Jernej Weiss za STA: Do kulturno razvite nacije tudi z glasbenim konservatorijem

Zdi se, da se je tema za letošnji simpozij ponudila kar sama. Če ste lani obravnavali stoletnico ustanovitve nacionalnega opernega gledališča, se boste letos posvetili enaki obletnici glasbenega konservatorija. Oboje se je zgodilo v približno istem času, leta 1919 so ustanovili tudi ljubljansko univerzo. Lahko orišete ta prelomen čas za Slovence?

Konec leta 1918 je bilo eno ključnih prelomnic novejše evropske zgodovine. Zaznamovali so ga politično preoblikovanje Evrope in nastanek vrste novih držav. Tudi za Slovence je imelo omenjeno obdobje večkratni zgodovinski pomen. Po več kot 600 letih smo se Slovenci poslovili od razpadle monarhije in skupaj s Hrvati in Srbi oblikovali novo državo južnih Slovanov. Konec vezi s Habsburžani ter drugačno geografsko, politično, gospodarsko, kulturno in jezikovno bivanjsko okolje je seveda pomembno vplivalo tudi na organizacijo in delovanje slovenskih kulturnih in znanstvenih ustanov.

V zgolj kratkem času po koncu velike vojne je slovenska prestolnica dobila vrsto dolgo pričakovanih poklicnih znanstvenih oziroma kulturnih ustanov osrednjega nacionalnega pomena. Ne zgolj z državnim gledališčem, katerega delovanje smo na muzikološkem simpoziju osvetlili lani, temveč tudi z univerzo, katere 100-letnico ustanovitve se spominjamo letos. In nenazadnje s Konservatorijem Glasbene matice v Ljubljani, prav tako ustanovljenim pred 100 leti, smo Slovenci dokončno stopili v krog kulturno razvitih nacij.

Verjetno glavno zaslugo za ustanovitev konservatorija je imel Matej Hubad (1866-1937), ki se je šolal v Gradcu in na Dunaju, kjer je najbrž dobil kakšno idejo, matica pa ga je podprla...

Res je, pobudo za uresničitev načrta je po vojni obudil tedaj gotovo eden najvplivnejših glasbenikov na Slovenskem Matej Hubad, sicer koncertni vodja ljubljanske Glasbene matice in kasnejši ravnatelj konservatorija. Zastavil si je velikopotezen načrt, da postane konservatorij "zbirališče vseh Jugoslovanov". Vsekakor je imela prav Glasbena matica v začetnih letih obstoja konservatorija osrednjo vlogo, saj je tako finančno kot personalno izdatno podprla njegovo delovanje. Sicer pa je bil namen glasbenega izobraževanja na ljubljanskem konservatoriju enak kot na primerljivih ustanovah po Evropi: zagotoviti potrebne strokovne temelje za poklicno glasbeno delo. Tako je bil konservatorij zasnovan po vzoru praškega in dunajskega, zgled njegovemu vodstvu pa je bilo tudi delovanje zagrebškega konservatorija. Slednji je bil kot prvi v novi južnoslovanski državi ustanovljen tri leta poprej.

Kaj je konservatorij doprinesel in kako se je financiral?

Za ljubljansko Glasbeno matico v prvi vrsti uresničitev dolgoletnih želja, saj so si matičarji vse od začetka delovanja matice leta 1872 prizadevali za ustanovitev konservatorija, ki je bil za slovenske skladatelje, poustvarjalce in glasbene pedagoge zares odločilnega pomena. Poprej so namreč morali hoditi po glasbeno znanje v tujino - največkrat na praški oz. dunajski konservatorij. Zato velja njegova ustanovitev za enega ključnih dogodkov v slovenski glasbeni zgodovini.

Naj ob tem omenim, da je začetni vpis na konservatorij presegel tudi najbolj optimistična pričakovanja, manj posluha pa je bilo pri zagotavljanju potrebnih finančnih sredstev za njegovo delovanje. Glasbena matica tako sprva za njegov obstoj ni dobila skorajda nikakršne državne pomoči. Podprla jo je le Deželna vlada za Slovenijo, vendar pa je bil znesek 20.000 kron, kolikor so jih uspeli dobiti od vlade, bolj kot ne simbolične narave. Letni stroški za obratovanje so namreč tedaj znašali že krepko čez milijon kron, s šolninami pa so jih uspeli zbrati nekaj manj kot 700.000. Do podržavljenja je torej proračun konservatorija vsako leto izkazoval najmanj 300.000 kron primanjkljaja, ki ga je morala matica nadomestiti iz drugih virov. Postopoma je nato država prevzemala vse večji delež financiranja, dokler ni bil konservatorij po podržavljenju leta 1926 preimenovan v Državni konservatorij ter se je posledično s šolskim letom 1926/27 začel v celoti financirati iz državnega proračuna.

Koliko je bil ljubljanski konservatorij soroden in koliko različen tujim institucijam po glasbenopedagoški usmeritvi oziroma konceptu?

Zelo kompleksno vprašanje, na katerega na kratko ni mogoče povsem zadovoljivo odgovoriti. Nekaj so namreč institucionalni zgledi. Omenil sem že, da je tozadevno direkcija ljubljanskega konservatorija sledila usmeritvam dunajskega in praškega, pa tudi zagrebškega konservatorija. Vemo, da je Hubad zadnje dva večkrat obiskal v prvih povojnih letih. Nekaj drugega pa so pedagoški koncepti. Ti so si bili in so še danes odvisni od vsakega posameznega pedagoga. Vsak izmed pedagogov je tako imel za seboj raznovrstne pedagoške izkušnje.

Preveč posplošeno bi bilo trditi, da so bili pedagoški zgledi omejeni zgolj na prej omenjene ustanove. Tako je denimo med prvimi pedagogi ljubljanskega konservatorija resda večina študirala na Državnem konservatoriju v Pragi (Janko Ravnik, Josip Vedral, Jan Šlais, Dana Kobler), pri kasnejših pedagogih pa so pedagoški začetki in z njimi povezane izkušnje izjemno raznolike: Julij Betetto je študiral na Dunaju, Lucijan Marija Škerjanc na Dunaju in v Parizu, Emerik Beran v Brnu itd. Seveda pa so posamezni pedagogi ljubljanskega konservatorija nato prevzeli tudi nekatere druge pedagoške usmeritve ter jih prilagodili lastnim učiteljskim potrebam. Bolj natančen odgovor na vprašanje pa bo verjetno mogoč po obisku pedagoškega sklopa predavanj simpozija 5. aprila, ko bo nastopila tudi Branka Rotar Pance, ki bo podrobneje osvetlila prav ta nadvse zanimiv segment glasbeno-pedagoškega delovanja konservatorija.

Po podržavljenju so nato konservatorij 1939 preoblikovali v Glasbeno akademijo. Kam se ta ustanova uvršča danes v primerjavi z bližnjo okolico?

Naj morda najprej omenim, da je imela pred 80 leti ustanovljena Glasbena akademija za razliko od konservatorija položaj visoke šole. Sicer pa je bilo šele z njeno ustanovitvijo postopoma omogočeno izobraževanje instrumentalnih virtuozov in skladateljev, saj konservatorij ni imel mojstrske, temveč zgolj osnovno, srednjo in višjo stopnjo. Vsekakor je slovenska glasbena kultura z Glasbeno akademijo dobila nove možnosti in spodbude, ki so se kazale tako na področju glasbene reprodukcije kot produkcije. Njeno povojno delovanje pa je nato v še večji meri pospešilo profesionalizacijo in specializacijo glasbenega življenja Slovencev ter v drugi polovici 20. stoletja pripeljalo do zares hitrega razvoja vseh segmentov ustvarjalnosti, poustvarjalnosti in glasbeno-pedagoškega dela.

Tako akademija danes sodeluje s številnimi sorodnimi institucijami ne zgolj v bližnji okolicami, temveč po vsem svetu. Sicer pa ima poleg številnih izvrstnih pedagogov z zares bogatimi pedagoškimi in poustvarjalnimi izkušnjami zelo živahno poustvarjalno dejavnost z nadvse zanimivimi abonmaji, ki bi si vsekakor zaslužili več medijske pozornosti. Naj v tej zvezi omenim, da je simfonični orkester akademije lani poleti z velikim uspehom nastopil v berlinski Koncertni hiši (Konzerthaus), ki velja za enega najbolj renomiranih prizorišč klasične glasbe v Evropi.

Kako se bo tema simpozija povezovala s koncertnim delom?

Poleg stalno sodelujočih ustanov, kot so Simfonični orkester RTV Slovenija, Slovenska filharmonija, Društvo slovenskih skladateljev itd., smo letos k sodelovanju povabili tudi vse tiste ustanove, katerih delovanje je povezano z letošnjima jubilejema - 100. obletnico ustanovitve konservatorija in 80. obletnico ustanovitve akademije. Torej Akademijo za glasbo, Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana in Glasbeno matico Ljubljana.

Akademija za glasbo bo 3. aprila v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma izvedla otvoritveni koncert tokratnih Slovenskih glasbenih dnevov, na katerem se bosta z Beethovnovo Pastoralno simfonijo in deli treh pomembnih slovenskih simfonikov predstavila njena dva največja glasbena sestava: simfonični orkester in mešani pevski zbor. Sicer pa bo zelo zanimiv tudi zborovski koncert 9. aprila v veliki dvorani konservatorija, na katerem bodo zazvenele zborovske skladbe nekaterih najpomembnejših slovenskih ustvarjalcev med obema vojnama. Izvedli jih bodo večkrat nagrajeni zborovski sestavi: komorni zbor ljubljanskega konservatorija pod vodstvom Ambroža Čopija, komorni pevski zbor glasbene akademije pod vodstvom Sebastjana Vrhovnika in dekliški zbor mariborske Pedagoške fakultete, ki ga vodi Tadeja Vulc.

Posebej pa bi rad izpostavil tudi dva dogodka, povezana z Glasbeno matico Ljubljana. Ta bo 7. aprila predstavila svoje delovanje, ki sega na različna področja, 10. aprila pa se bodo 100. obletnice ustanovitve konservatorija spomnili s koncertom slovenskih samospevov. Zelo zanimiv program bodo poustvarili interpreti na različnih stopnjah šolanja, od gojencev pevske šole glasbene matice do študentov solopetja v Ljubljani, Celovcu in na Dunaju.