Intervju 6.2.2019 7:10

Martina Batič za STA: Poslušalec prek dirigenta sprejme poustvarjalčevo srce in dušo

pripravila Ksenija Brišar

Ljubljana, 6. februarja - Martina Batič, letošnja nagrajenka Prešernovega sklada, je v dopisnem pogovoru za STA pojasnila svoj način delovanja na poti zborovske dirigentke, ki jo je pripeljala do zbora Francoskega radia, pri katerem deluje. Po njenem mnenju mora dirigent imeti obsežno strokovno znanje z več področij, da lahko poslušalcem posreduje skladateljevo sporočilo.

Ajdovščina, Dom krajanov Ajdovščina. Novinarska konferenca pred pripravo glasbenega spektakla Carmina Burana. Dirigentka Martina Batič. Foto: Rosana Rijavec/STA

Ajdovščina, Dom krajanov Ajdovščina.
Novinarska konferenca pred pripravo glasbenega spektakla Carmina Burana.
Dirigentka Martina Batič.
Foto: Rosana Rijavec/STA

Za začetek klišejsko vprašanje: kaj vam pomeni nagrada Prešernovega sklada, zlasti v luči dejstva, da je prišla po tistem, ko ste začeli delovati v tujini, čeprav ste pred tem skoraj deset let vodili edini profesionalni zborovski sestav v Sloveniji in več kot deset let prej zmagali na prestižnem tekmovanju za mlade zborovske dirigente Eric Ericson?

Prejeti nagrado Prešernovega sklada je posebna čast. Sprejemam jo z veseljem in obenem z odgovornostjo. Je spomenik moji dosedanji poti, je mejnik na moji profesionalni poti in bo svetilnik na križišču mojih nadaljnjih profesionalnih poti. Nagrado z velikim veseljem delim z vsemi, ki so se z menoj na tej poti srečevali. V mislih imam vse pevce, ki so kdajkoli in kjerkoli peli pod mojim vodstvom, vse profesorje, ki so me usmerjali, vse kolege, ki mi stojijo ob strani, in nenazadnje tudi mojo družino in moja starša, ki sta to mojo ljubezen prepoznala in jo na pravi način znala spodbujati.

Utemeljitev nagrade med drugim izpostavlja, da v koncerte tujih poustvarjalnih sestavov vključujete tudi slovenska glasbena dela in da skrbite, da glasbene ustanove v tujini naročajo nova slovenska dela. Lahko omenite nekaj imen? Kako pa jih tuji sestavi sprejemajo in kako jih sprejema občinstvo?

Kot Slovenka čutim dolžnost, da v svet s seboj nosim in predstavljam našo slovensko kulturo, našo slovensko dušo, našo slovensko pesem. Od skladateljev, ki sem jih do sedaj vzela s seboj, so imena Marij Kogoj, Uroš Krek, Damijan Močnik, Ambrož Čopi, Nana Forte, Jacobus Gallus. Na zborovskem področju imamo doma predvsem v zadnjih desetletjih skladatelje, ki z lahkoto stopajo ob bok tujim skladateljem, če ne celo hodijo pred njimi. Če pa so te skladbe kakovostne, torej strokovno neoporečne, in v sebi izražajo posebno glasbeno govorico s smislom za vokal, jih tuje profesionalne institucije z velikim zanimanjem sprejemajo. Enak proces se zgodi z izvajalci, ansambli, posledično to doživi tudi občinstvo. Naša slovenska zborovska duša ima posebno moč, poseben izraz in samo mi smo tisti, ki smo jo dolžni ohranjati, negovati in s ponosom pokazati in deliti z drugimi.

Se vam zdi, da je takšnih slovenskih skladb še veliko več, ki bi jih bilo vredno predstaviti tujini - tudi iz slovenske glasbene zgodovine?

Imamo glasbeni material, ki je kakovosten in si zasluži prostor v sporedih profesionalnih ansamblov ne samo doma, ampak tudi v tujini. Je pa za take kriterije in uvrstitve v sporede nujno potrebna korektna strokovna ocena in seveda oseba, medij, ki zmore in ima pogum takšne slovenske umetnine predstavljati v tujini.

Kako so vas sprejeli pri zboru Francoskega radia? Koliko ste angažirani tam, v smislu - koliko koncertov letno, koliko programa? Ste tudi zanj predvideli kakšno slovensko delo, ki bi ga lahko - ali ste ga morda že - naštudirali?

Zbor Francoskega radia svojega novega umetniškega direktorja izbira s posebnim protokolom. Poleg vodstva vodjo izbira tudi zbor. Pred pogovori se takega kandidata spozna z nekaj projekti, ki jih izpelje kot gostujoči dirigent. Če se kriteriji z vseh strani lepo sestavijo, vodstvo z zborom kandidata povabi k sprejemu položaja. To ponudbo sem sprejela, glede na to, da sem le nekaj dni pred tem zaključila svoje delo v Slovenski filharmoniji.

Pogodbo s Francoskim radiem sem podpisala za tri leta, v njej se francoskemu radijskemu zboru zavezujem za približno 20 tednov na sezono. V sezonah zbor pripravi od 40 do 50 različnih projektov s približno 50 do 60 koncerti na sezono. Moje delo obsega tako pripravljanje zbora orkestrskim dirigentom kot tudi dirigiranje koncertov v matični hiši in na gostovanjih. Na francoskem odru so seveda že zazvenela slovenska dela, in sicer Jacobus Gallus, Hugo Wolf in Damijan Močnik. Slednji je po naročilu Francoskega radia napisal skladbo, ki smo jo premierno z velikim uspehom izvedli na Festivalu Montpelier. Posebno čustven dogodek pa se je zgodil novembra lani, ko sem za dodatek svojega inavguralnega koncerta v nabito polnem avditoriju Francoskega radia izbrala slovensko ljudsko pesem Pa se sliš. Skladbo je francoski radijski zbor odpel na pamet skupaj z dijakinjami in dijaki Srednje šole Vena Pilona iz Ajdovščine.

Kako sicer študirate partiture, kaj se vam pri tem zdi najbolj pomembno? Kaj je tisto, kar največkrat izpostavite pevcem? Toscanini je, denimo, poudarjal, da je treba igrati s srcem, ne z instrumentom (v vašem primeru torej peti) ter nekaj občutiti, ker gre za "glasbo, ne note".

Študij partitur se začne pravzaprav že pri sestavljanju primernih sporedov za točno določene koncerte. Iskanje idej, brskanje po literaturi, poslušanje in raziskovanje so že sestavni deli študija. Ko so vse te odločitve sprejete, se začne natančnejši študij partitur. Včasih ob klavirju, včasih ob mizi. Ko obdelam vse strokovne parametre in imam odgovore na strokovna vprašanja, dileme, stopim pred zbor. Takrat se pa začne tista druga faza, tisti "drugi" študij. Ob efektivnih vajah, ki so posledica dobre priprave, se kristalizira in izoblikuje tudi interpretativna nota, ki je posledica vzajemnega muziciranja med dirigentom in ansamblom. To je tisti poseben pečat poustvarjalca, ki v notnem zapisu vztrajno poskuša najti pravo sporočilo skladatelja samega. Dirigent skladateljevemu notnemu zapisu tako daje življenje. Pri tem pa so poustvarjalčeva doživljanja, razumevanja in čustvovanja nepogrešljiva. To srce, to dušo, to oživljeno noto šele lahko sprejme poslušalec preko dirigentskih rok v svoje srce.

In kaj je po vašem mnenju odlika dobrega zborovskega dirigenta? Poleg strokovnosti, muzikalnosti, karizme verjetno potrebuje še kaj...

Dirigent je glasbenik, ki vodi izvajanje skladb z večjimi skupinami izvajalcev. Z rokami in izrazom telesa in obraza sugerira izvajalcem tempo, jakost in kakovost zvoka ter značaj skladbe. Imeti mora obsežno strokovno znanje z več področij, kot so glasbena teorija in praksa, področje umetnosti, zgodovine, psihologije, metodike in didaktike. Poleg tega pa mora dirigent obvladati učinkovito vodenje vaj. Dirigent mora biti oseba, ki je vredna spoštovanja, zaupanja in zna dobro uravnavati medčloveške odnose v ansamblih pred seboj. Veliko tega je sicer mogoče pridobiti s študijem in praktičnim delom, vendar brez izrazitega naravnega daru pri tem poklicu pač ne gre.