Arhitekti z okroglo mizo opozorili na pomembnost prostorskega načrtovanja

Kot je uvodoma povedal Kobe, smo danes v obravnavi prostora po eni strani priča odločitvam, ki jih usmerjajo kratkoročni gospodarski interesi in imajo po mnenju mnogih škodljive posledice, medtem ko državotvorne investicije, za katere velja presoja, da ne prinašajo neposrednega dobička, na realizacijo čakajo že desetletja.

Poleg tega mnoge lokalno usmerjene občinske prostorske politike razprodajajo zemljo za gradnjo individualnih hiš, s čimer se Slovenija suburbanizira in se uničuje kulturna krajina. Civilne iniciative so po njegovih besedah sicer učinkovit faktor pri odločanju o prostoru, vendar pa so njihove akcije pogosto usmerjene preveč lokalno. Zaskrbljujoče se mu zdi tudi dejstvo, da je danes nepredstavljivo načrtovanje za 30 ali 50 let naprej, ki se ga, kot je dejal, nekateri še spomnijo iz časov socializma.

Po besedah vodje oddelka za urejanje prostora na Mestni občni Ljubljana Mirana Gajška družba mora načrtovati, "če ne načrtuje prihodnosti, se ji ta zgodi sama po sebi". Ker je v Sloveniji 212 občin, se mu zdi problematičen tudi atomiziran razvoj, ki po njegovih besedah ne upošteva danosti, vrednosti in primerjalnih prednosti Slovenije. A teh se, kot je dejal, ne zaveda niti država.

Nekdanji minister za okolje in prostor ter urbani sociolog Pavel Gantar meni, da ima načrtovanje danes zelo omejeno veljavo iz treh razlogov. Prvi je, da večina občin nima načrtovalskih kompetenc. Drugi je odsotnost regionalnega načrtovanja, ki pa bi bilo nujno z vidika optimizacije prometnih in drugih povezav. Tretji pa je, da se je v primerjavi s prejšnjim sistemom preoblikovalo razmerje med javnim in zasebnim interesom v prostoru. V socializmu je bil zasebni interes omejen večinoma na gradnjo hiše, danes pa zasebniki že posegajo v tisto, kar je javna sfera v pravem pomenu besede.

Izpostavil je, da je prostor omejena dobrina, zato se mora javni interes definirati od spodaj navzgor, znotraj tega pa nastopijo tudi civilne iniciative. "V tem smislu je planiranje izrazito komunikativno delovanje," je dodal.

Po besedah arhitektke in profesorice na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo Maruše Zorec je današnja podoba Slovenije rezultat čistega kaosa na področju načrtovanja. Včasih so veljala preprosta pravila: smer slemena, višina strehe, naklon in barva krtine in v teh primerih tudi pisane fasade niso moteče. Danes pa je, kot je dejala, "vse skupaj ena sama raznolikost in nobene skladnosti". Ker je po njenem mnenju veliko stvari v prostorskih načrtih težko doreči, je velika odgovornost tudi na strani arhitektov, da skrbijo za skladnost.

Prostorska načrtovalka in arhitektka Martina Lipnik pa je poudarila, da je veliko težav posledica tega, da pravna država tudi na področju urejanja prostora in gradnje ne deluje. Tako je bila denimo že leta 2004 sprejeta strategija prostorskega razvoja Slovenije, ki je primerno usmerjala razvoj, ki bi ga morale občine prevzeti. Prepričana je, da bi, če bi ministrstvo za okolje in prostor kot nadzorni organ, ki je potrjeval prostorske akte občin, ustrezno nadziral spoštovane strategije, marsikatera občina sprejela drugačne akte.

Sodelujoči so se med drugim dotaknili še veliko krat tudi v medijih izpostavljene problematike birokracije, češ da so postopki pridobivanja dovoljenj predolgi in prezapleteni. A kot je poudaril Gantar, drugje po svetu postopki, če zadeve niso pripravljene vnaprej, prav tako trajajo dolgo. Spregovorili pa so tudi o novi Magnini lakirnici v Hočah. Ta je po Gantarjevih besedah prvenstveno prostorski problem, saj je zgrajena na potencialno razvojno izjemno zanimivem območju, kjer bi lahko bile dejavnosti z visoko dodano vrednostjo.