Marko Peljhan za STA: Poetično vstopamo v težko planetarno obdobje

Projekt Here We Go Again...System 317 je del vaše serije Resolucija, ki obsega 20-letni ciklus del. Bi za začetek pojasnili, kaj je osnovni koncept te serije?

Serije Resolucija je vselej povezana z odgovori ali ponovno postavljenimi vprašanji, vezanimi na konkretne družbene fenomene. V primeru projekta Here We Go Again...System 317 gre za ponovno obujanje hipersonične tehnologije kot orožja množičnega uničevanja, druga plast projekta pa je povezana z vse bolj očitno ekološko krizo planeta. Sicer je ta problematika že dlje časa vseprisotna, a prehaja v končnico. Planet bi moral stopiti skupaj in začeti reševati tovrstne velike in zapletene probleme, kot vidimo pa gre vse skupaj v drugo smer. Družbeno-politično je situacija ta hip zelo slaba, ekonomsko pa je zelo dobra zgolj za majhen odstotek svetovne populacije, ki ima v rokah domala vse, od sredstev produkcije in kapitala do nadzora nad medij, itd. Menim, da stopamo v zelo težko planetarno obdobje, naš projekt pa na, lahko rečem, zelo poetičen način in z minimalistično potezo reflektira in problematizira trenutno stanje.

Namenoma sem se odločil, da refleksijo pustimo v tiskani obliki. Zato sta izdaji besedil, ki spremljata postavitev, se pravi katalog ter posebna izdaja revije Šum, tako obsežni. Sodelovanje s kolegi iz revije Šum razumem kot dialog s skupnostjo mladih umetnikov, teoretikov, piscev in publicistov, ki delujejo na zelo podobnem področju kot jaz in zame predstavljajo generacijsko izmenjavo, ki je sam nisem ravno doživel na tej ravni. Zelo hitro smo se tudi ujeli in se strinjali, da v izdajo Šum#11 z naslovom Hypersonic Hyperstitions (Hipersonična izpolnoverja) ne bomo uvrstili teoretskih besedil, temveč tekste s področja spekulativne fikcije, ki pa imajo vlogo refleksivnega stroja družbe, hkrati pa so tudi odziv na sam projekt in njegovo mitopoetičnost. Pri celotnem procesu mi je bil v veliko pomoč tudi dialog z mojim dolgoletnim sodelavcem in prijateljem Janom Troštom in njegovo ekipo, še posebej Tamaro Likon iz njihovega studia Trošt&Krapež. Tudi tam se je zgodil ključen medgeneracijski prenos.

Ste se kdaj v obdobju vašega ustvarjanja počutili osamljenega, nerazumljenega?

Osamljenega zasebno verjetno ne, morda osamljenega v institucionalnem smislu. Se pa rad včasih osamim, o temu govorijo tudi moja dela. To, da smo leta 1994 ustanovili umetniško organizacijo Projekt Atol, se je zgodilo predvsem iz potrebe, saj pri nas ni bilo sistemsko urejenih podpornih struktur za sodobno umetnost in neodvisne umetnike. Pa saj v bistvu tovrstne strukture še danes niso dovolj dobro vzpostavljene, velikokrat se vrtimo v krogih. Vzrok za to je premalo vedenja in razgledanosti. Pogosto se nam zgodi, da Slovenci, ker se nahajamo na križišču med vzhodom in zahodom, verjamemo, da je zgolj naša geografska lega dovolj za pretok informacij in idej in se zato posamezniku ni treba preveč truditi. Pri tem pozabljamo, da sta za planetarno zavest potrebna tako hiperlokalen uvid kot planetarna perspektiva.

Doslej sem zasledila več opisov hipersoničnega plovila, ki bo stalo v slovenskem paviljonu v Benetkah. Denimo "kolonizacijsko, apokaliptično in piratsko orodje", ali pa "protibojni stroj" ...

No, naj vas popravim. Plovilo je abstraktno. Volument. Vse in nič. Projekt je osnovan na temelju t.i. konverzije in proti-konverzije. Cel konflikt projekta Here We Go Again...System 317, se pravi v prostem prevodu Pa smo spet tu...Sistem 317, se skriva v cikličnosti področij našega delovanja. Omenil sem že, da se projekt dotika obujanja rabe hipersonične tehnologije iz 50-ih let minulega stoletja, ki je vezana na doseganje hitrosti, višjih od petkratnika hitrosti zvoka. To so hitrosti, ki so na meji materialnega, hkrati pa predstavljajo izredno grožnjo planetarni stabilnosti. Rusija, Kitajska, ZDA in Indija trenutno raziskujejo oziroma so že preizkusili takšna orožja, proti katerim ni kinetičnega protirstrupa. To so umetni meteorji, ki predstavljajo grožnjo in neizmeren destruktivni potencial.

Dejansko pa je to tehnologijo nemogoče uporabiti, kot smo si mi zamislili, se pravi kot kočijo za dva, v kateri z nepredstavljivo hitrostjo odideš s tega planeta, morda v paralelne svetove, kot je denimo to v filmu Medzvezdje podal režiser Christopher Nolan. Človeško telo enostavno ni zgrajeno, da bi preneslo takšne pospeške. To pa pomeni, da naše plovilo služi nečemu drugemu. Čemu? Do tega naj se obiskovalci sami dokopljejo.

Zame je ta projekt poseben tudi z intimnega vidika, saj deloma živim in ustvarjam v Kaliforniji, med letalskim oporiščem Edwards, bazo za vesoljske polete Vandenberg in Pacifikom, na tej trasi pa dejansko potekajo poskusi doseganja hipersoničnih hitrosti. Tako se v sklopu projekta sprašujem tudi o temu, kako sem se po določenih naključjih v življenju znašel, kjer sem se.

Cikličnost, ki ste jo omenili, je vezana tudi na število 317 iz naslova projekta. Bi več povedali o tem?

Število 317 je vezano na t.i. Tablice usode Velimirja Hlebnikova, v katerih je preko samega števila 317 in kombinacij števil 3, 1 in 7 dokazoval, da se zgodovina dogaja v določenih ritmih, v kozmičnem ciklu. Hlebnikova je zanimalo, katera je temeljna zakonitost dimenzije časa v nekakšnem socio-fizikalnem smislu. Preko Tablic usode je denimo napovedal Bitko pri Cušimi v rusko-japonski vojni leta 1905 ter Oktobrsko revolucijo leta 1917. Nič novega ni trditev, da se zgodovina ves čas ponavlja. A to je dejstvo, na žalost, kljub vsej inteligenci. V slovenščini imamo od nedavnega končno na razpolago tri izdaje Hlebnikovih ključnih del (zbirka Poetikonove Lire) in zdi se mi pomembno, da opozorimo tudi na to. Ta dela smo v preteklosti sami prevajali, nekaj malega je prevedel Drago Bajt. To je odlično! Vsi moramo prebirati Hlebnikova!

Koncept letošnjega bienala je zelo širok, May You Live in Interesting Times, kar se navezuje na čas, ki ga živimo, ki je nestanoviten, prepreden s krizami, nemiri, vojnami. Umetniki ste bili izzvani k predstavitvi, kako na današnjo družbo gledate skozi umetnost. Rekla bi, da vam je koncept pisan na kožo. Kakšna je vaša pozicija v diskurzu, da je umetnost nujno politična?

Moja pozicija je zelo preprosta. Menim, da je vsak že od rojstva naprej po definiciji politično bitje. Kako se aktiviramo, če sploh se, in kaj to sploh pomeni, pa je drugo vprašanje. To seveda pomeni, da smo aktivni v družbi, ali v primeru Slovenije, v neki skupnosti. Sicer pa svojega dela nikoli nisem razumel kot aktivizem. Je pa zanimivo vprašanje pozicije posameznika znotraj ali izven družbe. To je tudi eno od vprašanj, ki jih odpira projekt Here We Go Again...System 317: Je opozicija izven planeta možna? Menim, da morda v nekem fizikalnem smislu, v duhovnem pa absolutno ne. To je treba razumeti. Imamo zgolj en planet, in ta je naša vesoljska ladja, ki se okoli sonca giblje z veliko hitrostjo.