Iz arhivov Gledališkega muzeja Slogi: Od najstarejše gledališke fotografije do videov predstav

Slogi deluje tudi kot osrednji slovenski gledališki muzej in s tem nadaljuje tradicijo svojega predhodnika - Slovenskega gledališkega muzeja, ustanovljenega leta 1952. Formalno, vsebinsko in prostorsko se Gledališki muzej deli na Ikonoteko, Arhivsko zbirko ter Avdio zbirko in Video arhiv, v okviru inštituta pa deluje tudi strokovna knjižnica, zaposleno pa imajo tudi kustosinjo-pedagoginjo, ki skrbi za pedagoške in andragoške programe, je za STA pojasnila višja kustosinja in vodja Ikonoteke Tea Rogelj.

"Ikonoteka, ki obsega približno 370.000 enot, hrani vse slikovno gradivo, kamor sodijo fotografije, negativi, plakati, lepaki, umetniške upodobitve, gledališki listi ter scenske in kostumske skice. Zelo malo pa je predmetov, ki so pripadali priznanim gledališkim osebnostim, ter gledaliških kostumov," pove sogovornica.

V Ikonoteki hranijo posmrtne maske pisatelja in dramatika Ivana Cankarja, igralca Ivana Levarja ter igralca in režiserja Milana Skrbinška, med osebnimi predmeti pa je denimo pipa, napolnjena s tobakom, iz zapuščine igralke ruskih korenin Marije Nablocke. To označuje le napis Cankarjeva pipa na odru, ni pa znano, ali je dejansko bila pisateljeva last.

Hranijo tudi več predmetov, ki so pripadali igralcu Antonu Cerarju Danilu. Ta je bil po besedah Tee Rogelj za časa življenja izredno priljubljen, klicali pa so ga Papači. Med njegovimi osebnimi predmeti so masažno olje iz leta 1927, zadnja cigara ter očala, prav tako imajo več portretov Danila, ki jih podpisujejo priznani slovenski likovniki, na arhivskem oddelku pa album zapisov, ki so mu ga ob 50-letnici delovanja leta 1926 poklonili znani v kulturi delujoči prijatelji, med njimi pisatelj, dramatik in prevajalec Fran Saleški Finžgar, pesnik in esejist Anton Podbevšek in pesnica Manica Kolman.

Oton Župančič je Danilu napisal pesem, iz katere so verzi, ki jih je iz rokopisa prebral muzejski svetnik ter vodja Arhivske zbirke muzeja Štefan Vevar: "Ta mož ni kdovekaj bridkosti izkusil, na stara leta je še ves gibak. Veš kteri kremen je najbolj gladak, ki se je najdlje v ostri strugi brusil." Danilo je tudi prvi slovenski igralec, ki je leta 1930 izdal svoje gledališke spomine.

Igralci skozi avtoportrete ter portrete priznanih likovnikov

Prav tako v Ikonoteki hranijo številne portrete slovenskih gledališčnikov, ki so jih ustvarili priznani slovenski umetniki. Med njimi je portret Nikolaja Pirnata, na katerem je znamenita igralka Sava Sever, ali pa portreta igralca Emila Kralja, ki ju podpisujeta Ivan Čargo in Božidar Jakac. Jakčevi portreti imajo sicer v zbirki posebno mesto, podobno kot dela Mihe Maleša, ki je v obdobju med obema vojnama ustvarjal serijo grafik in risb Slavni možje, gledališča pa so mu v zgodnjih 30. letih naročila, da je risal igralce v vlogah za objavo v gledaliških listih. Da bi bil bolj prezenten v slovenskem prostoru, so se Malešu poklonili tudi z e-razstavo.

Tea Rogelj je povedala, da je Slovenski gledališki muzej ob 100-letnici Dramatičnega društva leta 1967 slikarju Borisu Kobetu naročil dve sliki, ki sta nastali po pričevanjih, kako sta izgledala Škofjeloški pasijon in Igra o paradižu. V Ikonoteki hranijo detajl z upodobitvijo scene iz Škofjeloškega pasijona, ki ga je Kobe uporabil za veliko oljno sliko, ki je desetletja visela v ljubljanski Drami, na ogled pa bo tudi na razstavi o slovenski scenografiji v Narodni galeriji.

Nekaj je tudi likovnih primerkov, ki jih podpisujejo igralci. Denimo avtoportret Milana Skrbinška ali pa karikatura Jožeta Tirana, na kateri sta upodobljena Fran Govekar in Friderik Rukavina, kako v rokah držita Deželno oz. kar slovensko gledališče.

Fundus fotografij so lani zelo obogatili z odkupom gledališkega fotografskega opusa Toneta Stojka, ki obsega 310.317 enot. "To je zelo pomembno, ker smo imeli gledališko fotografijo pokrito le do približno 80. let prejšnjega stoletja, nato pa je nastala luknja," je dejala vodja Ikonoteke.

Med fotografijami je moč najti najstarejšo znano gledališko fotografijo na Slovenskem iz predstave Turki pri Sisku v režiji Josipa Nollija, ki datira v leto 1872, fotografijo igralcev kranjske Narodne čitalnice iz leta 1878, album fotografij, ki so ga slovenski igralci in igralke podarili v spomin Nolliju s konca 19. stoletja, ali pa fotografijo, na kateri je najverjetneje mladi Cankar z neznano družbo, katere izrez je France Dobrovoljc objavil v Cankarjevem albumu. Slogi v svoji knjižnici hrani tudi Nollijev prvi slovenski priročnik, namenjen gledališčnikom, krajše naslovljen Priročna knjiga za glediške diletante (1868).

Vpogled v scenske skice pred razstavo Prostor v prostoru: Scenografija na Slovenskem do leta 1991

Ikonoteka hrani tudi več tisoč scenskih in kostumskih skic. Izbor scenskih skic, nastalih do slovenske osamosvojitve, si bo od 25. aprila mogoče ogledati na razstavi o scenografiji v Sloveniji do leta 1991, ki jo Slogi pripravlja v sodelovanju z Narodno galerijo, izbor zanjo pa je opravila Ana Kocjančič, tudi avtorica istoimenske knjige v dveh delih. Kot so zapisali v Slogiju, gre za razstavo, ki podaja prvi celostni pregled slovenske scenografije. Slovenska scenografija pred tem še ni bila predstavljena s pregledno razstavo, ki bi jo prikazala zgodovinsko, stilno, likovno in gledališko obenem.

Za mednarodne razstave sicer po besedah Tee Rogelj največkrat posojajo scenografije slikarja in grafika Avgusta Černigoja, v muzeju pa hranijo tudi obsežno zbirko skic kostumografke in scenografke Vlaste Hegedušić ter kostumografke Alenke Bartl, ki ji je bila leta 2012 prav tako v Narodni galeriji posvečena pregledna razstava, nato pa še e-razstava.

K bogastvu zbirke Ikonoteke bistveno prispevajo darovi in zapuščine slovenskih odrskih umetnikov in njihovih svojcev, in seveda odkupi, za kar v muzeju občasno pridobijo posebna sredstva. Gledališča in gledališke skupine sproti izročajo inštitutu gledališke liste in plakate, medtem ko se je redni dotok skic, fotografij in posnetkov predstav sredi 80. let prekinil, predvsem zaradi problematike avtorskih pravic.

Od podob k unikatnemu gradivu, vezanemu na besedo

V Arhivski zbirki muzeja, ki jo vodi Štefan Vevar, hranijo unikatno gradivo, vezano na besedo, ki bogato ilustrira slovensko gledališko zgodovino. Tipološko je sestavljeno iz osebnih map slovenskih gledališčnikov, njihove korespondence, osebnih dokumentov, rokopisov, zapisov, tudi z njimi povezanih splošnih in uradnih spisov, pa tudi iz vsega gledališko relevantnega gradiva, ki so ga gledališčniki sami zbrali za časa življenja. Arhivska zbirka obsega okoli 400.000 enot, glavni vir pridobivanja gradiva pa so zapuščine.

Vevar je ob obisku za STA predstavil nekaj zanimivejših enot. Med njimi zvezek korespondence Dramatičnega društva iz leta 1892, ki je pripadal tedanjemu glavnemu tajniku društva Antonu Trstenjaku. Pridobili so ga iz zapuščine literata Frana Govekarja. Najstarejši in eden najvrednejših dokumentov, ki ga hranijo, so štirje zapisniki s sestankov Dramatičnega društva iz leta 1867. Gre namreč za zapisnike iz časov, ko so društvo, ki si je prizadevalo za slovensko poklicno gledališče, šele ustanavljali.

V arhivu je tudi pismo, ki ga je pisatelj, pesnik in politik Edvard Kocbek poslal igralcu in režiserju Cirilu Debevcu leta 1956. V njem je Kocbek, kot je prebral Vevar, med drugim zapisal: "Človek obrača, Bog pa obrne. Mene je tako temeljito, da ti moram proti vsem pravilom voščiti leže in od daleč. Zato pa čutim, da mi voščilo prihaja tem čisteje in silneje iz srca. Ležim s poškodovano hrbtenico po tem, ko mi moralne hrbtenice doslej ni uspel nihče zlomiti."

Vevar je dejal, da je korespondenca, po zvrstnosti sodeč, najpomembnejši del vsega gradiva, ki ga hranijo, saj največ pove o posameznikih. Iz pisem je razbrati tudi izbrani slog avtorjev, ki so sicer sodili v vrste priznanih kulturnikov z vseh vetrov. Ob tem je Vevar poudaril, da so nekoč vsi pisali iz spoštovanja in dostojanstva, ne pa zgolj iz funkcionalnosti, kot to počnemo danes. Je pa najbolj iskan segment arhiva tisti s članki z gledališkega področja, ki jih imajo urejene po fasciklih, po njih pa najraje posegajo raziskovalci, pa tudi študentje, ki jih zanima slovenska gledališka zgodovina. Prav tem je v uporabo tudi ostalo gradivo Slogija - Gledališkega muzeja.

Med večjimi zapuščinami, ki jih hranijo v Arhivski zbirki, so poleg Danilove tudi zapuščine pevca in skladatelja Julija Betetta, režiserja Osipa Šesta, pevca in igralca Ivana Levarja ter skladatelja in dirigenta Nika Štritofa. Med nedavno pridobljenimi pa so zapuščina igralca Poldeta Bibiča ter zakoncev, sopranistke Ksenije Vidali in skladatelja ter dirigenta Demetrija Žebreta.

Brez avdia in videa ter digitalizacije ne gre

Nad avdio in video arhivom muzeja, ki obsega okrog 5000 enot, bdi teatrologinja Ana Perne. V avdio zbirki muzeja so zvočni posnetki, med katerimi je najti zvočno opremo za predstave ali pa avtorsko glasbo, kar so pridobili po večini od gledališč. Med posnetki iz obdobja med vojnama je denimo zvok šentjernejskih zvonov ali pa konjske vprege. Kar nekaj avdio gradiva so pridobili z radia, denimo pogovore z določenimi ustvarjalci, ali pa posnetek, na katerem igralka Marija Nablocka prebira isto basen v ruščini in slovenščini.

Hranijo tudi avdio posnetke pomembnejših predstav, saj so jih tako beležili do sredine 80. let minulega stoletja, ko video še ni bil toliko v rabi, TV pa je snemala zgolj izbrane predstave. Po razmahu videa so poleg posnetkov s televizije začeli hraniti še posnetke predstav posameznih snemalcev, med katerimi izstopa Tone Stojko, sicer pa video gradivo v muzeju nikoli niso sistematično pridobivali.

Ana Perne je dejala, da danes resda vsa gledališča snemajo svojo produkcijo, a te posnetke muzeju posredujejo zelo različno. Nekateri nič, drugi zgolj izbrane predstave. Bi si pa seveda želeli, da bi v muzeju zbrali čimveč posnetkov starih predstav, saj zaznavajo veliko prošenj za njihov ogled v študijske namene.

Slogi že od leta 2012 pripravlja tudi virtualne razstave, ki so večinoma na voljo v angleškem jeziku, v njih zajeti artefakti pa sčasoma postanejo del svetovne spletne zbirke Europeana.