Simon Popek za STA: Program se velikokrat sestavi po naključju

Festival ima letos dve rdeči niti, ena so ženske zgodbe. Zakaj?

Tak čas je, predvsem pa so nastali dobri filmi. Imamo tri tekmovalne filme na temo žensk, ki so jih posnele režiserke. Torej močna produkcija in predvsem to, da filme o ženskih temah ustvarjajo režiserke. Ker v preteklosti so to dostikrat počeli moški in rezultati so bili včasih malce hecni. Enostavno močne zgodbe močnih žensk, bodisi iz sedanjosti bodisi iz preteklosti, kot kaže Džamilina ljubezen francoske režiserke Aminatou Echard o punci v Kirgiziji v 50. letih.

Druga rdeča nit je ruska-sovjetska zgodovina.

Kar se tiče Rusov in Sovjetov je enako, program se velikokrat sestavi po naključju. Enostavno so istega leta nastali trije filmi na temo treh ključnih političnih osebnosti rusko-sovjetske zgodovine, od Stalina in njegovih montiranih procesov, preko Gorbačova, ki je omogočil miroljuben razpad Sovjetske zveze in vzhodnega bloka, do Putina, ki je nasledil Jelcina leta 1999. Posneli so jih trije zelo vidni dokumentaristi - Werner Herzog, ki mu letos posvečamo tudi retrospektivo, pa Vitalij Manski in Sergej Loznica, ki smo mu retrospektivo posvetili pred tremi ali štirimi leti.

Omenili ste Hercogovo retrospektivo.

Mislim, da je bil že čas, da predstavimo enega največjih dokumentaristov in sploh filmarjev zadnjega pol stoletja. Zadnjič, ko je imel konkretnejši fokus pri nas, je bilo leta 1995 v Slovenski kinoteki. Takrat so prikazali predvsem njegove igrane filme in nekaj dokumentarcev. Retrospektive ponavadi vežem na nek aktualen film ali na neko zgodovinsko prelomnico. Letos je to novi film Srečanje z Gorbačovom. Zadnja leta je bilo težko dobiti njegove filme, ker je veliko snemal za spletne platforme, kot je Netflix, in jih ni bilo mogoče dobiti za kino, za festival. V tem primeru smo jih lahko dobili, zato smo se odločili za hommage. Poleg filma o Gorbačovu bo tako mogoče videti še osem njegovih filmov.

Potem so tu še aktualne družbene teme, kot so spletne prevare.

Pri otvoritvenem filmu Sakawa Bena Asamoaha je spet šlo za naključje, ker sem v zadnjih nekaj tednih prebral veliko člankov v naših medijih o spletnih prevarah, predvsem o "romantičnih" spletnih prevarah. Običajno se je pisalo o Nigerijcih, ki pošiljajo spletno pošto o tem, da si podedoval nekaj milijonov, v zadnjih letih pa se je očitno vzpostavil nov trend. Ne toliko Nigerijci kot Ganci, oziroma vsaj režiser prihaja iz Gane, zato se je verjetno osredotočil na svojo državo, izkoriščajo naivne Zahodnjake in Zahodnjakinje in po teh člankih, ki sem jih spremljal, so med njimi tudi Slovenke in Slovenci. To so zneski, ki gredo menda v stotisoče evrov.

To je zanimiv fenomen. Hkrati pa dokumentarec pokaže, da ne gre za neke tehnološke čudodelce, kot mislimo, ampak za kopico napol revnih ljudi, ki v barakah preko računalnikov kontaktirajo ljudi na Zahodu. V bistvu se Zahodu vrača, kar počne Afriki. Do teh informacij pridejo, ker je Afrika eno veliko odlagališče tehnoloških smeti. Tja prihajajo vsi odsluženi računalniki iz razvitega sveta in oni iz njih vzamejo trde diske, najdejo na njih veliko podatkov o ljudeh in to je v bistvu njihov prvi povod, da jih kontaktirajo. Zahodnjaki so dobesedno ne samo naivni, ampak neumni, da ne zbrišejo vseh podatkov. Na nek način se nam tako vrača naš odnos do tretjega sveta.

In priseljenci?

Tega je v zadnjih letih malo manj, saj se je tema iztrošila. Tako zelo je bila obdelana, da sem se že lani in predlani začel zavestno nekoliko odmikati od nje. Vsi smo zasičeni z njo, kar seveda ne pomeni, da je to dobro. Filma prav na temo migracij nimamo, posredno pa se je dotika edino Pariz je praznik - Film v 18. valovih francoskega filmarja Sylvaina Georgea, ki se je s temo zelo veliko ukvarjal v svojih prejšnjih filmih. Tu pokaže situacijo afriških migrantov v Parizu, hkrati pa je to tudi film o študentskih demonstracijah, ki so se v Franciji odvijale v zadnjih letih. Tako da gre za kolaž socialnih nemirov v Parizu, kjer je zgodba o migrantih samo izmed od njih.

Kaj pa slovenska produkcija?

Povsem slovenskega filma nimamo, imamo pa nekaj koprodukcij, kot je film Nori dnevi hrvaškega režiserja Damiana Nenadića, koproducentka je bila Petra Seliškar. Gre za portret hrvaškega zdravstvenega sistema, ki ljudi z manjšimi psihološkimi težavami mimogrede razglasi za nore, motene osebe in se jih skuša na hitro rešiti s tabletami. Kar je tu zanimivo, je, da sta se protagonista snemala sama.

Izjemno zanimiv je tudi film Lep pozdrav iz svobodnih gozdov, ki ga je posnel Američan vzhodnoevropskih korenin Ian Soroka. Govori o Kočevskem gozdu oziroma o celotni mitologiji Kočevskega gozda. Očitno smo potrebovali zunanji pogled, da iz tega ni nastal nek histeričen, ideološki pamflet. Seveda se režiser ne more izogniti temi druge svetovne vojne in pobojev, a vendarle gre za celovit pogled na to območje, od rimskih časov do navadnih ljudi, ki tam živijo in delajo, do filmskega arhiva, ki se nahaja v Gotenici. Skratka zelo neideološki portret nekega okolja, ki ima za nas zelo močan političen predznak.