Mineva 150 let od rojstva vizionarskega umetnika Riharda Jakopiča

Slikar in človek, ki je umetnost vpel v širši družbeni okvir

Jakopič se je rodil 12. aprila 1869 v Ljubljani. Obiskoval je realko, a je šolanje prekinil in se posvetil umetnosti. Leta 1887 se je vpisal na dunajsko akademijo, vendar je zaradi epileptičnih napadov za dve leti prekinil študij. Po končanih dveh letnikih dunajske akademije se je leta 1890 vpisal na münchensko akademijo, kjer je zaradi nezadovoljstva s programom študij kmalu opustil. Izpopolnjeval se je v znameniti šoli Antona Ažbeta v Münchnu.

Leta 1902 se je preselil v Škofjo Loko, a se je leta 1906 vrnil v Ljubljano, kjer je ustvarjal vse do smrti. Z Ivanom Groharjem, Matijo Jamo in Matejem Sternenom so se leta 1900 predstavili na 1. slovenski umetniški razstavi in dve leti pozneje še na 2. slovenski umetniški razstavi. Po slabem odzivu domače javnosti se je leta 1903 Jakopič odpravil na Dunaj, kjer se je na pregledni razstavi srečal z evropskim impresionizmom. Že leto pozneje se je dunajskemu občinstvu pod skupnim imenom kluba Sava predstavila tudi slovenska četverica.

Leta 1907 je ustanovil risarsko in slikarsko šolo. Sprva jo je vodil skupaj s Sternenom, nato od leta 1914 sam. Leta 1909 je dal po načrtih Maksa Fabianija na svoje stroške zgraditi prvo slovensko umetniško razstavno galerijo. Razstavišče, ki se ga je prijelo ime Jakopičev paviljon, je bilo vse do druge svetovne vojne osrednji razstavni prostor slovenske likovne umetnosti. Zaradi prestavitve železniške proge so ga leta 1961 podrli.

Bil je izjemno plodovit umetnik. Svoja dela je pogosto razstavljal, večinoma na skupinskih razstavah. Kot eno osrednjih slovenskih umetniških imen prve polovice 20. stoletja je redno razstavljal tudi na vseh pomembnejših razstavah takratne jugoslovanske umetnosti tako doma kot v tujini. Bil je eden od ustanoviteljev Narodne galerije in ustanovni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Podpisal se je pod vrsto člankov. Pisal je o rojstvu impresionizma na Slovenskem in s svojimi zapisi uveljavil teoretične poglede, ki so usmerjali slikarstvo prve polovice preteklega stoletja.

Jakopičeva umetnost kot vir navdiha danes

Leta 2016 so v Narodni galeriji, kjer med drugim hranijo Jakopičeve Breze, Kamnitnik v snegu, Križanke v jeseni, Zimsko pokrajino, Kopalke in Topole, pripravili razstavo Jakopičevih risb. Kot so zapisali, so Jakopiču risbe služile kot stenografski zarisi bodočih kompozicij, kasneje šele tudi kot način reševanja posameznih problemov v detajlih, nikoli pa jih ni namenil javnosti.

Umetnikove skice in risbe, še posebej skica Mož z bodalom oziroma nožem, so bile tudi izhodiščna točka koreografu Matjažu Fariču za ustvarjanje baleta Moški z nožem, ki je skupaj z baletom Kompozicija koreografinje Sanje Nešković Peršin v SNG Opera in balet Ljubljana premiero doživel novembra 2018. Glasbo za prvi del baletnega diptiha je napisal Milko Lazar, za drugi del pa Drago Ivanuša.

V Narodni galeriji program ob jubileju

Ob letošnji obletnici Jakopičevega rojstva so v Narodni galeriji pripravili pester program dogodkov, v sklopu katerega je med drugim minuli četrtek kustos Andrej Smrekar predstavil novo pridobitev galerije - Jakopičevo oljno skico Spomini.

Spomine (1912) v Narodni galeriji izpostavljajo kot enega vrhuncev umetnikovega intimizma. Paleta postaja intenzivnejša, prostorski odnosi so skoraj povsem odvisni od barvnih razmerij in svetlobnih kontrastov, slikarska artikulacija pa v barvnih vibracijah in z osamosvojeno razdrobljeno potezo ustvarja resonanco med notranjim doživljanjem dekleta, ki je zaprlo knjigo, in slikarjevim doživljanjem njene miselne dejavnosti, piše na spletni strani galerije.

Slika je, kot je za STA povedal Smrekar, že od nastanka v javnih zbirkah. Najprej je bila v Narodnem muzeju, od leta 1933 je v Narodni galeriji. Oljno skico Spomini so pridobili od zasebnega lastnika. Vključili so jo v stalno zbirko, kjer bo zaenkrat na ogled do oktobra, trudili pa se jo bodo v stalno zbirko vključiti tudi v novi postavitvi. Osnutke v olju imajo številne pomembne Jakopičeve slike, Spomini pa so po Smrekarjevih besedah še posebej zanimivi, saj je zgradba tu najbolj dosledno prenešena iz skice v veliko sliko.

Vizionarski umetnik v dialogu s kritiko

Danes pa je na vrsti predavanje umetnostnega zgodovinarja Tomaža Brejca z naslovom Rihard Jakopič in Izidor Cankar. Kot je Brejc zapisal za STA, bo spregovoril o intelektualnem razmerju med velikim slikarjem in velikim umetnostnim zgodovinarjem od leta 1910, ko sta se osebno spoznala, do Jakopičeve retrospektive leta 1929.

Sledil bo Jakopičevim razstavam in Cankarjevim kritikam med letoma 1910 in 1918 ter podrobneje analiziral Cankarjevo dojemanje Jakopičevega impresionizma v razponu od naturalizma zgodnjih let do barvnega ekspresionizma v 20. letih. Cankarjevemu stilnemu formalizmu bo zoperstavil Jakopičevo tezo o slikarstvu kot čutni izkušnji, v kateri prevladujejo vživetje (empatija), štimunga (ustvarjalno razpoloženje, barvna ubranost) ter stopnjevana, čutno doživeta izraznost barv onkraj naravnih danosti. Cankar je namreč izhajal iz neotomističnega prepričanja, da je lepota snov umskega spoznanja, Jakopič pa je "ljubil slike, ki so kakor sanje". "Teolog, pisatelj in znanstvenik v dialogu z vizionarskim umetnikom," je še zapisal Brejc.

V petek, na dan umetnikovega rojstva, pa bodo Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov, Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, Moderna galerija in Slovensko društvo likovnih kritikov v Moderni galeriji podelili nagrado in priznanja Riharda Jakopiča 2019 za likovno in vizualno umetnost.