Jakopičeva nagrada za življenjsko delo letos Milanu Eriču

Erič je v slovenskem kulturnem prostoru že desetletja eden osrednjih akterjev na presečišču različnih umetniških likovno-vizualnih praks. Je soavtor prvega in edinega celovečernega animiranega filma Socializacija bika, ki ga je ustvaril z Zvonkom Čohom, zanj pa sta dobila nagrado Prešernovega sklada. Bil je eden osrednjih akterjev slikarstva nove podobe pri nas, je pomemben ilustrator in je za svoje delo prejel številne pomembne nacionalne in mednarodne nagrade, nazadnje nagrado Hinka Smrekarja na 13. slovenskem bienalu ilustracije.

V glavnem riše s svinčnikom na papir ali s "packanjem" in polivanjem ter naključnim nanašanjem barve na likovno polje, vendar njegove risbe in tudi slike presegajo konvencionalnost izbranega medija. Kopica risb, ki je nastala za animirane filme, ga je privedla do oblikovanja velikih slikarskih celot, ki nato ob postavitvi in združevanju ter v likovni pripovedi dosežejo monumentalne dimenzije. Te instalacije slik so sestavljene iz številnih majhnih sličic, risb s humorno vsebino, ki po svoje aludirajo na Eričeve animirane filme, a so zaključene celote, piše v utemeljitvi.

"Erič je izjemno duhovit in vendar obenem resen kritik sedanje družbe in današnje dobe, ki s svojim vrhunskim obvladovanje likovnega jezika in izjemno pozitivno energijo pomembno vpliva in za seboj pušča globoke sledi na področju ilustracije, risbe in animiranega filma," še piše v utemeljitvi.

Priznanja, ki jih podeljujejo umetnikom mlajše generacije za posebne projekte ter dosežke na področju likovne umetnosti, pa sta prejeli akademska slikarka Suzana Brborović ter avtorski tandem Nika Oblak in Primož Novak.

Suzana Brborović je ena najprodornejših mladih slikark, prejemnica številnih nagrad in avtorica odmevnih razstav po Sloveniji in v tujini. Kljub mladim letom in dejstvu, da že nekaj let živi in dela v Leipzigu, je vseskozi prisotna s svojim delom in razstavami tudi v Sloveniji, kjer sodeluje pri večini pomembnejših skupinskih razstav.

Na likovno polje s svojo prepoznavno likovno govorico nanaša kompozicije iz mrež. Obvladovanje prosojnosti, globine, večplastnost likovnega polja in lomljene perspektive so nekaka arhitektura slike, ki odraža naš čas in so odmev današnje družbe. Na slikah velikih formatov se neosebno loteva socialnih problemov, ki nas obdajajo, ob enem pa ustvarjalno rešuje likovno problematiko v procesu gradnje slike, ki ima vedno pozitiven zaključek. Ob nizanju plasti in likovnih elementov počasi dela na sliki, dokler ne doseže želene in načrtovane končne podobe, navaja utemeljitev.

Nika Oblak in Primož Novak kot avtorski tandem delujeta na presečišču postkonceptualizma in intermedijske umetnosti, prisluhnila jima je tudi tujina. V svoji praksi poskušata videti čez običajno samoumevnost sodobne tehnologije, zato njuna dela vselej odražajo delček skepse o konvencijah in pričakovanjih.

"V preteklih 16 letih kontinuiranega delovanja je tandem ustvaril obsežen opus video, fotografskih in multimedijskih del, ki z dobršno mero humorja in samoironije obravnavajo absurde sodobnega vsakdanjika, podvrženost konvencijam tradicije in popularne kulture ter kontradikcijam sveta umetnosti. Nagovarjata posameznika, vpetega v večplastne mehanizme današnje neoliberalne stvarnosti ter pokažeta na njegovo ujetost v vsakodnevne rutine," utemeljitev navaja besede kustosa Mihe Colnerja.

Žirijo so sestavljali predstavnica Slovenskega društva likovnih kritikov Nadja Gnamuš, kustosinja Moderne galerije Martina Vovk, profesor ALUO Zmago Lenardič ter predstavnik ZDSLU Robert Lozar.

Jakopičevo nagrado in priznanja podeljujejo Zveza društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU), Akademija za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO), Moderna galerija in Slovensko društvo likovnih kritikov. Letos so jih dobitnikom izročili prav na obletnico rojstva umetnika, ki si posebnega mesta v umetniškem panteonu ni zaslužil le kot odličen slikar, temveč tudi kot človek, ki je umetnost vpel v širši družbeni okvir.

Jakopič se je rodil v Ljubljani. Leta 1887 se je vpisal na dunajsko akademijo, vendar je zaradi epileptičnih napadov za dve leti prekinil študij. Po končanih dveh letnikih dunajske akademije se je leta 1890 vpisal na münchensko akademijo, kjer je zaradi nezadovoljstva s programom študij kmalu opustil. Izpopolnjeval se je v znameniti šoli Antona Ažbeta v Münchnu.

Leta 1902 se je preselil v Škofjo Loko, a se je leta 1906 vrnil v Ljubljano, kjer je ustvarjal vse do smrti. Leta 1907 je ustanovil risarsko in slikarsko šolo. Sprva jo je vodil skupaj s Sternenom, nato od leta 1914 sam. Leta 1909 je dal po načrtih Maksa Fabianija na svoje stroške zgraditi prvo slovensko umetniško razstavno galerijo. Razstavišče, ki se ga je prijelo ime Jakopičev paviljon, je bilo vse do druge svetovne vojne osrednji razstavni prostor slovenske likovne umetnosti. Zaradi prestavitve železniške proge so ga leta 1961 podrli.

V Narodni galeriji, kjer so Jakopičeve slike del stalne zbirke, so ob obletnici umetnikovega rojstva pripravili pester program.