Sodni cenilci in stroka pomembni pri ugotavljanju vrednosti umetnin

Sodna izvedenka in cenilka za področje umetnosti Milena Zlatar pokriva likovno umetnost 20. stoletja in sodobno likovno umetnost. Kot je zapisala za STA, je imela v letih svojega delovanja v obravnavi cenitev posameznih likovnih del, cenitev zbirk, likovnih del in umetnin v stečajnih postopkih, nekaj primerov je bilo iz naslova dediščin, pa tudi za potrebe zavarovanja in varovanja premoženja. Glede na obdobje, ki ga pokriva, v cenitev dobiva dela, ki se najpogosteje nahajajo v Sloveniji ter so jih ustvarili slovenski umetniki ali umetniki, ki so tu živeli in ustvarjali.

Pri vrednotenju umetnin cenilci posebno pozornost posvetijo kakovosti dela in njegovemu pomenu v avtorjevem opusu

Ob cenitvi najprej preveri provenienco in dokumentacijo, kot so računi, katalogi, podatki o razstavah, objave in drugi zapisi, nato izpričano avtorstvo. Sledi preučevanje likovnega dela - materiali, tehnike, slogovne opredelitve - in preverjanje stanja. Največjo pozornost posveti kakovosti dela in njegovemu pomenu v avtorjevem opusu kot tudi vključenosti v pomembne zbirke. Potem pa je potrebno preveriti še pomen dela za nacionalne ali lokalne zbirke, trenutne tržne razmere in vrednosti, ki jih avtor dosega na trgu umetnin, na podlagi tega pa se določi trenutna, tudi tržna, vrednost.

Kadar meni, da se ne spozna dovolj na predmet ocenjevanja, stranko napoti k drugemu strokovnjaku ali v institucije, kot je Restavratorski center pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine RS (ZVKDS), kjer lahko opravijo naravoslovne analize. Kot je zapisala, so sicer poznani primeri, ko se častiželjni zbiratelji in lastniki del težko odločijo za takšne postopke, saj raje verjamejo napačno atribuiranemu delu, zlasti če ga niso pridobili pri uglednem galeristu ali neposredno od avtorja. Dodala je, da strokovnjaki vedno opozarjajo, da je potrebno slediti umetnini in beležiti njen izvor. Profesionalni in ugledni galeristi to počnejo, na mestu bi bilo, da se teh standardov držijo tudi prodajne galerije.

Vedno se tudi posvetuje s kolegi. Ob tem dodaja, da si lahko, če desetletja spremljaš umetnostno sceno, hodiš na razstave in na umetnostne sejme, zanimivi kazalci pa so tudi podatki z interneta, in imaš ob tem "dobro oko" za umetnine, pri svojem mnenju dokaj gotov. "Če vidiš in imaš možnost primerjati veliko različnih eksponatov, avtorjev in slogov, takoj opaziš razliko, " je zapisala. Zase je prepričana, da lahko vedno loči dobro likovno delo od slabega.

Opomnila je tudi na pomembnost stika z avtorji, obiske ateljejev in spremljanje nastanka del. Danes namreč opaža, da se mlajši kolegi preveč zanašajo na medmrežje in potem na razstave, manj pa je stikov z umetniki. Kot je še zapisala, so zelo dobrodošla tudi strokovna združenja umetnikov, kot je Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU), in njihove razstave. Pomembno pa je tudi, da so v stiku z zbiralci in t.i. sopotniki umetnikov - družino in ljubitelji umetnosti, saj so ti odličen vir podatkov.

V primerih, ki jih je obravnavala doslej, avtorstvo večinoma ni bilo dvomljivo. Je pa opozorila, da se pogosto uporablja beseda pripisano, kar je po njenem mnenju napačno. "Razjasniti se mora, kako in kaj, raje določimo le obdobje in slog in rečemo, da gre za neidentificiranega avtorja. Če je delo signirano, pa se nam zdi sumljivo, da bi lahko bil ponaredek, pa so preverbe nujne," je zapisala.

S ponaredkom se je srečala le v enem primeru in ko se je naročnik cenitve in izvedenskega mnenja obrnil na restavratorski center, se je izkazalo, da je imela prav. Meni, da v Sloveniji ponaredkov ni zelo veliko, nekateri njeni kolegi sicer mislijo drugače, čeprav denimo ve za kakšne dvomljive naklade grafik iz preteklih desetletij in za slike, ki ne dosegajo mojstrstva pravih avtorjev. Ob tem dodaja, da ima seveda vsak umetnik pravico, da se mu kakšno delo tudi ni posrečilo.

Slovenski avtorji za prave mojstre ponarejanja niso zanimivi

Kot je še zapisala, dela slovenskih avtorjev tudi ne dosegajo tako visokih cen, da bi se jih lotili pravi mojstri ponarejanja. Situacija je bila sicer najbolj pereča v času, ko so vsi iskali dela slovenskih impresionistov in so se na trgu znašla dela njihovih "sopotnikov", slikarjev, ki so ustvarjali v senci svojih učiteljev in jih kopirali, potem pa so jih desetletja zatem poskušali plasirati kot dela mojstrov, da bi jih lahko dobro prodali. To je sicer zdaj bolj ali manj stvar preteklosti, se pa včasih vendarle še kaj podobnega pojavi na trgu.

Ker je trg z umetninami na Slovenskem majhen, je lahko po besedah Milene Zlatar bolj transparenten. Tudi dela Zorana Mušiča, ki dosegajo visoke cene, so vsa več ali manj že znana, popisana in ustrezno dokumentirana, strokovnjaki pa prava dela dobro poznajo ali jih pri poznavalcih preverijo, zato bodo ponarejevalci težko še kaj posredovali na umetnostni trg. A, kot dodaja sogovornica, so poskusi vedno bili in bodo.

Milena Zlatar, ki je bila tudi več let direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, od leta 2013 pa deluje kot neodvisna kustosinja in likovna kritičarka, tudi meni, da bo v prihodnje najbrž še precej dela za sodne izvedence in cenilce, saj "odhaja" generacija, ki je imela v posesti precej umetnin, ki so jih pridobili na različne načine, tudi v sumljivih okoliščinah. Njihovi dediči se bodo hoteli podučiti o kakovosti del in seveda tudi o vrednosti. Zato bo morda v kratkem tudi v Sloveniji zrelo okolje za vzpostavitev avkcijske hiše. Ob tem je izrazila upanje, da bodo vsaj nekatera dela našla pot v javne zbirke in k resnim zbirateljem.

Na ZVKDS se letno obrne do pet lastnikov umetniških del, na Moderno galerijo se lastniki umetnin obrnejo ob pripravi večjih retrospektiv

Na ZVKDS so za STA zapisali, da se nanje za naravoslovne analize del obrne od enega do petih zasebnikov letno. Večinoma gre za slike, izjemoma tudi druga umetniška dela. Za analize pa se večinoma odločajo ob prodaji ali nakupu, občasno pa tudi zgolj za potrditev istovetnosti, avtorstva ali datacije.

Na naravoslovnem oddelku restavratorskega centra lahko opravijo neinvazivne analize, pri katerih ne posegajo v umetnino, ali mikroinvazivne analize, ko iz umetnine odvzamejo vzorec milimetrskih velikosti. Čas, potreben za izvedbo analize, je po besedah Katja Kavkler iz restavratorskega centra različno dolg, okvirno pa bi za analizo ene slike porabili dva tedna.

V Moderni galeriji se, kot so zapisali za STA, pogosto srečujejo s primeri, ko jih lastniki, običajno zasebni ali prodajne galerije, poiščejo za nasvet ali mnenje v zvezi z izvorom, avtorstvom ali datacijo umetnin, ki jih imajo v svoji lasti. Po zakonu o varstvu kulturne dediščine so takšno mnenje, če gre za umetnine, ki sodijo v njihovo pristojnost, lastnikom tudi dolžni podati. Navadno je takih primerov več ob pripravah večjih retrospektiv priznanih slovenskih umetnikov, denimo v zadnjih letih Gabrijela Stupice ali Marija Preglja, ko se zasebniki ali prodajne galerije na njih obrnejo s tovrstnimi prošnjami.

Strokovno mnenje glede pristnosti umetnin podajo na podlagi poznavanja opusa umetnika, znanih podatkov o njegovem opusu, primerjav s sorodnimi deli v svojem fototečnem arhivu, umetnine pa tudi zavedejo v evidenco umetniških opusov posameznih umetnikov. Kadar se pojavi dvom o pristnosti umetnin, lastnike opozorijo in dvom tudi zabeležijo v svoji evidenci umetniških del.