Aljoša Dekleva in Tina Gregorič Dekleva za STA: Arhitektura je lahko nadgradnja lepega

Lotevate se zelo raznolikih arhitekturnih nalog. Kako pristopate k projektom? Kakšna je pot od ideje do načrta in realizacije. Koliko je usklajevanja z naročnikom?

Raznovrstnost nalog tako po merilu, vsebini, kompleksnosti in kontekstu te kot ustvarjalca nenehno drži v stanju svežine, novega začetka in ne dovoljuje zatekanja k ustaljenim standardnim rešitvam. Vsak projekt ima svoje pogoje in prav poglobljeno raziskovanje le teh, pa naj bodo prostorski, materialni, socialni ali klimatski, je osnova z za vsakokratni nov odziv.

Vedno gre za intenzivno sodelovanje z naročnikom, ki je v najboljših primerih tudi uporabnik. Njegovo sodelovanje v procesu nastajanja arhitekture ter njegove izkušnje znotraj bodoče arhitekture sta vedno v središču najinega arhitekturnega pristopa.

Kako vidita odgovornost arhitekta?

Odgovornost vsakega arhitekta je ogromna, do prostora, družbe in njene kulture, saj jih razmeroma trajno sooblikuje. Moralna načela so pogoj glede na izredno občutljivost našega okolja. Posegi v prostor morajo biti globoko premišljeni, preverjeni in utemeljeni. Morda določena lokacija ne prenese nove gradnje, morda je mnogo bolje radikalno prenoviti stavbo, kot zgraditi novo, saj je tako bistveno manjši ogljični odtis. Poleg neobhodnih zdravorazumskih trajnostnih načel pa ne smemo pozabiti, da je arhitektura lahko tista umetnost, ki naslavlja vse, kar nas obdaja in s katero smo soočeni nenehno, če želimo ali ne. Ni dogodek kot predstava, koncert ali razstava. Je prostorsko materialni okvir vsakdana, lahko pa je nadgradnja lepega.

Kje vidita največje izzive sodobne arhitekture oz. arhitektov?

Pogoji za ustvarjanje sodobne umetnosti so izjemno raznoliki že med posameznimi evropskimi državami, kaj šele med raznolikimi kontinenti. Prav ti v veliki meri določajo trenutne izzive sodobne arhitekture in večinoma ob on-line vizualni primerjavi svetovnih arhitekturnih projektov ne raziščemo raznolikosti zakonsko-upravnih, ekonomskih, kulturnih in drugih ključnih pogojev. V večini administrativno visoko reguliranih evropskih držav je eden ključnih izzivov arhitekture, kako ne postati zgolj standardna, kataloška, mediokritetna torej izključno podrejena seriji zakonov, pravilnikov in garancij. Popolnoma različni požarni pravilniki in pravilniki za šole v isti geografski regiji, a znotraj različnih državnih ureditev, so skoraj nasprotujoči, čeprav so dejanske potrebe otrok še kako sorodne.

Že več kot desetletje je stopnja eksperimenta v arhitekturi večja denimo v južni Ameriki - recimo v Čilu, Kolumbiji, Mehiki, kjer regulativa še ni eskalirala v sfere absurdnega, ambicija države ali posameznikov pa je velika. V evropskem kontekstu je mogoče taka izjema Francija, kjer regulativa pogosto omogoča izjeme pod pogojem ustrezne strokovne argumentacije.

V utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada je eden izmed izpostavljenih projektov razstava Stanko Kristl, arhitekt v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO). Prebrala sem, da ste, vi gospa Gregorič, več let raziskovali njegov opus. S čim vas je pritegnil? Katera dimenzija v njegovi arhitekturi se vam zdi najpomembnejša?

Skupaj z arhitektom in profesorjem Tadejem Glažarjem sem več desetletje raziskovala Kristlov arhiv, kasneje pa se nama je pridružila še kustosinja za arhitekturo in oblikovanje Maja Vardjan. Kot trio smo se o zelo znanih ali neznanih projektih veliko pogovarjali, tudi o pogojih v katerih so nastali, o ključnih tehnoloških intervencijah in patentih, ki so omogočili tisto specifiko njegove arhitekture, ki jo občudujemo danes.

Osnova, središče Kristlovega vsakokratnega pristopa k nalogi, pa je bil vedno človek - bolnik ali zdravnik v UKC, otrok ali vzgojiteljica v vrtcu, šolar in učitelji v šoli. Kristl je ustvaril izjemno obsežen opus, ki nenehno prevprašuje, kako lahko arhitektura preseže stopnjo zadostnosti in omogoči uporabnikom posebno okolje, ki spodbuja njihovo rast kot posameznikom in to posledično izboljša širšo družbo.

Na kaj ste bili še posebej pozorni, ko ste oblikovali postavitev v MAO?

Osnova je bil zelo jasen kuratorski koncept vseh treh kustosov, ki je izpostavil predvsem arhivski material v tematskih sklopih, dele stavb - arhitekturo v merilu 1: 1 ter serijo novega materiala - od maket to velikoformatnih fotografij in videa.

Z mislijo na prihodnost razstave in namen predstavitve dela arhitekta Kristla v mednarodnem kontekstu smo zasnovali poseben, a subtilen sistem velikih in manjših miz in klopi z ultra lahko podporno konstrukcijo iz nerjavečega jekla, ki omogoča kompaktno zlaganje vseh teh predstavitvenih elementov v majhne pakete, priročne za transport in ponovno postavitev.

Obenem ta podporni sistem paličastih podstavkov pripomore k občutku lahkosti in skoraj lebdečih predstavitvenih površin, velikih temnih plošč iz lesnega kompozita, na katerih je razporejen izbran arhivski material in obiskovalec razstave se zlahka osredotoči na vsebino predstavljenih del.

Pomemben del razstave so tudi fotografije velikega formata, ki prosto visijo v prostoru nad predstavitvenimi mizami, uokvirjene z enakim lesenim kompozitnim materialom. Fotografije prikazujejo ključna razstavljena Kristlova dela v današnjem času in tako bistveno pripomorejo k razumevanju pomena trajnosti in občutku procesa staranja arhitekture, kar je pomembna in pogosto prezrta lastnost arhitekturnega dela. Te fotografije so delo Tomaža Gregoriča, ki s svojo izostreno senzibilnostjo do prostora in arhitekture skozi fotografski objektiv poveže Kristlove mojstrovine v vizualno koherentno celoto.

Katere so glavne tri stvari, ki vaju vodijo pri snovanju arhitekturnih projektov?

Prostor, uporabnik in material. Prostor v smislu lokacije in njenega konteksta v širokem pomenu: od identitete neposrednega grajenega okolja, preko zgodovine in tradicije do kulturnega in družbenega konteksta. Kljub temu, da je arhitektura lahko drzna ali radikalna, mora vedno poiskati način skladnosti s prostorom, v katerega je postavljena.

Arhitekturo vedno snujemo za ljudi, ki jo uporabljajo. Aktivnosti, ki jih ljudje počnemo v določenih prostorih, so vodilo, ki opredeljuje zasnovo arhitekture. Ljudje že po naravi nismo vsi enaki z enakimi potrebami in željami in tako arhitekturna odgovarja specifičnemu uporabniku ali pa skupini uporabnikov s specifično rešitvijo.

Arhitektura je disciplina, ki jo v njeni izvedbi določajo materiali. Z materialnostjo se zavestno ukvarjamo že na samem začetku projekta, ko raziskujemo kontekst, ki pogosto določa tudi materialne specifike, kot na primer kamen na Krasu. Od prvih idej in zasnove koncepta je material sestavni del razmisleka o arhitekturi, saj nenazadnje ključno vpliva na počutje ljudi v nekem prostoru, obenem pa sporoča zgodbo logiki gradnje, materializacije.

Pri Domu v Arzenalu, projektu, ki je bil predstavljen na arhitekturnem bienalu v Benetkah, ste raziskovali vprašanje tematike doma in bivališča kot ključnega družbenega in okoljskega problema današnjega časa. Kako bi opredelili, kaj je danes dom?

Strukture za bivanje predstavljajo največji del grajenega okolja in so zato izjemno pomemben del prostora, ki nas obdaja. V domovih preživimo največ časa in vsakodnevno opravljamo aktivnosti, ki so ključne pri formiranju kakovosti naših življenj. Čeprav je pomen doma doma zelo širok pojem in različen za vsakega izmed nas, je arhitektura, namenjena bivanju, neobhodni sestavni del pomena doma in sooblikuje identiteto ljudi, ki so v njej prebivajo.

Dom je zelo intimna definicija. Za nekoga je to socialni prostor, kjer so njegovi bližnji, za nekoga je to fizični prostor, za nekoga stavba, za druge gozd. Predvsem pa se pojem doma za posameznika spreminja v različnih življenjskih obdobjih. Kurirana selekcija knjig, ki se s to tematiko res raznoliko ukvarja, je neverjeten zaklad, ki bo na voljo vsem, ki jih to zanima. Intenzivno pripravljamo knjigo, ki preko preučevanja vseh izbranih knjig in različnih pozicij vabljenih 27 strokovnjakov, arhitektov, oblikovalcev in kritikov od Tokia do Latinske Amerike izriše trenutno raznolikost pojma dom.

Koncept projekta Dom v Arzenalu sva intuitivno začela s spominom na lastno izkušnjo, ko sva v Londonu zaključila magisterij na mednarodni šoli Architectural Association in je bil najin dom ponovno razpet med Ljubljano in Londonom. Šele ko sva pospravila knjige iz najinega stanovanja v Fitzroviji in jih s paketno pošto poslala v Ljubljano, sva vedela, da pravzaprav dokončno seliva dom.

Zasnovali pa ste leseno prostorsko strukturo, ki ste jo naselili z že omenjenimi knjigami na temo doma in bivanja. Kako ste prišli do te rešitve?

Proces ustvarjanja te specifične parametrične lesene strukture je bil v nekaj korakih. Slovenija svojega stalnega paviljona v beneških Giardinih nima. To je bila priložnost, da se paviljon Slovenije realizira pod streho velikih historičnih skladišč Arzenala.

Svojo pozicijo do specifike konteksta posameznega posega v prostor smo poskušali pokazati z zasnovo paviljona, ki se specifično odzove na prostor, kjer stoji in ni abstraktna lesena struktura. Veliko okno Arzenala določi vir svetlobe, kar je osnova za kvaliteto bivalnega okolja indirektno pa predstavlja vir znanja.

Izbor lesa kot materiala za instalacijo odraža zgodovinsko vez med Benetkami in Slovenijo, saj je mesto na vodi v veliki meri zgrajeno na temeljih iz kraškega hrastovega lesa. Les obenem predstavlja najbogatejši slovenski naravni vir, instalacija zato poudarja njegov premalo izkoriščen potencial kot gradbeni material za gradnjo domov.

Generične knjižne police organiziramo v kompleksen prostorski parametrični sistem, kjer s principom odvzemanja oblikujemo vse potrebne prostore - osrednji prostor dnevne sobe, serijo sedišč, vhod, klop ob vhodu. Tako oblikujemo v edinstveno zapomljivo leseno strukturo, ki je pomembna referenčna miselna slika, o kateri nama tudi dve leti kasneje govorijo obiskovalci beneškega bienala iz leta 2016.

Nagrado Prešernovega sklada pa prejmete tudi za objekt Univerzitetnega kampusa Livade v Izoli, ki je bil prvo nagrajen na javnem urbanistično-arhitekturnem natečaju v organizaciji Univerze na Primorskem leta 2006. Katere cilje ste zasledovali pri njegovem snovanju?

Vse večje projekte pridobimo na javnih arhitekturnih natečajih, enako velja tudi za projekt celotnega Univerzitetnega kampusa Livade v Izoli, kjer se je do danes izvedel le prvi izmed štirih sorodnih fakultetnih objektov, predvidena je še stavba s knjižnico, galerijo, menzo in dekanatom ter serija študentskih domov. Kampus je zasnovan sistemsko kot celostna rastoča prostorska struktura, ki se lahko prilagaja vedno novim potrebam univerzitetnih izobraževalnih in raziskovalnih programov.

V prvem objektu, Livade 1.0, se odvija izobraževalno raziskovalna dejavnost različnih oddelkov Univerze na Primorskem. Zasnovali smo ga kot introvertirano strukturo v dveh centralno povezanih lamelah z dvema polatrijema, ki na ven kaže podobo tektonskega objekta z majhnimi okni, ki odgovarjajo mediteranskemu kontekstu, kjer imajo stavbe praviloma dobro premišljene okenske odprtine, zaščitene pred soncem. Izrinjene okenske odprtine so obrnjene proti morju, na sever zagotavljajo kontekstualno zaščito pred neposredno sončno svetlobo, obenem pa ustvarjajo dnevno dramatično igro senc na fasadi objekta.

V nasprotju z zaščiteno zunanjostjo je notranjost objekta transparentna, ker so vse stene, ki ločujejo prostore komunikacij od raziskovalnih laboratorijev in seminarskih sob, steklene. Prepričani smo, da je napredek v znanosti stimuliran z intenzivno komunikacijo med posameznimi skupinami raziskovalcev različnih disciplin, ki je omogočena s transparentno zasnovo znotraj objekta. Odprt in visok notranji stopniščni atrij zagotavlja vizualno povezanost tudi med posameznimi etažami dveh raziskovalnih lamel.

Ali Slovenci prepoznamo in kaj damo na kakovostno arhitekturo? Je prevečkrat cena tista, ki je odločilna?

Nekateri Slovenci jo prepoznamo in si je želimo še več, drugi pa ne. Ključno je razmerje med prvo in drugo skupino. Odnos do arhitekture in oblikovanja je bil že na višji ravni, vendar se zdi, da se počasi, a zavzeto dviguje. Prepoznavanje kakovostne arhitekture, pa naj bo ta historična, reprezentativna, ruralna, bi moralo biti globoko vključeno v izobraževanje, v vsakodnevne medije, tednike ter spletni in televizijski program.

Vajini projekti so prejeli vrsto mednarodnih nagrad. Kaj vama pomeni nagrada Prešernovega sklada?

Ta nagrada je visoka pohvala za dosedanje delo in upanje, da Slovenija le razume arhitekturo kot umetnost, ki bistveno določa našo kulturo, družbo in okolje. Daje nama novo energijo in zagon za stremljenje k vrhunskim razdelavam tekočih projektov, natančnim izvedbam na gradbišču ter hkrati za aktivno vključevanje v javno debato o pomenu razvoja vrhunske arhitekture v Sloveniji preko strokovno pripravljenih javnih natečajev za vsako javno investicijo, pa naj bo to urgentnost novega javnega natečaja za Expo 2020 v Dubaju, legitimno nadaljevanje razvoja in gradnje univerzitetnega kampusa Livade v Izoli ali začetek gradnje NUK II.