po drugi strani pa je humor v filmu precej abstrakten.

Zanimivo se mi je zdelo, da so Celico v Švici pokazali v psihiatričnih klinikah, v oddelkih, kjer se zdravijo otroci, nagnjeni k samomorom. To je bilo zame presunljivo in sem jih prosil za kakšno povratno informacijo. Eden od teh otrok se je ob pogledu na ploskoglavce vprašal, kako je mogoče, da je prav deček, v katerem se je sicer prepoznal, tisti, ki je v tej zgodbi nenormalen. Ploskoglavci pa predstavljajo normalneže.

Pri Celici ne moremo mimo glasbe, ki je bila prav tako večkrat nagrajena in jo podpisuje Mateja Starič. Dečkova pesem zveni kot plemenski napev, ki kar ne gre iz glave. Kako sta sodelovala?

Za ta napev je Mateja ustvarila okoli 20 različic, preden sem bil zadovoljen. Najprej sploh nisem nameraval imeti petja, ampak sem ta del nameraval narediti kot nekakšen hommage ameriškemu komiku Andyju Kaufmanu. Če se spomnite filma Miloša Formana Mož z Lune, v katerem je Kaufmana igral Jim Carrey. V njem je tudi znan skeč, v katerem Kaufman bobna in pri tem spušča čudne, tečne glasove, ob katerih občinstvo ni ravno uživalo, se je pa zato neznansko zabaval on sam. Ampak me je Mateja prepričala, da bo bolje s petjem. Vrhunec pa v Celici predstavlja kričanje ploskoglavcev. Tu sem si jaz zamislil samo glasno kričanje, Mateja pa je predlagala, da bi se kričanje slišalo kot nekakšno sodobno zborovsko petje, ki vključuje kakofonije in eksperimentiranje z zvoki in kriki. Vse zvoke v filmu sva tudi sama posnela.

Ob pogledu na kolofone vaših avtorskih animiranih filmov je zaznati, da večino dela pri projektih opravite sami. Je temu vzrok pomanjkanje sredstev ali še kaj drugega?

Po eni strani je vzrok temu pomanjkanje sredstev, ki onemogoča, da bi sodelavce spodobno plačal. In tako moraš hočeš-nočeš narediti večino stvari sam. Tudi v Sloveniji imamo nekaj izjemnih 3D animatorjev, ki za dober zaslužek ustvarjajo za tuje trge, jaz pa enostavno nimam dovolj denarja, da bi jim lahko ponudil spodoben honorar. Po drugi strani pa je sodelavce pri animiranem filmu bistveno težje zbrati kot sodelavce pri igranem filmu. Animatorji imajo zelo različne stile risanja in animacije in seveda v filmu ne more vsakdo risati v drugačnem slogu. Najprej se morajo vsi skupaj uglasiti, podobno kot simfonični orkester, katerega člani morajo najprej vsaj leto dni vaditi, da lahko nato uigrano dihajo kot eden. Žal pri nas ni takih projektov, ki bi omogočali, da bi avtorji delali skupaj več let in tako postali uigrana ekipa.

Bojda razmišljate o seriji kratkih risank. Je kaj na tem?

Prvoten naslov Celice je bil Rastlinjak. Ker ljudje v filmu životarijo kot rastline. Ko sem delal Celico, sem razmišljal, kako bi iz tega zamorjenega filma lahko ustvaril prikupno serijo filmčkov za otroke o rastlinici v vrtu, ki je žalostna, ker mora živeti na istem mestu, ona pa bi si rada ogledala svet. Pri tem ji pomaga prijatelj polžek, ki jo v lončku vozi naokrog. Tako skupaj spoznavata svet. Morda se bom tega kdaj lotil.

Pri meni ni težava v idejah. Tudi če se mi ne utrne več nobena, jih imam dovolj za par življenj. Problem je, da delo na animacijah traja tako zelo dolgo. Na enem filmu delaš v povprečju dve, tri leta, pol leta potrebuješ, da zbereš denar in urediš papirje, nato pa moraš film še kakšno leto promovirati na festivalih... In na koncu ugotoviš, da si za en kratek filmček zapravil štiri leta življenja. Zato moraš zelo dobro razmisliti, kakšnega filma se boš lotil naslednjič. Nekaj osebnega mora vzbuditi v tebi, da lahko tako dolgo zdržiš.

Kaj pa celovečerec, bi se ga lotili glede na vse povedano?

Celovečerec je moja velika želja. Napisana imam že dva scenarija in kup idej v glavi. A da bi se lotil takega projekta, bi dejansko potreboval skupino pravih ljudi. Te pa je treba, kot rečeno, najprej uigrati preko drugih projektov, šele nato lahko pristopiš k delu. Ne upam pa se podati v tak projekt, dokler nisem prepričan, da ga bom lahko realiziral. Zaenkrat ne vidim realnih možnosti. Niti finančnih niti organizacijskih.

Kakšen proračun pa bi potrebovali za celovečerni animirani film?

Že pred leti sem naredil okvirni izračun. Če bi delal z res minimalno ekipo, recimo desetih animatorjev - računajte, da jih ima Pixar na voljo 300 -, ki bi jim želel za delo nameniti vsaj povprečno slovensko plačo, čeprav bi si zaslužili več, in temu prištejem še vse dajatve, materialne stroške, opremo in upoštevajoč, da bi delo trajalo več let, sem prišel do zneska vsaj pet milijonov evrov. To pa je več kot je lani znašal celotni letni slovenski proračun za film oziroma desetkrat več kot v povprečju stane slovenski celovečerni igrani film. Ob tem bi nujno potreboval izjemnega producenta, ki bi se znal glede produkcije in pridobivanja sredstev ter kasneje distribucije povezovati s tujino. Pravzaprav je producent tisti, ki bi pri tem projektu imel najtežjo nalogo.

Med prejemniki nagrade Prešernovega sklada vse od njenega obstoja ni veliko animatorjev (Janez Marinšek in Koni Steinbaher leta 1977 ter Zvonko Čoh in Milan Erič leta 1999). Morda to nagrado razumete ne le kot priznanje vašemu delu, predvsem Celici, ampak kot priznanje komisije v zadnjih letih vse bolj uspešnim slovenskim animatorjem?

Za nagrado so me predlagali kolegi iz Društvo slovenskega animiranega filma, kar mi je v čast. To priznanje pa razumem tudi kot priznanje slovenski animaciji, ki je v zadnjih letih v velikem vzponu, pa tudi vsem animatorjem iz preteklosti, ki so do tega pripeljali. Nisem edini animator v Sloveniji, ki se lahko pohvali z uspehom v tujini. Omeniti velja vsaj še Špelo Čadež, ki je v festivalskem svetu veliko in priznano ime, drugih pa niti ne bi omenjal, ker jih je preveč in bi koga pozabil, pa bi se zaradi tega potem sekiral. Trenutno je animirani film v Sloveniji v razcvetu. In prihajajo nove generacije, ki ga bodo še bolj razcvetele.