Od blizu 14.6.2019 12:30

Slovensko založništvo: Knjige bi nas morale nagovarjati na vsakem koraku

pogovarjala se je Alenka Vesenjak

Ljubljana, 14. junija - Direktorica Javne agencije za knjigo RS (Jak) Renata Zamida je za STA osvetlila zagate, s katerimi se v Sloveniji že vrsto let sooča založništvo. Število srednje velikih založb upada, profesionalni standardi se znižujejo, zapirajo se knjigarne. A kot pravi sogovornica, se ne gre zapletati v tolmačenje številk, ključno je stanje duha.

Ljubljana, Društvo slovenskih pisateljev. Direktorica Javne agencije za knjigo RS Renata Zamida. Foto: Daniel Novakovič/STA Arhiv STA

Ljubljana, Društvo slovenskih pisateljev.
Direktorica Javne agencije za knjigo RS Renata Zamida.
Foto: Daniel Novakovič/STA
Arhiv STA

V zadnjem času je ugasnila še ena srednje velika založba, založba Modrijan, ki se je ponašala s kakovostnim programom. Že pred leti je Modrijan zaprl knjigarno v Ljubljani, zdaj jo bo tudi v Škofji Loki. Druge založbe vse bolj krčijo leposlovni program, po besedah sogovornice pa je še najbolj problematično, da je načeto profesionalno jedro.

"V založniški panogi je 90 odstotkov prekariata, sem sodijo prevajalci, lektorji, korektorji... Ne vem, če še deluje založba, ki bi imela zaposlenega lektorja, a bi to bilo marsikje krvavo potrebno. Veliko založb nima svojih prostorov, tako težko razvijaš profesionalno strukturo panoge. Najpogosteje to pomeni, da imaš postavljavca knjig, ki sedi na eni lokaciji, oblikovalca naslovnice, ki je nekje drugje, urednika, ki spet koordinira s tretje lokacije. Raven produktov se, čeprav morda tega na prvi pogled ne opazimo, s tem niža."

Založbe, da bi preživele na trgu, iščejo različne strategije, ki z njihovim osnovnim poslanstvom pogosto nimajo več kaj dosti skupnega: "Takoj, ko začneš iskati finančne vire izven področja knjige, svojo dejavnost na nek način prilagajaš temu, da boš denar prejel. Če se založba začne ukvarjati s projekti, s katerimi se odmika od osnovne dejavnosti izdajanja knjig, od ukvarjanja s turizmom do izdajanja občinskih revij, pač pridemo do tega, da se knjižni urednik nenadoma polovico časa namesto z urejanjem ukvarja z delom, ki ima s knjigami bolj malo skupnega."

Zaradi vse slabših razmer v založništvu se za delo književnega urednika odloča vse manj ljudi. Tisti redki odlični uredniki, ki še delujejo, skorajda nimajo več komu predajati bogatega znanja. Kako to komentira Renata Zamida? Z retoričnim vprašanjem: "Kako boš med študenti na bibliotekarstvu in založniških študijih, torej na smeri, ki bi naj prvenstveno zalagala panogo s profesionalnim naraščajem, vsaj deset odstotkov teh usmeril v založništvo? Vsi se držijo bibliotekarstva, saj vedo, da bodo na tem področju lažje dobili pr(a)vo službo."

Knjige izginjajo iz javnega življenja

V zgodovini slovenskega založništva je težko natančno pokazati na točko, ko je šlo z njim navzdol. Kot je poudarila Renata Zamida, za to ne gre kriviti le finančne krize, panoga je bila načeta že prej, tudi globalno gledano, a so se nanjo nekatere države odzvale bolj ali manj uspešno. "Gre za dolgotrajen proces, ki pri nas traja že vse od sredine 90. let, knjigo v javnem prostoru se degradira tudi s tem, ko so mnenjski voditelji vedno manj intelektualci in vedno bolj neki kvazi vplivneži. Vse manj je javnih oseb, od politikov do estradnikov, ki bi se deklarirali za intenzivne bralce in to izpostavljali, kar je škoda," meni direktorica agencije.

"Knjige izginjajo iz javnega življenja. Količina kulturnih strani v dnevno-informativnih medijih se je zmanjšala. Knjiga je na vsakem koraku dobila veliko konkurenco. Pred 15 leti pametni telefon še ni bil fizični podaljšek nas samih, danes pa to praktično je; če se v vsakem danem trenutku ozremo okoli sebe, so nosovi večinoma poglobljeni v ekrane. Vse to knjigo najeda, tudi njeno simbolno pozicijo, ki jo je v družbi vedno imela. Z vsako novo generacijo, ki vstopi v osnovno šolo, z vsako, ki prestopi v srednjo šolo, se to toliko bolj čuti. Te stvari je treba začeti naslavljati pravočasno, tudi to je naloga kulturne politike, šolstva, vzgoje...," pravi sogovornica.

V državi pogreša več sistematičnih in raznorodnih raziskav, ki bi bralne navade povezovale z drugimi področji. Jak je od leta 2010 izvajal raziskave knjižnega polja (model razvoja e-založništva; učinkovito javno subvencioniranje knjig, portal revij idr.), leta 2014 je po 15 letih oživil raziskovanje bralnih in nakupovalnih navad, letos pa bodo to raziskavo ponovno izvedli.

Zadnji podatki sicer kažejo, da vse več ljudi bere v angleščini. "To je pri nas resen faktor, kot je to resen faktor na Nizozemskem ali Švedskem. Založniki so se tam usmerili v to, da knjige, ki izidejo v angleškem jeziku, bodisi prevedejo takoj, da so na voljo hkrati z izvirnikom, ali pa se jih sploh ne prevaja. Prevajati Eleno Ferrante štiri leta po izidu v izvirniku zagotovo pomeni izgubo velikega dela potencialnih bralcev in kupcev v slovenščini. Tudi globalne uspešnice potrebujemo na trgu, a prihajajo k nam s prevelikim zamikom," pravi Renata Zamida, ki hkrati pristavi, da naši založniki za to seveda nimajo zaledja za takojšen odziv, saj so v "permanentnem krču", poleg tega, da jih pri nekaterih jezikih tare pomanjkanje prevajalcev (primer Knausgard) in pomanjkanje nakupnih impulzov, ki na desetkrat večjem trgu lažje upravičijo vložek.

Rešitve so na voljo, a zanje je potreben čas

In zdaj k razmislekom o več rešitvah, ki niso mogoče čez noč. Prva, ki je trenutno spet aktualna, je znižanje DDV na pet odstotkov. "To pomeni po več letih krčenj nekaj konkretno pozitivnega na strukturni ravni, v povprečju bo prineslo tudi znižanja cen knjig, poleg simbolnega sporočila, ki ga ima za kupce, v smislu, da knjiga postaja bolj dostopna. Zagotovo pa pri nas samo s tem še ne rešimo veliko," je prepričana Renata Zamida.

Sogovornica je poudarila, da so se sredstva za Jak močno znižala. Še leta 2011 je proračun znašal več kot sedem milijonov evrov, zdaj prejmejo dva milijona manj. "Nujno bi bilo okrepiti podporo profesionalnemu založništvu, da bi se sistemsko lahko podpiralo več založb, več programov - tudi zvišalo postavke za avtorske honorarje, ki jih v minimumu predpisujemo - ne da smo morali z nižanjem sredstev za 30 odstotkov uvesti limit na število podprtih založb, sicer bi se premočno znižala posamična subvencija, kar tudi ne bi nikomur pomagalo," pravi Renata Zamida.

Ena od osnovnih težav je že, da je založništvo kot panoga na preseku med kulturo in gospodarstvom. "Ta panoga je strukturno in organizacijsko zelo raznorodna, a za svojo bi jo moralo vzeti tudi ministrstvo za gospodarstvo. Žal pa so medresorska povezovanja na področju knjige pri nas zelo šibka, več neskladij je tudi s politikami ministrstva za šolstvo, če izpostavim le težavo z (ne)kupovanjem knjig za šolske knjižnice, saj šole za to nimajo posebne postavke niti navodila, pa tudi precej intenzivno uvajanje sistema e-gradiv - oboje povzroča bistveno manjši fizični stik s knjigo", nadaljuje sogovornica.

Renata Zamida kljub vsemu ključni problem prepoznava v vse manjši vidnosti knjig v vsakodnevnem življenju in v pomanjkanju kampanj, ki bi spodbujale k branju in predvsem nakupovanju knjig. "Knjige te pri nas vse premalo nagovarjajo, knjiga bi morala skočiti izza vsakega vogala, pred 20 leti je bila slika tudi v tem pogledu drugačna. S tem ko izginjajo knjigarne, tudi iz manjših mest, izginja fizični stik s knjigo. Ko greš po ulici, knjige enostavno ne vidiš več. Najbolj naravna reakcija na kaj takega bi bila permanentna in v različne segmente (starostne, žanrske ...) usmerjena promocijska kampanja, s pomočjo katere bi se knjigo ohranjalo v javnem življenju, da bi se ji bolj odpiral prostor v medijih. V tujini, kjer take kampanje izvajajo (Nizozemska, Nemčija npr.), so te sicer v veliki meri financirane (in zasnovane) iz panoge same in njenih krovnih združenj. Pri nas se to pač ne more zgoditi brez resne krovne finančne podpore," sklene direktorica Jaka.