Ingo Shulze na Fabuli o družbenih spremembah, ki so zaznamovale njegovo pisanje

V pogovoru s Polono Balantič je eden najbolj znanih sodobnih nemških pisateljev in kronist nemške združitve povedal, da ne mara, če se književnike predalčka po temah, o katerih pišejo, obenem pa poudaril, da je malo literarnih del, ki se ukvarjajo s padcem berlinskega zidu ter z zgodovino, okoliščinami ter družbenimi in političnimi spremembami, ki so spremenile tudi sistem vrednot.

Sam je, kot se je pošalil, "padec berlinskega zidu tistega dne prespal", vendar je bil to, kot je poudaril, "zelo dolgotrajen proces, nekaj čudovitega in pomembnega", kar niso verjeli, da se bo sploh zgodilo. "Leta in leta smo demonstrirali in vsaj sam sem pričakoval, da se bo nekaj spremenilo vsaj do upokojitve," je pojasnil.

Padec berlinskega zidu je tema njegovega tudi v slovenščino prevedenega romana Adam in Evelyn, v katerem je v ospredju mlad par, ki čez najvarnejšo pot - čez Madžarsko in Avstrijo - pobegne v nekdanjo Zahodno Nemčijo. Sam ni nikoli čutil potrebe, da bi zbežal na zahodno stran, ker bi s tem tvegal, da bi izgubil ljudi, ki jih je imel rad, obenem pa tudi ni čutil pritiska, saj je lahko študiral, kar je želel, in delal v gledališču, ki je po njegovih besedah pomenilo precej svobodno polje.

V romanu, ki je sestavljen iz številnih dialogov, je pisatelj kot nekdanji vzhodni Nemec želel predstaviti posameznike, ki živijo na Vzhodu in opisati, kaj se zgodi, ko pridejo na Zahod. Obenem se je navezal tudi na biblično zgodbo in odprl nekaj tem, kot so spoznanje, greh in nesmrtnost. Nastajanje romana je označil za lep pisateljski proces.

Njegov prvenec, zbirka zgodb 33 trenutkov sreče. je postavljen v Sankt Peterburg, kjer je pisatelj, po njegovih besedah "kot "poslovnež na najnižji ravni urejal prvi brezplačni časopis". Osnutki za zgodbe so nastali že v Rusiji, knjigo pa je končal v Nemčiji. Na vprašanje Polone Balantič, če je doživel šok ob selitvi v Rusijo, je odvrnil, da je bila Rusija ob spremembi režima šok za vse. Nekateri so čez noč obogateli, večina ljudi pa je ostala revna. Svojo vlogo pri tem hitrem procesu je po pisateljevem mnenju odigral tudi Zahod, ki je sprejel kapital hitro nastalih ruskih oligarhov.

V zgodbah, ki jih je dolgo predeloval, je želel prikazati negotovost nekega zahodnega prišleka, "ki pade iz enega ekstrema v drug ekstrem, kar je značilno za Rusijo," je pojasnil. Človek je lahko v istem dnevu priča smradu in brcanju in lepemu sprejemu ljudi.

Schulzejeve knjige, za katere je prejel več nagrad, so prevedene v številne jezike. Poleg omenjenih del je v slovenščino prevedeno še knjiga Mobi. Vse je prevedla Mojca Kranjc.