Jelka Reichman za STA: Ko ilustriram knjigo, živim z njo

V svet knjižnih lepot in sploh vsega lepega jo je uvedla mama. Ker med okupacijo ni imela službe, ji je lahko posvetila ves svoj čas. Ure in ure sta se sprehajali, se pogovarjali in opazovali dogajanje v naravi. Doma pa ji je veliko brala iz knjig, piše v foto albumu, ki je vključen v antologijo Rasla je Jelka - najlepše pesmi s podobami Jelke Reichman, ki povzema 50 let njenega dela. Izdala jo je Mladinska knjiga ob njeni 80-letnici.

V času študija na likovni akademiji je mislila, da se bo posvečala slikarstvu. "Potem pa me je kombinacija otroka v meni, zanimanja za stvari, ki zanimajo otroke - živali, igrače, pravljice -, in želja po literaturi pripeljala do ilustracije," je povedala. Ko je diplomirala, se je najprej "znašla v praznini". Nato je štiri leta poučevala likovni pouk na osnovni šoli Oskar Kovačič, potem pa začela počasi risati za periodični tisk. Ko je šla na svobodo, je bilo sprva težko, čeprav je bil mož v službi, se spominja Jelka Reichman.

Eden njenih najbolj priljubljenih likov je zagotovo Maček Muri, ki je nastal na besedilo Kajetana Koviča. Temu, da je postal tako priljubljen, je po njenih besedah botrovalo več stvari. Najprej je Maček Muri junak, medtem ko pesniška zbirka ali šopek zgodbic nima enega samega junaka. Pomembno pa je k njegovi priljubljenosti prispevalo tudi besedilo. "Vedno je vse odvisno od kombinacije," je dodala.

Ko z nekim avtorjem sodeluješ večkrat, do njega začutiš afiniteto, pravi Jelka Reichman. Med drugim jo je čutila do Janeza Bitenca, čuti jo tudi do Anje Štefan. Tudi s poezijo je tako, da ti je kakšna pesem blizu, druga spet ne. Dane Zajc je denimo tak pesnik, da so ji nekatere njegove pesmi zelo blizu, ne pa vse. Pa tudi kakšne Kovičeve pesmi ji je bilo težko ilustrirati, denimo Kašelj. "Narisati kašelj, kako vsi kašljajo, ni tako enostavno. Ilustracija ni strip, kjer bi bilo mogoče zvoke zapisati v oblačke," je dodala.

Od začetka je sprejela vsako delo, ki so ji ga ponudili. In v vsako je vložila vse, kar je takrat zmogla, ne da bi kdaj rekla, "ah, to pa ni važno". Sčasoma pa seveda tudi uredniki začutijo, kaj je komu pisano na kožo. "Kar Zvonko Čoh naredi odlično, sama ne bi in si tudi ne želim. Tistega, kar jaz naredim odlično, pa si verjetno tudi on ne želi," je povedala.

Sicer pa se je trudila približati vsakemu besedilu, ki ga je dobila. Velikokrat to ni šlo takoj in ga je morala večkrat prebrati. "Ko pa nekje začneš, potem se ti zgodi, da ga postopoma posvojiš in postane tvoje," je povedala.

Nekajkrat pa je tudi previdno izrazila svojo željo na založništvu. Ko je na Mladinski knjigi še urednikoval Niko Grafenauer, je denimo izrazila željo, da bi ilustrirala pripoved Prežihovega Voranca Levi devžej. Ker ga je v zbirki Čebelica že ilustrirala Ančka Gošnik Godec, ji je Grafenauer predlagal, da ga lahko ilustrira za veliko slikanico, še ga ne bo Ančka. Po zagotovilu slednje, da je Levi devžej za veliko slikanico ne mika, pa se ga je lotila.

Na lastno željo se je lotila tudi Strašnega volka Svetlane Makarovič. Kot je povedala Jelka Reichman, je naneslo, da "nista nikoli prišli skupaj", pa čeprav bi sama rada "marsikaj njenega risala". Zato si je sama izbrala eno od njenih živalskih zgodbic, ki ji je pisana na kožo, ilustracije pa bo prihodnji teden oddala založbi Mladinska knjiga.

Ko ustvarja ilustracije, gre skozi več faz. Pri tem sta najbolj kruti začetna in končna. Začetna je pravzaprav najtežja, a tudi najbolj zanimiva, ko se odloča, kaj bo izbrala, kako bo upodobila. Po vseh teh letih risanja se, kot pavi, še zmeraj uči. Čeprav zna denimo roko narisati na pamet, gre še vedno preveriti pred ogledalo, kako se nariše v določenem položaju. Ali pa poprosi moža, da se ji postavi v določeno pozo. "Ilustrator ni slikar, ki lahko denimo slika samo šopke ali portrete. Imeti mora veliko znanja, od tega, kaj sta jurta in iglu, pa do tega, kako je videti nosorog od zadaj," je povedala. Veliko se je naučila iz knjig. "Včasih je bilo drevo zame samo drevo, zdaj pa poznam že skoraj vsa drevesa," je dodala.

Nato se ji po kakšnih treh tednih "začne odpirati" in začne postavljati stvari. Na koncu pa so na vrsti še detajli: tam roka, tu lasje in podobno. "Tu mi je pa dolgčas. Ampak moram sedeti, da vse tisto naredim," pravi. Ob tem priznava, da se ji je tudi že zgodilo, da je kaj pozabila, denimo otroku na saneh v rokah narisati vrv.

Ko ilustrira knjigo, pravzaprav živi z njo. O njej razmišlja tudi, ko počne druge stvari. "Je zelo osrečujoče delo, pa tudi naporno," priznava in dodaja: "So tudi krize, pa viški in padci." To, da dela doma, na eni strani vidi kot privilegij. Po drugi strani pa jo zato tudi velikokrat zmotijo, denimo poštar in obiski, ko so bili otroci mlajši, pa so seveda tudi oni zahtevali njeno pozornost.

Jelka Reichman ima rada vse živali, še posebej pa mačke, ker imajo nekaj, kar ima, kot pravi, tudi sama. "Mačka je nežna in zelo razume nežnost. Zna poskrbeti zase. Je samosvoja in nikoli pokorna, kot zna biti pes. Je tudi zelo inteligentna žival. Predvsem pa je zelo lepa in elegantna. Vsaka njena kretnja je gracilna."