Bogdana Herman ob dnevu materinščine za STA: Novosti v jeziku, ki nastanejo iz lenobe in malomarnosti, so škodljive

V četrtek bomo praznovali dan materinščine. Se vam zdi, da Slovenci dovolj cenimo svoj jezik ali smo, kot menijo nekateri, po osamosvojitvi Slovenije zaspali na lovorikah in slovenščino jemljemo kot nekaj samoumevnega?

Ceniti jezik je potrošna fraza, težko je reči, kaj vse ljudje pod tem izrazom razumejo. Meni je materni jezik zapisan v srce in razum in karkoli sem naredila zanj, sem z željo, da bi živel in da bi bil sodoben. Pri tem pa sem se takoj začela spotikati ob vse nepotrebne novosti v slovenščini. Nekatere so lahko tudi škodljive, in sicer tiste, ki niso utemeljene historično, na razvoju jezika, ampak nastanejo iz čiste lenobe, indolence oziroma nikakršnega odnosa do materinščine. Obstaja cela vrsta besed v slovenščini, ki so čisti prepis srbščine ali hrvaščine - jezikov, ki jih sicer obožujem, kot obožujem vse slovanske jezike.

V Ljubljani obstaja trgovina z imenom Lonci & Poklopci. V slovenščini pomeni beseda poklopec nekaj drugega kot beseda poklopac v nekaterih drugih slovanskih jezikih. Če se bo omenjena raba ustalila, se bo po nepotrebnem. Neznanja ne obsojam, saj vsakdo ni imel priložnosti, da bi lahko študiral ali doma poslušal kultiviran jezik, kot je bilo to dano meni.

Moja mama je bila Primorka s Tolminskega z blago primorsko govorico, zato moja materinščina ni knjižni jezik. Ta pravzaprav ni nikogaršnji materni jezik. Pogovorni knjižni jezik, ki bi ga morali vsi znati, je most med narečji in norma za formalni govor. Mesto za ohranjanje te oblike so vsi prostori, organi in poklici, ki predstavljajo suverenost neke državnosti. Če nov minister ne obvlada pogovornega knjižnega jezika, bi bilo prav, da si vzame učitelja ali knjigo, v kateri so zapisane norme te zvrsti jezika.

Kakšno je vaše mnenje glede odprtosti slovenščine za tuje jezike?

Slovenščina mora biti kot vsi drugi jeziki odprta, z novimi generacijami se mora spreminjati.

Pa vendar, se vam ne zdi, da uvažamo vse preveč angleških besed?

Nekoč je obstajala komisija za besedila v popevkah, poznali smo jezikovno razsodišče. Sama sem bila v 70. letih minulega stoletja članica komisije Slovenščina v javnosti, ki je delovala znotraj Socialistične zveze delovnega ljudstva. Poskušali smo zajeziti prehude izskoke iz t.i. normalnega razvoja jezika. Ena od ovir je poskušala vsaj upočasniti tudi proces hitrega poangleženja imen trgovin in izdelkov. Takrat denimo "bitk" z angleškimi frazami, kot je nasloviti problem ali vprašanje niti ni bilo. Kakorkoli, jaz bom še naprej naslavljala samo pisma, pošiljke in pisne sestavke.

Malokdo ve, da je angleščina sestavljena iz več jezikov, iz katerih se je v razvoju napajala in razvijala. Takšnega razvoja slovenščini "ne privoščim", ker bi prehitro ugasnila. Premalo govorcev in piscev nas je, da bi vzdržali pritisk angleščine.

Danes sicer obstaja neka jezikovna komisija, a ne poznam njenega delovanja, vsekakor pa ima izjemno vlogo portal Fran, ki je postal nepogrešljiv.

Ste ljubiteljica, pevka in raziskovalka slovenskih ljudskih pesmi. Lahko za začetek pojasnite razliko med ljudsko in narodno pesmijo?

Ljudske pesmi so od ljudi, pozna jih ves svet. Narodne pesmi pa so bile pri nas vedno nosilke narodovega poguma, samozavesti in kot take narodnoprebudniške. Govorimo denimo o uglasbenih Gregorčičevih pesmi, pa tudi ljudskih, ki so ohranjale jezik in imele svoj namen.

Pri ljudski pesmi vprašanja, kot so, od kje je, je res naša, koliko je stara, niso pomembna. Ljudska pesem poslušalca navda s posebnimi občutki, dotakne se ga z univerzalnostjo. Tako na staro ljudsko pesem ne gledam kot na pesem mojega naroda, ampak kot na prastaro melodijo moje matere Zemlje.

Pela je že vaša babica kot Tolminka, pred drugo svetovno vojno, v čisto drugačnih okoliščinah, ko je bila slovenščina v javnosti prepovedana...

Danes malokdo ve, da je v času fašizma Italija segala vse do notranjosti Slovenije, do Logatca in Žirov. To je bil čas, ko je bila slovenščina dovoljena le za štirimi stenami, torej niti na cesti ne. Moja mama je večkrat od policista dobila zaušnico, ker je s prijateljico šepetala v slovenščini. Otroke so tepli, odrasle zapirali. Narodna zavest je bila takrat res na preizkušnji.

Nekoč ste dejali, da nikjer niste videli tolikšnega spoštovanja do ljudske pesmi in starih ljudskih godcev kot v Prekmurju. Čemu pripisujete ta pojav?

Podoben, spoštljiv odnos sem opazila v Reziji in na Tržaškem. To pripisujem obrobnosti. Ko v "obrobnem delu" nekdo poje ali igra staro ljudsko melodijo, to v človeku vzbudi občutek pripadnosti in ponosa.

Kako se spreminja vloga ljudske pesmi skozi čas? V dokumentarnem filmu Tri življenja slovenske ljudske pesmi ste dejali, da pesem potuje od petja in igranja v preteklosti do modernih priredb...

Veseli me, da imamo danes veliko priredb, saj v njih lahko čutimo korenine ljudske pesmi. Žalosti pa me, da je ljudska pesem še vedno manj živa in javna v Sloveniji kot ponekod v tujini.

Ste tudi pesnica. Pišete in v revijah objavljate svoje pesmi že od 12. leta. Kako doživljate sodobno slovensko pesniško krajino?

Slovenščina je čudovit jezik tudi za sodobno poezijo. Mlajše generacije pesnikov dokazujejo, da je slovenščina fantastičen, zelo sodoben jezik, v katerem se da izpovedovati najgloblje misli in občutja.

Pri svojem ustvarjanju ste sodelovali z več glasbeniki, med drugim s Tomažem Pengovom, za katerega ste nekoč dejali, da je združeval oboje, kar ste delali tudi vi - poezijo in muziko, le da vi takrat čustveno niste zmogli obojega in ste opustili poezijo...

Takrat sem čutila, da je oboje prenaporno. Zdaj pa je nastopil čas, ko lahko spet ustvarjam tudi poezijo. To tokrat počnem na poseben način: ko pišem, posnamem še kratek film, v katerega skušam ujeti tisto, kar je sprožilo impulz za pesnjenje. Ko bodo pesmi končane, bom oboje predstavila na literarnem večeru.

V 60. letih ste bili članica skupine Salamander...

O skupini priča nekaj zvočnih zapisov in knjiga Tomaža Pengova Drevo in zvezda. Pred kratkim smo se nekdanji člani skupine - še Milan Dekleva, Lado Jakša, Jerko Novak, Božo Ogorevc in Aleš Kacjan - zbrali z željo, da pripravimo koncert, ki bo nekakšen hommage Pengovu, ki bi bil letos star 70 let.

Poznano vam je tudi novinarsko področje. Delali ste na Radiu Študent, več let ste bili pomočnica direktorja TV programov. Kako je s slovenščino v novinarskem svetu?

Lahko bi rekli, da popuščamo s standardi. To lahko prinese inovacije na področju pogovornega jezika, lahko pa prinese tudi jezikovne malomarnosti.

Spremembe opažam tudi na področju govorjenja. Zavoljo reklam pospešujemo svoj govor: govorimo vedno hitreje, vedno manj razločno, z vedno manj poudarki. Besedni poudarki so postali zelo podobni štajerskim, besede z več zlogi, ki imajo samo en poudarek, naglašujemo na več mestih. Vzhodna narečja zelo vplivajo na medijski govor. Tu so še redukcije, opazne predvsem pri Ljubljančanih, ki denimo besedo toliko skrajšajo kar na "tok".

Od sredine 90. let se ukvarjate s poslovno komunikacijo, vodite seminarje in delavnice za poslovneže. Kaj opažate na tem področju?

Bistven problem komuniciranja je splošen, da se ne poslušamo, ne argumentiramo, slabo ravnamo z jezikom in nismo dovolj samozavestni. Ne upamo vprašati, povedati svojega mnenje. Vsak intelektualec mora znati kadarkoli povedati svoje stališče glede česarkoli in ga tudi obrazložiti.

Kaj bi rekli o danes razvpiti besedi domoljubje?

Izjavi, kot sta, "Ljubim svoj dom!" ali "Ponosna sem, da sem Slovenka!", ki sta mi sicer blizu, sta lahko problematični. Če jima dodam še izjavi, kot sta: "Moj jezik je več vreden!" ali "Usoda drugih jezikov, narodov, držav, kontinentov me ne zanima," s tem zanikujem tudi slovensko državno himno.

Še nikoli v svojem življenju nisem doživela toliko izključevanja in poniževanja drugih ter poveličevanja sebe kot danes. Če se ne bomo pogovarjali z drugače mislečimi, poslušali njihovih argumentov in se proti nesprejemljivim stališčem bojevali z besedo, bo vojna z orožjem. Vse, kar se dogaja na ravni nekomuniciranja oziroma neposlušanja, neargumentiranega zavračanja, odklanjanja, preinterpretiranja, vodi v vojno stanje.

Poleg omenjene pesniške zbirke, literarnega večera in koncerta pripravljate še kaj?

Predvsem sem vesela, da sem spet združila obe moji strasti - poezijo in glasbo.