Jure Jakob za STA: Človek mora najprej sebe iztrgati iz popredmetujočih samopredstav

Po izidu pesniškega prvenca Tri postaje (2003) so vas označili za izstopajoči glas neke literarne generacije, za zadnjo Lakota (2018) pa boste prejeli nagrado Prešernovega sklada. Vas hvala motivira ali hromi?

Pohval in nagrad sem vesel. Še več mi pomeni osebno priznanje od nekoga, čigar sodbe tudi sicer cenim. Včasih znajo biti pohvale pretirane, kar me spravlja v zadrego. Nagrade so tudi zaveza. Terjajo večjo odgovornost. Ampak to me v bistvu motivira, ne bojim se odgovornosti.

Pravite, da ste razmišljujoč človek in da se neradi javno izpostavljate. V zbirki Lakota, tako se zdi, vam je bližja družba živali kot družba ljudi. Koga oziroma kaj vse vidite v kosih, črvih, kačah, mravljah in ovcah, o katerih pišete?

Mogoče sem res kdaj kaj takega rekel, ampak takole brez ustreznega konteksta zveni moja izjava malo piškavo, ni najbolj točna. Res sem verjetno bolj človek kontemplacije kot pa človek dejanj, ampak, oprostite, kako si pa predstavljate pesnika, ki ne bi bil razmišljujoč človek? Pisanje je resno delo. Nobeno delo, ki ga ne vodi razmislek, ne more biti dobro opravljeno, če gre za intelektualno delo, pa to še toliko bolj velja.

Tudi to, da se nerad javno izpostavljam, je le napol res. Nisem nastopač. Ne zdi se mi potrebno, da bi si o vsaki aktualistični muhi izoblikoval svoje mnenje, kaj šele, da bi ga javno razglašal. Javnega življenja si ne predstavljam kot gostilniške debate, v kateri vsak pametuje o vsem, ampak kot odgovorno prevzemanje vlog, za katere si usposobljen. Trudim se odgovorno opravljati svoje delo. Moje delo je pisanje poezije. Z vsako svojo pesmijo, z vsako pesniško zbirko se docela javno izpostavim. Ne samo, da sem vseh svojih pet pesniških zbirk objavil pri eni od najodličnejših slovenskih založb in tako brez sence dvoma z njimi stopil v javnost, tudi bral sem iz njih, ob preštevilnih priložnostih, na javnih prireditvah. Kdor tega ne vidi, pač ne išče pesnika in njegove poezije na pravem mestu.

Pesmi v Lakoti imajo še kar širok razpoloženjski razpon, pa tudi motivno niso vse uglašene na isto vižo, čeprav drži, da najbrž res prevladujejo motivi iz narave. To je nekakšna stalnica moje poezije, od prve zbirke naprej. Do neke mere je povezana z mojo biografijo in življenjskim slogom; odraščal sem na podeželju, še vedno živim na pol na vasi, raje kot bogata mesta obiskujem skromne, zapuščene vasice, bolj vztrajno kot po galerijah se sprehajam po gozdovih. Zato mi v pesem prej kot kak avtomobil ali pa kolesar ali pa drsalec iz holandskih mojstrovin prileti kos, zleze mravlja. Kaj vidim v njih? Tisto, kar o njih pokaže pesem, v kateri se pojavljajo. Pesmi ni mogoče obnavljati, pa tudi nobene potrebe po tem ni. Tako kratke so, da jih lahko prebere vsak, ki si vzame par minut časa.

Za vse pesmi se zdi, kot da živali osamosvajate od človeške nadvlade. Zlasti v pesmi Sanje pa, kot da tudi predmetom dodeljujete samostojno življenje in jih osvobajate kapitalizma ...

Pesem naj bi tisto, o čemer govori, nekako na novo osvetlila, postavila v luč, pod katero že poznane stvari razkrijejo dotlej neviden obraz, v še ne slutenih razmerjih. Zato naj bi pesem že sama po sebi, ne glede na to, kaj je njena eksplicitna tema, delovala osvobajajoče, nas trgala iz rutinskih, avtomatiziranih, popredmetujočih predstav. Ampak, če koga, lahko pesmi osvobajajo le ljudi, tiste, ki so pripravljeni pesmi brati in se jim odpreti, ne pa živali ali pa predmete. Te slednje mogoče po ovinku. Človek mora najprej sebe iztrgati iz popredmetujočih (samo)predstav, šele potem se bo lahko spremenil tudi njegov odnos do celega stvarstva.

Kako je biti pesnik v današnjem času? Nekoč ste dejali, da če za sabo pesnik nima močne inštitucije, da se mora oprijeti vsakega priložnostnega dela. In če se ob tem navežemo na pesem Laminat, pišete, kako dva dni polagate laminat, s čimer boste zaslužili za mesečni račun za vrtec ter dva tanka bencina in zavojček tobaka ...

Od poezije se ne da živeti. Tudi prozaistom - če postavim najbolj produktivne pisce žanrske literature v oklepaj - verjetno ne znese. So izjeme, ki potrjujejo pravilo. Pravilo pa že lep čas pravi, naj se vsak znajde po svoje. Vsak naj bo podjetnik. Tudi pesnik. Kar je seveda popoln nesmisel. Pesniki vendar komaj čakamo, da svoje pesmi podarimo prvemu, ki jih bo pripravljen prebrati, prvemu, ki jih bo znal slišati. To pravim brez vsake ironije. Poezija, tako kot resnica in ljubezen in dobrota, ni naprodaj. To ni blago, ampak vrednota. A ne v našem času - dandanes je vse blago, živimo v malikovalski kulturi, v dobi blagovnega fetišizma in merkantilizma. Vse je v menjalnem obtoku in vse bolj prevladuje nekakšna tiha, navidez spontana vera, da imajo ne samo stvari, ampak tudi bitja, le takšno vrednost, kakršno jim določa njihovo vsakokratno mesto v menjalnem razmerju. Pesnik je v takih razmerah - tako kot vsi, ki verjamejo v kako vrednoto - prisiljen, da med svojim poslanstvom in svojim življenjem sklene kompromis. Sam se v svojem pisanju trudim biti nekakšen nadresničnostni realist, v življenju pa prizemljeni idealist.

Ob poeziji pišete tudi eseje, med drugim ste leta 2010 objavili študijo o prozi Lojzeta Kovačiča Otroški pogled. Ustvarjate tudi pesniške slikanice. Kdaj ste se otroški zvedavosti začeli približevati s pesmijo in kako vas je to zaznamovalo?

Doslej so izšle tri slikanice z mojimi otroškimi pesmicami. Ilustrirala jih je Anja Jerčič Jakob, moja žena. Vse skupaj se je začelo na njeno pobudo. Od tega je zdaj preteklo kar nekaj let in pisanje za otroke mi je že malo pod kožo zlezlo. Ko se prestavim med otroke, me hitro prevzame en tak radoživ, že kar šegav občutek, da je vse mogoče. In vse je nekako večje. Svet, če ga pogledaš skozi otroške oči, je neznanski. Tudi groza, strah in bolečina so v otroškem svetu neznansko veliki, a nimajo tiste globine, zaradi katere bi lahko postali tudi usodni. V otroškem svetu kraljuje dobro, in trdno sedi na prestolu, zato so lahko otroci brez škode čez mero nagajivi, otroški pesniki pa jezikavi in norčavi.

Približuje se državni praznik, ko bosta kultura in umetnost za en dan postavljeni na piedestal. Kakšen odnos imate do kulturnega dneva? Se pri tem tako kot sončnica, ki krasi zbirko Lakota, obračate k svetlobi?

Seveda. Veseli me, da v naši državi praznujemo Prešernov dan. Upam, da s tem nisem med osamljenimi.