Pri Mladinski knjigi pesniški zbirki Mihe Avanza in Lučke Jenčič

Kot je na današnji predstavitvi povedala urednica Nela Malečkar, avtorja izhajata iz iste generacije. Oba sta se rodila leta 1949 ter doživela čas študentskih protestov in kritike obstoječega, kar se je po njenih besedah odražalo tudi v umetnosti in kulturi oziroma literaturi. Takrat je nastopil tudi čas neoavantgarde.

Avanzo je bil konec 60. in v začetku 70. let eden njenih osrednjih protagonistov. Izdal je tri pesniške zbirke: Pravica skazica (1973), Deklice (1975) in Marnje (1978), nato pa za več let obmolknil. Kot glavni razlog je navedel, da je ob pregledu svoje dotedanje poetike "ugotovil, da bi se samo ponavljal", zato se je "posvetil drugim oblikam besedovanja" - prevajanju in oglaševanju.

Ker pa so se pesmi po njegovih besedah počasi spet začele nabirati, jih je objavil v pričujoči zbirki, ki jim je literarni kritik in prevajalec Igor Divjak, tudi avtor spremne besede, ob njegovem 70. rojstnem dnevu dodal še izbor iz preteklih zbirk. Naslov zanjo si je avtor sposodil pri švicarskem psihologu in psihiatru Hermannu Rorschachu, ki je v začetku 20. stoletja izumil t.i. test madežev, s pomočjo katerega so njegovi pacienti razbirali, kaj vidijo.

"Mislim, da je vsaka pesem en majhen rorschach na isti način, samo da razbiramo besede. Zdela se mi je dobra povezava slike, besede, pomena in tistega, kar se skriva zadaj ali pa se ne," je dejal Avanzo.

Divjak njegove pesmi bere kot besedne igre z vrsto pomenskih odtenkov, kot neke psihološke igre, za katere ni prepričan, da jih celo avtor sam povsem razume. V njih se po njegovih besedah čuti lahkotnost, ta se mu zdi pri Avanzu prisotna celo bolj kot pri drugih pesnikih beatniškega obdobja. Vseeno pa meni, da gre za "premišljeno strategijo".

"V osnovi na jedrnat, igriv način pove marsikaj. Iz vsakdanjih stvari sestavi pesmi, jih skolažira na nov način. To počne še sedaj, le elementi so drugi." Po Divjakovih besedah se v novih pesmih čuti eksistenčna refleksija, ki je prej ni bilo ali pa je bila prikrita. Če je bila prej pomlad, je zdaj jesen, je ponazoril.

Lučka Jenčič (1949-2018) je bila znana kot prevajalka predvsem avstrijskega leposlovja. Povezana je bila z Mohorjevo založbo Celovec in RTV Slovenija, prevajala je tudi radijske igre in dramska besedila ter pisala scenarije za televizijske dokumentarce. Po besedah Nele Malečkar je bil njen najljubši medij radio, ta pa je predvajal tudi največ njenih pesmi, ki jih v knjigi ni izdala, ker jo je ni uspelo dokončati.

Za zbirko Medena sled sta jih izbrala Nela Malečkar in Peter Kolšek, ki je prispeval tudi spremno besedilo. Kot je povedal Kolšek, ji kot pesnici ni bilo treba začeti na začetku, ker je bila diplomirana komparativistka. Bila je del toka modernizma, takšna pa je tudi njena poezija. Po njegovi oceni je Medena sled knjiga o žalosti, ni pa žalostna knjiga. Je zgodba o nedoseženi, zatikajoče se ljubezni, ki nima rešitve in se izteče v odprt konec.

Govori o zapletenosti razmerja, v katerem so in niso prisotna čustva, v katerem gre za približevanje in oddaljevanje. Čeprav obstaja želja po bližini, pa pesnica do "tega vprašanja izgube ali nenajdenja" vzpostavlja tudi ironično distanco, je povedal Kolšek.