Pri Beletrini izbor Vitomila Zupana, pesniško-filozofska zbirka Gorazda Kocijančiča in prvenec Feliksa Plohla

Povojni literat Vitomil Zupan (1914-1987), ki je del življenja preživel v zaporu, je bil, kot je na predstavitvi povedal Čander, močno avtobiografski avtor, zato so iz njegove avtobiografsko zaznamovane proze želeli napraviti čitanko, kar je pogosto značilno za avtorje po svetu. Po izboru literarnega zgodovinarja Aleksandra Zorna je nastala zbirka Obraz sežganega, ki po Čandrovih besedah razkriva avtorjev miselni in duhovni svet.

Kot je povedal Zorn, Zupan ni pisal svoje avtobiografije, temveč je ustvarjal literaturo na podlagi zelo živahnega lastnega življenja, obenem pa je ta "material" hkrati tudi komentiral. Z Zupanom se je po njegovem mnenju v slovenski literaturi zgodil preskok v modernizem z zelo aktualno pisavo, ki ga, niti kvalitativno, ni storil noben slovenski pisatelj.

Ker je z njim tudi sodeloval, se mu je zdelo, da je "kolegialno dolžan" opozoriti na avtorja, ki je sodoben še danes, obenem pa prinaša uvid v zgodovino, ki je sicer predstavljena na "zupanovski način" - z uporabo komentarja k zgodbam, ki ga je mogoče brati kot sodoben komentar. Izbor iz romanov Komedija človeškega tkiva, Menuet za kitaro in Levitan je želel pripraviti tako, da bi "bralca zaskominjalo", da bi Zupana bral v celoti. Skrajšana oblika ga namreč po Zornovem mnenju prikaže kot razmišljevalca, kot človeka, ki je bil na robu sentimentalnosti in celo življenje pesimist, čeprav je bil obenem tudi vitalist.

Po oceni izvršne urednice Špele Pavlič se knjiga lahko bere kot nov roman od začetka do konca, brez zatikanja in sivih list, zato je "odlična vstopna točka ali obuditev spomina na to, kako dober pisatelj je bil Zupan".

Pesniška zbirka Gorazda Kocijančiča Od Talesa do tebe s podnaslovom Apokrifna zgodovina evropske filozofije je po besedah omenjene urednice žanrski hibrid, ker združuje navidezno oddaljeni področji - zgodovino filozofije in poezijo. Avtor v njej v obliki pesemskega dialoga s filozofi predstavi filozofijo poltretjega tisočletja. S filozofi se sicer "pogovarjajo" osebe, ki so bile običajno odrinjene na rob zgodovine. Zbirka po njenem mnenju z eno nogo stoji v erudiciji in z drugo v sočutju.

Romaneskni prvenec Feliksa Plohla Vsi moji grehi pa je po prepričanju založnikov knjiga, o kateri se bo še dolgo govorilo. Nastala je v projektu Vključujemo in aktiviramo!, ki ga z namenom vključevanja ranljivih skupin v družbo s pomočjo kulture - zapornikov, oseb s težavami v duševnem zdravju, oseb z motnjami v duševnem razvoju in odvisnikov od drog - izvaja Javna agencija za knjigo RS.

Plohl je zgodbo gradil s pomočjo pisatelja Lenarta Zajca, ki je obiskoval zapornike na Dobu. Kot je povedal, je bil eden od dveh, ki sta izstopala v pisanju. Avtor, po očetu Slovenec, po materi Srb, ki je odraščal v BiH, je po njegovi oceni poln sočnega, ostrega jezika in ironije ter tematsko zelo širok, saj njegovo delo sega od vojne v Bosni, prek begunstva v Kanadi, dilersko-prostitutske scene v Hollywoodu do Slovenije. "To je proza, ki daleč odstopa od običajne sodobne slovenske proze," je dejal Zajc. Obenem pa po njegovih besedah še tako tragično temo napiše na duhovit način.

Urednik Urban Vovk je roman razdelil na zgodbe po poglavjih, ki sicer niso razvrščene kronološko, a v osrčju je vojna v BiH. Še posebej pa ga je pri njem prepričala "pripovedna ambicija", da svoji življenjski zgodbi doda ustrezno psihološko podlago. Po avtorjevem mnenju knjiga zaradi zamikanja časa "teče kot film Pulp Fiction Quentina Tarantina".