Špela Frlic za STA: Pripovedovanje je veščina, ki se je naučiš tudi s poslušanjem

Lani ste prevzeli programsko vodstvo Pripovedovalskega festivala. Če predpostavimo, da je prva izdaja pod novim vodstvom testna, tipajoča, me zanima, kako ste na podlagi lanske izkušnje zasnovali, morebiti celo nadgradili letošnjo izdajo? Kakšen je torej Pripovedovalski festival pod vašim vodstvom?

Menim, da je lahko pripovedovanje žanrsko zelo raznoliko in ima lahko različne odrske izraze. Bolj kot postavljanje definicije, kaj pripovedovanje je, me zanima raziskovanje, kaj še lahko je. Možno pot do tega pa vidim v tem, da kot sogovornike in soustvarjalce festivala vabim zanimive ljudi z različnih področij, da vsak s seboj prinese svoje, znanje, vsebine, veščine, ideje in s tem razpira, širi pripovedovalsko področje. Prav tovrstna odprtost se mi zdi bistvena za razvoj festivala. Tudi na način, da festival s svojim programom nagovarja različna občinstva. Pripovedovanje pa me poleg odrskih načinov zanima tudi na ravni praktične rabe. V mislih imam pripovedovanje kot način komunikacije, ki je lastna vsem ljudem in lahko zelo bogati življenje.

Če strnem, sta cilja festivala pravzaprav dva. Da ustvarjamo res dobro odrsko produkcijo, se pravi kakovostne in zanimive, tudi provokativne dogodke, ki so vsebinsko široko zastavljeni, hkrati pa, da vabimo ljudi, da v sebi prepoznajo veselje do pripovedovanja, da ga vključujejo v družinsko, strokovno, pedagoško ali drugo okolje in s tem spoznajo, da lahko to na ljubiteljski ravni prav vsak počne. Ob tem ves čas berem teorijo s področja pravljic, sociologije, drugih ved, ker menim, da lahko samo v teoriji in aktualni umetniški produkciji široko razgledan programski vodja na tak način ustvarja festival. Moj glavni navdih pri snovanju festivala tako pravzaprav ni pripovedovanje samo ali pravljice, temveč zanimive produkcije in razmisleki ustvarjalcev z drugih področij.

Pripovedovalski festival ponuja ločen program za otroke in odrasle. Če predpostaviva, da pripovedovanje in otroke hitro povežemo, me zanima, zakaj je pomembno, da pripovedovanju prisluhnemo tudi odrasli, in kaj drugega ta način podajanja zgodb v nas odpira v primerjavi z obiskom gledališča?

Odkar se ukvarjam s pripovedovanjem, mi tovrstna vprašanja pogosto zastavljajo. Ali so pravljice tudi za odrasle, kaj pripovedovanje je in kaj nam pripovedovanje lahko ponudi za razliko od gledališča ali drugih umetniških form... Ko sem prevzela programsko vodstvo festivala, sem začutila, da me ta, sicer tehtna vprašanja, ukalupljajo. Menim namreč, da pravo vprašanje ni, ali je pripovedovanje namenjeno otrokom ali odraslim, pravo vprašanje je, ali lahko znotraj pripovedovanja ponudimo zanimive, kakovostne dogodke ali ne. Če je dogodek dober, je dober in si zasluži občinstvo.

Je pa najbrž razlika v tehniki pripovedovanja, ko pripoveduješ otrokom ali pa starejšim?

To pa. Ko pripoveduješ, se zelo dobro zavedaš občinstva, ki ga imaš pred seboj in temu prilagodiš vsebino, način pripovedovanja, samo interpretacijo. In za otroke zgodbe še posebej pazljivo izbiram. Kadar imaš pred sabo odraslo publiko, pa ni tovrstnih pomislekov glede starostne ustreznosti, kompleksnosti zgodbe in tako naprej. Tedaj pripoveduješ kot odrasel človek odraslemu človeku in iščeš načine, da bi zgodba prišla do ljudi, da bi jo slišali.

Res je tudi, da ima v slovenskem prostoru pripovedovalec veliko več priložnosti za pripovedovanje otrokom kot pa odraslim, saj ni toliko prostorov, ki bi spodbujali, razvijali produkcije za odrasle. Ena takšna programska stalnica je denimo serija pripovedovalskih dogodkov za odrasle na Vodnikovi domačiji, Cikelj pripovedovalskih dogodkov, ki ga vodi Katja Preša, poteka enkrat mesečno. Tudi zato, ker tovrstnih prostorov ni ravno v izobilju, se mi zdi pomembno, da se Pripovedovalski festival osredotoča na ustvarjanje dobrih produkcij za odrasle. Odzivi občinstva kažejo, da interes za pripovedovalske večere za odrasle absolutno je. Imamo tudi že zvesto bazo obiskovalcev, s širše zastavljenim programom pa se mi zdi, da pridobivamo še nova občinstva.

Omenili ste, da je vaša pomembna naloga izbirati sodelujoče za festivalske produkcije. To so ljudje, ki se morda poprej s pripovedovanjem niso srečali. Kako se oni znajdejo v teh vlogah? Letos bomo denimo videli igralca Primoža Pirnata in Aljaža Jovanovića, kako se spoprijemata s pripovedovanjem mitov.

Niso vsi igralci enako naklonjeni pripovedovanju. Pirnata in Jovanovića sem videla na odru pripovedovati v okviru gledaliških predstav in se mi je zazdelo, da bi ju tovrsten izziv morda zanimal. Oba sta se z veseljem odzvala in sem tega res vesela. Tovrstno programsko delo temelji tudi na intuiciji, koga bi zanimalo pripovedovanje, kako bi ljudje lahko sodelovali med seboj v ustvarjalnih kolektivih. In najlepši stranski učinek tovrstnega snovanja festivala je opazovati, da so se ustvarjalci v procesu našli in da se je med njimi vzpostavila naklonjenost ali celo spletlo prijateljstvo. Včasih, a to seveda ne velja za sodelujoče igralce in glasbenike, ki so na odru doma, pa prej kot sodelujoči verjamem, da bi lahko dobro pripovedoval pred občinstvom. V okviru festivala letos vzpostavljamo tudi mednarodno sodelovanje, ki se mi prav tako zdi zelo pomembno. Na festival prihaja waleški pripovedovalec Michael Harvey, z odlično vokalistko Zvezdano Novaković pripravljata skupni večer, ki si za rdečo nit jemlje vodo. Tudi tovrstno delo je svojevrsten izziv za oba ustvarjalca, a hkrati se mi zdi, da lahko prav iz takih sodelovanj nastajajo najlepše zgodbe.

Preidiva k tistim, ki na odru niso doma. Festival sklepate z drugim Večerom resničnih zgodb. Glede na to, da smo ljudje po večini zelo radovedni in imamo radi avtobiografske zgodbe, me zanima, kakšen koncept ste ubrali pri izbiri sogovornikov. V uvodniku festivala ste zapisali, da imamo pripovedovanje vsi nekako v krvi, kar je dediščina pravljic, ki smo jih brali v otroštvu, tako da imamo tudi v življenju radi junake in srečne konce. Seveda ima tu svojevrstno vlogo popačeni spomin...

Ljudje smo res bitja zgodbe. Radi pripovedujemo o sebi in radi poslušamo zgodbe drugih. In res opažam, da v strukturi zgodbe, ki jo pripovedujemo o sebi, in strukturi pravljice pogosto ni bistvene razlike. Mislim v smislu izbire junaka in težnje po tem, da bi se zgodba iztekla v nekakšen vsaj približno srečen zaključek. Resnične zgodbe na festivalu pomembno pridodajajo k žanrski raznovrstnosti. Verjamem, da imajo takšne zgodbe v sebi več kot zgolj anekdotičnost. Da nosijo zrno splošnega, da je pripovedovanje življenjske izkušnje lahko pot do boljšega razumevanja človeškega. Posamezniki, ki smo jih povabili na Večer resničnih zgodb, imajo že zaradi svojega zanimivega življenja veliko materiala za pripovedovanje, pa tudi vsi po vrsti so vešči pripovedovalci zgodb v različnih medijih. Večer je že razprodan, kar kaže na to, da nas kot poslušalce zanimajo ljudje in njihova življenja.

Iz že omenjenih mitov, ki se jim bo med drugim v sklopu festivala posvetila letošnja gostja, pisateljica in mitologinja Marina Warner, preidiva še na eno festivalsko temo, s katero se bodo na dogodku Tiranija zgodbe spoprijeli posamezniki z različnih področij - raba in zloraba zgodbe.

Zasnova dogodka izhaja iz prepričanja, da si posamezniki, ki sicer delujemo, ustvarjamo na različnih področjih, pri svojem delu zastavljamo podobna vprašanja, imamo iste dvome. In bolj kot organizirati teoretski dogodek, na katerem bi pripovedovalci in drugi posamezniki, ki delujemo na področju pravljic in pripovedovanja, med seboj debatirali o določeni temi, se mi je zdelo zanimivo povabiti posameznike z drugih področij, da ob konkretnih primerih iz svojega dela spregovorijo o svojih razmislekih in možnih odgovorih na zastavljena vprašanja.

Lani je bil takšen dogodek Rokovanje s tradicijo. Zanimalo nas je, kako se ustvarjalci z različnih umetniških področij lotevajo tradicionalnega materiala, letos pa je tema raba oziroma (zlo)raba zgodbe. Tema izhaja iz opažanja, da so zgodbe v zadnjem desetletju zelo prisotne v vseh sferah komuniciranja, če omenim zgolj oglaševanje, ki zgodbo uporablja kot možno prodajno orodje. Pa tudi sicer se mi zdi, da ljudje čutimo potrebo po tem, da z zgodbami razlagamo sebe in svoje delo in svoje misli. Morda tudi iz strahu, da bi bilo izrečeno narobe razumljeno, da ne bi bili slišani, da ne bi bili dovolj zanimivi. Vendarle se mi zdi, da je to nekakšen sindrom našega časa.

V ospredju letošnje izdaje bo tudi zapuščina priznanega zbiralca pripovednega gradiva Milka Matičetova ob letošnji stoti obletnici njegovega rojstva. Kaj vi prepoznavate kot največjo dragocenost njegove zapuščine in kako ste to vpletli v program letošnjega festivala?

Glede Matičetove zapuščine bi bila najboljša sogovornica nekdanja vodja festivala, pripovedovalka Anja Štefan, ki je bila dolgoletna Matičetova sodelavka. Sicer pa menim, da je ena od vlog Pripovedovalskega festivala tudi, da opozarja na pripovedovalsko dediščino, ki jo imamo v slovenskem prostoru. Ne samo, da ima naš festival dolgoletno tradicijo, v Sloveniji imamo tudi dolgoletno tradicijo objavljanja teh vsebin ter visoko kakovostno produkcijo pravljic, zahvaljujoč denimo zbirki Zlata ptica založbe Mladinska knjiga ter oddajama Lahko noč otroci RTV Slovenija ter Za 2 groša fantazije Radia Študent. Da tovrstne vsebine niso samoumevne in da smo lahko srečni, da smo imeli in imamo posameznike, ki so v tem materialu prepoznali kvaliteto in verjeli, da jih je pomembno objavljati, sem zares dognala ob spoznavanju praks drugih držav na tem področju.

Rezijanske pripovedovalke so sicer na festivalu že gostovale v preteklih letih. Ko sem razmišljala, kako Matičetovo zapuščino na zanimiv način umestiti v festival, sem tako pomislila, da bi bilo res lepo, če bi ljudje Matičetovim Zverinicam iz Rezije, tem v naš kolektivni spomin zapisanim zgodbam, lahko prisluhnili v dolini, iz katere prihajajo. In tako smo skupaj s pripovedovalko Ireno Cerar, ki sicer vodi priljubljene Pravljične poti po Sloveniji, pripravili pripovedovalsko ekskurzijo v Rezijo. Voden obisk Rezije je naletel na odličen odziv, v tednu dni po objavi informacije je bil avtobus že zapolnjen. Matičetove pravljice pa bomo lahko poslušali tudi v Ljubljani. Večer, posvečen njegovemu gradivu z naslovom Ob vrelcih bajanja, s sodelavci pripravlja Anja Štefan.

Festival se pod vašim vodstvom v sodelovanju s partnerji razteza še na področji filma in glasbe. Kaj ti dve komponenti dodajata pripovedovanju in kaj ste pripravili letos?

Glasba je najbolj logičen partner pripovedovanja, to, da se je festivalu pridružil Bogdan Benigar s svojim ciklom Cankarjevi torki, pa se mi zdi pomembno. Benigar ima namreč širok vpogled v glasbeno produkcijo in tako s svojimi predlogi res bogati predlog festivala. Letos bo v okviru festivala nastopila raperka, performerka iz Izraela Victoria Hanna. Odraščala je v ortodoksni judovski družini, navdih za svojo glasbo pa črpa iz starodavnih hebrejskih spisov. Mislim, da se nam obeta res zanimiv koncert.

Poudarek programa na vizualnem pa je najbrž tudi posledica tega, da tudi sama razmišljam v podobah. Pripovedovane zgodbe v moji glavi vedno živijo kot slike, prav tako sta mi film in animacija kot medija zelo blizu. Tudi pri produkciji otroških pripovedovalskih dogodkov na Vodnikovi domačiji Šiška veliko sodelujemo z animatorji. Zanimivo se mi namreč zdi opazovati, kako slika in beseda sobivata in vsaka s svojim umetniškim jezikom doprinašata k celoti. Letos ponovno sodelujemo s Kinodvorom, kjer bo na sporedu pripovedovalsko animirana predstava Bratovščina Sinjega galeba, in s Slovensko kinoteko, kjer bo skozi pripoved, stripovsko ilustracijo in glasbo na velikem platnu oživela rezijanska pripoved Pijani zajec, Slovenska kinoteka pa se festivalskemu programu pridružuje tudi z animiranim filmom Niti.

Že to nedeljo bo na Vodnikovi domačiji vrata odprl Pravljični studio, kjer se bodo lahko vse do 1. junija s prvimi koraki v pripovedovanju srečali najmlajši. Zakaj je pomembno, da otroci to veščino osvojijo?

Pravljični studio želi vzpostaviti prostor, v katerem bi otroci odkrivali pravljice, predvsem pa čar pripovedovanja. Želimo si, da bi otroci spoznali vse te zanimive zgodbe, ki jih prinaša ljudsko izročilo, slovenska bajeslovna bitja in tudi zbiralce in pravljičarje, ki so te zgodbe zbrali in zapisali. Še bolj pa si želimo, da bi otroci sami pripovedovali, raziskovali zgodbe, se igrali z njimi, ustvarjali z besedami.

Zadnji dve leti s Katjo Puntar izvajam pripovedovalske delavnice za otroke na Vodnikovi domačiji in te samo potrjujejo prepričanje, da otroci so pripovedovalci, da jim je izmišljevanje zgodb v veliko veselje, da so pri tem lahko zelo ustvarjalni. In da pripovedovati zgodbe zanje pomeni tudi, da so oni tisti, ki odločajo o vsebini in razpletu, kdo je junak, kaj je strašno, in raziskujejo, kako lahko te strašne stvari premagamo. Pripovedovanje je lahko oblika verbalne igre, a je tudi veliko več. Pripovedovati zgodbo pomeni tudi spregovoriti o svojih občutkih, mislih, razumevanju sveta. Pomeni komunicirati, sposobnost medosebne komunikacije pa je v današnjem času res bistvena veščina. In kar z otroci neprestano ugotavljamo: Pripovedovanja se učiš tudi tako, da pozorno poslušaš druge.