Andrej Ilc za STA: Poezija trenutno miruje in čaka na priložnost

Najprej čisto splošno vprašanje ob svetovnem dnevu poezije. Kakšna je po vašem mnenju vloga poezije v današnjem času in na kakšen način poezija sega do bralcev? Je digitalizacija morda kaj vplivala na to?

Kot pravi Uroš Zupan v lanskoletni knjigi Ene in drugi, poezija trenutno dremlje v podzemlju. Miruje in čaka na svojo priložnost. Ima nekaj zavzetih bralcev, vsi drugi najdevajo poezijo povsod drugje, od nogometa do kuhanja, samo v branju poezije ne. Vse povedano še posebej velja za sodobno poezijo. Digitalizacija je pač pripomogla k presenetljivi priljubljenosti nekaterih "fenomenov", kot so npr. Instagram pesniki s tudi pri nas znano in dobro prodajano Rupi Kaur. Morda bo izpadlo pokroviteljsko, a treba je pač reči, da je to zgolj na solidni srednješolski ravni spisana proza v formi poezije, ki je nedvomno uspela tudi zaradi premišljene, decentno stilizirane embalaže. Kakšne posebne sledi ne bo zapustila, a si, resnici na ljubo, za to niti ne prizadeva.

Za razliko od tovrstnih fenomenov se največji pesniki ne menijo za videz, saj po besedah velikega ameriškega pesnika Lawrencea Ferlinghettija, ki bo čez nekaj dni praznoval 100 let, "vrhunska poezija spodkopava prevladujočo paradigmo in odločilno spodbija status quo sveta in ga preobraža v nekaj povsem novega in drugačnega". Pesnik, še pravi Ferlinghetti, "mora biti prekucuški barbar pri mestnih vratih in nenehno dvomiti o resničnosti ter jo nanovo ustvarjati."

Zaznavate v slovenski sodobni poeziji kakšne posebne trende in zakaj menite, da je temu tako?

Priznati moram, da sodobno slovensko poezijo spremljam slabo in le sem in tja kaj preberem, največkrat so to kar revialne objave. Ker nimam pravega pregleda, seveda ne morem izrekati nikakršnih sodb. Morda le ta čisto subjektivni vtis, da me večkrat prepričajo pesnice.

Glede na to, da smo pregovorno pesniški narod, me zanima, kakšen je vaš vpogled na situacijo, kako danes živijo in ustvarjajo slovenski pesniki. Kako bi lahko po vaše to stanje izboljšali?

Od poezije žal ni mogoče živeti, ne pri nas ne kje drugje. Seveda je resničnih pesnikov malo, zato pa toliko več onih, ki pišejo poezijo (in to največkrat v prozi). Da bi bila stvar za pesnike in pesnice, pa nenazadnje tudi za samo poezijo, še bolj zoprna, živimo v času, ko mora biti vse ocenjeno, zmerjeno in stehtano in mora tudi pesnik predvsem paziti, da objavi ravno dovolj, da zadosti raznim komisijam, ki odločajo o statusih, po drugi strani pa spet ne preveč, da ne prebije cenzusa, kar bi lahko ogrozilo prej omenjeni status. Nič ne bi imel proti, če bi manj ljudi pisalo (ali vsaj objavljalo) poezijo, zato pa menim, da so vrhunski pesniki za neko državo in še posebej njene državljane ravno tako neprecenljivo pomembni kot vrhunski zdravniki in bi torej morali uživati podoben ugled in status.

Za vami in za Mladinsko knjigo je že kar nekaj poskusov približevanja poezije mladim. Pod vami kot urednikom sta izšli deli Komadi in Drugi komadi, v kateri so vključene sodobne pesmi po vašem izboru, pri MK pa še zbirki Ti si čist normalen in Kla kla klasika, ki pa vključujeta rap poezijo. Veliko govorimo o vzgoji bralcev, na tem mestu se ponovno ponuja klasično vprašanje, zakaj je treba mladim preko pesmi, ki so jim blizu, ponuditi vstop v svet poezije?

Sam ne maram prilizovanja bralcem, tudi pri poeziji ne. Torej ne mislim, da je treba Prešerna nujno pumpati z rapom, da bi ga mularija zaštekala. To se mi zdi celo malo smešno, čeprav o okusih ne gre razpravljati. A tozadevno sem očitno vedno večji tradicionalist. Če ti je namenjeno, te bo poezija slej kot prej našla. Se mi pa seveda zdi pomembno, kdaj mladim bralcem kaj ponudimo, tu bi lahko pokazali malo več sproščenosti, saj je osnovni razlog za branje poezije vendarle užitek. Za večino osnovnošolcev je pač Prešeren težko razumljiv. Tudi meni se v sedmem razredu ni sanjalo, o čem govori na primer Slovo od mladosti. Ne srečo sem dal Prešernu pozneje še eno priložnost oziroma jo je dal on meni.

Če podamo nekaj statistik. Koliko zbirk poezije izdate pri MK letno, koliko je izvirne in koliko prevodne in kako se ta dela prodajajo? Čemu menite, da je tako?

Poezija se ne prodaja, to je dejstvo. Sploh sodobna ne. Nekoliko drugače je s sodobnimi slovenskimi klasiki, kar v zadnjem desetletju potrjujejo prodane naklade naših ilustriranih pesnikov, od Pavčka, preko Minattija in Zlobca, do Strniše, ki izide v kratkem. Večina teh knjig so bile v slovenskih razmerah velikanske uspešnice, samo Pavčkovih Angelov smo prodali preko 20.000, in tako se je v zadnjih letih nekajkrat zgodilo, da so bile največje založbine uspešnice prav slovenske pesniške zbirke. Boste pa na lestvicah zaman iskali prevodno poezijo, ki le redko doživi kakšen ponatis. Še Shakespearovi Soneti ali Prevert se ne prodajajo več tako kot nekoč. Poleg tega tudi pri knjižnicah ni več takega avtomatizma pri nabavi, kot je bil nekoč. Pa bi v primeru vrhunske prevodne poezije moral biti.

Pri MK izidejo letno dve do tri izvirne zbirke ter trije do štirje prevodi. To se mi zdi povsem dovolj. Vsaj pri izvirni poeziji velja, da je čakalna vrst za objavo kar dolga, čaka se več let. Zanimivo je, da kljub temu še vedno prejemamo največ rokopisov pesniških zbirk, veliko več kot proze. Naklade so tako na spodnji meji, kot jo predpisuje Javna agencija za knjigo RS, največkrat še od tega ostane polovica. Pri poeziji še posebej velja, da jo ljudje več pišejo kot berejo.

Ste tudi urednik zbirk Nova lirika, namenjene delom sodobnih pesnikov z vsega sveta, ter Kondor, kjer med velikimi deli svoj prostor seveda najde tudi poezija. Kaj vas kot urednika pri izboru del za ti dve zbirki vodi? Bi morda omenili nekaj slovenskim bralcem manj znanih imen iz bazena sodobnih pesnikov, ki bi jih ta hip absolutno priporočili v branje?

Vodijo me različni razmisleki, seveda vedno poskušam zapolnjevati vrzeli, ki jih je na področju prevodne poezije še precej. Včasih se mi slika kakega pesnika ali pesnice zdi nepopolna ali celo popačena in poskušam to popraviti. Zgodi se tudi, da dobim izvrsten predlog s strani prevajalcev in takrat z objavo v prvi vrsti osrečim sebe. To je res privilegij. Izvrstni ameriški pesnik Billy Collins, ki ga v slovenščini beremo v prevodu Uroša Zupana, je nekoč zapisal, da je najbrž kar res, da 83 odstotkov sodobne poezije ni vredne branja, a bi bilo njegovo življenje boleče osiromašeno brez zanesljive razpoložljivosti ostalih 17 odstotkov.

Letos se je po kakih 40 letih z zbirko Rorschach spet oglasil Miha Avanzo, ki smo ga v zadnjih desetletjih bolj poznali kot prevajalca. Priporočil bi v branje pred nedavnim preminula ameriška pesnika W. S. Merwina in Mary Oliver, ki ju med drugim povezuje dar za pronicljivo opazovanje in opisovanje narave. Lani smo dobili prvi prevod največjega živečega japonskega pesnika Shuntaroja Tanikawa. Nazadnje pa me je prevzela, navdušila in pretresla zbirka Baba sem poljske pesnice Anne Swirszczynske.