V antologiji Rasla je Jelka pesmi s podobami Jelke Reichman

Ideja za knjigo se je, kot je na današnji predstavitvi povedala Jelka Reichman, porodila pred tremi ali štirimi leti. Sprva je bila sicer skeptična, nato se je misel začela razvijati in nastala je knjiga.

Po besedah urednice Irene Matko Lukan je bilo pri založbi Mladinska knjiga od leta 1964 do danes natisnjenih več kot dva milijona in 200.000 izvodov knjig s podobami Jelke Reichman. Vendar ilustratorka kljub temu, da ima za seboj že 50 let dela, še vedno ustvarja. Tako v začetku prihodnjega tedna na založbi pričakujejo njene ilustracije za slikanico Strašni volk Svetlane Makarovič.

V antologiji Rasla je Jelka so zbrane pesmi iz različnih obdobij ilustratorkinega ustvarjanja. Oblikovalka Sanja Janša tako knjigo vidi kot časovno popotovanje, vse skupaj spraviti na isti imenovalec pa je bila po njenih besedah zahtevna naloga. Za dve pesmi - Mamici Neže Maurer in V parku Jožeta Šmita - je Jelka Reichman ilustraciji ustvarila posebej za antologijo, nova je tudi naslovnica.

Jelka Reichman je bila, kot je povedala, že od malega "nora na knjige". Rada je imela prozo in še bolj poezijo, saj so v slednji stvari, "povedane na tako lep način, pa kratko in jedrnato". Ko pesem prebere, se jih pred očmi takoj pojavijo podobe, "že vidi pred seboj, kako bo narisala", je povedala.

Po besedah likovnega urednika Pavleta Učakarja Jelko Reichman zanima lepota. Slednja je sicer podvržena subjektivni presoji vsakega posameznika, a, kot je povedal, Jelka Reichman "vleče skupaj vse te niti", kar dokazujejo njeni številni oboževalci. Lepoto vidi v rastlinah, živalih, igračah. Lepi so njeni otroci, ki so si kljub razlikam na nek način podobni in so v tem smislu kanonizirani. A kanon, kot je poudaril Učakar, ni le zunanja lepota, je tudi misel, ki je za njo. Njeni otroci so v glavnem vsi resni, njihovi pogledi pa izžarevajo radovednost in na nek način pogled vase. "Vsi ti otroci so po malem Jelka," je dodal.

Kot je še povedal, imamo pri vsaki njeni knjigi "na nek način možnost vpogleda v ilustratorkino dušo". Vendar pa, kot je dodal, v njenih knjigah ni vse samo lepo. V njih sta tudi hrepenenje in žalost, a je vse "tako pospravljeno", da nikoli ne jočemo.

Jelka Reichman je povedala, da je njeno hrepenenje po lepoti celostno, od lepote duše do vseh lepot: otrok, živali in narave, pa do arhitekture in drugih umetnosti. Dodala je, da je vedno pristna in še danes, ko nekaj nanjo naredi močan vtis, obstane z odprtimi usti. In tako intenzivno kot stvari doživlja, tako jih tudi riše. Ko riše, ne misli na otroke, ampak črpa iz svojega otroštva. V njej je nekaj, kar je stalnica - otrok, ki živi v njej, je tako nepotešljiv in lačen nečesa novega in lepega.

Ko dobi besedilo v ilustriranje, stvari običajno zelo hitro "vidi pred seboj". Včasih pa tudi ne in danes si že lahko privošči, da takšno besedilo tudi odkloni. "Če ne vidim, se ne morem siliti," je dodala.

Antologiji so na koncu dodani foto album o ilustratorkinem življenju in delu, bibliografija pesniških zbirk ter seznam izdanih knjižnih izdaj z njenimi ilustracijami.