Fanika Krajnc-Vrečko za STA: Če bi bili tako prepričani v svojo vero kot Trubar, se ne bi bali drugih

Literarna zgodovinarka in teologinja Fanika Krajnc-Vrečko je upokojena znanstvena sodelavka ZRC SAZU in do pred kratkim vodja Teološke knjižnice Maribor. Na znanstvenem področju se ukvarja z raziskovanjem slovenske reformacije v 16. stoletju, kar jo je privedlo v ožjo skupino urednikov Zbranih del Primoža Trubarja.

Kako ste se odločili, da se pri raziskovanju posvetite protestantizmu?

Dolgoletno delo v mariborski teološki knjižnici me je navdušilo za raziskovanje, hkrati pa mi dalo priložnost, da sem spoznala številne zanimive ljudi, med njimi profesorja Jožeta Rajhmana, mariborskega teologa, ki je velik del svojega raziskovalnega dela namenil slovenski reformaciji in Primožu Trubarju. Rajhman me je povabil k sodelovanju in me pritegnil k raziskovanju slovenske protestantike, tako da sem že v obeh diplomah na mariborski pedagoški fakulteti obdelala to področje.

Na podiplomskem študiju na teološki fakulteti sem se zaradi razumevanja Trubarjeve teologije lotila študija filozofije jezika in teološke antropologije. To mi je omogočilo širši vpogled in razumevanje obdobja slovenske literarne in cerkvene zgodovine, ki so jo zaznamovali slovenski protestantje.

Zakaj vas je Primož Trubar še posebej zanimal?

Po Rajhmanovi smrti sem se nekako zavezala, da nadaljujem njegovo delo pri raziskovanju Trubarjeve teologije in njegovega sveta. Skupaj z možem Edijem Vrečkom, ki je bil dober Rajhmanov prijatelj in sodelavec, sva prebrala vsa Trubarjeva dela in mnoge študije. Ko me je profesor Igor Grdina povabil v uredništvo Zbranih del Primoža Trubarja, sem ponudbo z veseljem sprejela; spoznala sem, da lahko prav s tem nadaljujem Rajhmanovo delo.

V projektu Zbrana dela Primoža Trubarja, ki smo ga končali letos, sem transkribirala, prevedla in z opombami opremila Trubarjeve katekizme, abecednike, prvi in drugi del prevoda Nove zaveze ter skupaj z možem pripravila novo redakcijo izdaje Trubarjevih pisem.

Kaj bi poudarili kot ključne točke Trubarjeve teologije?

Njegov teološki značaj je bil izključno pastoralen, usmerjen k posredovanju pristnega krščanskega nauka preprostemu slovenskemu človeku. Trubar je iskal in našel pot, da je lahko izročilo krščanstva, pristni evangelij, ubesedil v maternem jeziku in ga natisnil v knjigi, kot je to ljudstvo prej ni imelo.

Sama bi njegovo delo presojala iz vidika teološke antropologije, pri čemer lahko rečem, da je njegova teologija usmerjena k človeku. Njegovo duhovništvo sprva 17 let znotraj katoliške Cerkve in nato prestop v protestantizem mu vse do smrti daje pečat dušnega pastirja, ki je poudarjal človekovo grešnost, obnovitev njegove bogopodobnosti po Kristusu, milosti in veri. Človek je v središču dogajanja, toda tako, da je še vedno odvisen od Božje naklonjenosti oziroma milosti in nanjo računa, ko spoznava sebe kot slabotnega grešnika. To je osrednja misel Trubarjeve teološke antropologije.

Njegova skrb za posameznika, sicer v razsežnostih vere, ki jo lahko prejme s pomočjo njemu razumljivega jezika, pa daje možnost razjasnitve Trubarjevega sporočila tudi iz vidika kulturne antropologije. Čeprav je bil Trubar predvsem verski reformator, si je zastavljal temeljna filozofska vprašanja in živo se je zanimal za kulturne značilnosti Slovencev in drugih južnih Slovanov, zlasti za njihovo vero, jezik in običaje, poročal pa je tudi o pravoslavju in islamu. Rekli bi lahko, da je njegova teologija tudi dialoška, čeprav je v svojem času ostro nasprotoval uradnemu nauku katoliške Cerkve.

Se sploh zavedamo, kakšne žrtve je to od njega zahtevalo?

Spomnimo se samo, da so takrat ljudi, ki so razmišljali tako kot on, zažigali na grmadah. Danes je to težko razumeti. Osebno me najbolj fascinira, da je vztrajal pri svojem početju. Čeprav je videl, da ga ta dežela, to ljudstvo zavrača, je do smrti delal za to deželo, za to ljudstvo. Za te ljube Slovence je šel do konca!

Rek "stati inu obstati" je še vedno aktualen.

Ta del poznamo, nihče pa ne nadaljuje Trubarjevega stavka: "Stati inu obstati moremo samo in le v veri v Jezusa Kristusa". To je rekel Trubar, a danes se to ne sliši več tako dobro... Dejansko je bil Trubar osredotočen na vero - da bi to ubogo, neuko ljudstvo lahko bralo Božjo besedo. Delal je izključno na veri, medtem ko je njegov učenec Jurij Dalmatin delal na jeziku. Tega danes nekateri ne slišijo radi.

A rekli ste, da je njegova teologija dialoška...

Če bi bili kristjani ali karkoli že smo tako prepričani v svojo vero kot Trubar, se ne bi bali drugih veroizpovedi. Ne bi bilo strahov, ki smo jim zdaj priča, ampak bi se spoštovali med seboj. Da neko stvar razumeš, se moraš o njej podučiti. Trubar je to delal in ravno to priča o njegovi širini.

Letos je pri ZRC SAZU izšel prevod Trubarjeve teologije izpod peresa nemškega literarnega zgodovinarja Gerharda Giesemanna. Kaj je bilo ob prevajanju tega dela za vas novo?

Ob tem delu imam cmok v grlu. Najprej zato, ker je prevod zadnje skupno delo, ki sva ga opravila z možem Edijem, zato sama nanj gledam čustveno, z neko posebno grenkobo. K prevajanju me je povabil akademik France Bernik in čeprav je rokopis obsegal več kot 300 strani, bi moral biti prevod končan v enem letu. To je bilo glede na zapletenost Giesemannovega jezika in zahtevnost vsebine skoraj nemogoče. Kljub temu sva se z možem odločila, da poskusiva, čeprav ga je bolezen že močno omejevala. Prevod v obliki prvega branja sva končala manj kot v enem letu, potem se mi je zrušil svet in po moževi smrti dolgo nisem mogla nadaljevati z delom.

Po drugi strani mi je bilo težko sprejeti Giesemannovo zavračanje Rajhmanovih tez o svojevrstni poti v Trubarjevi teologiji, pa seveda zavračanje oziroma pod vprašaj postavljeno Trubarjevo navajanje virov. Giesemann meni, da Trubarjev namen ni bil ustvariti neko izvirno teologijo, za to naj bi mu manjkali humanistični predpogoji, to je študij virov. Svojo nalogo naj bi videl v oznanjevanju prave vere svojemu ljudstvu, to je v ustvarjanju uporabnih besedil za krščanski pouk.

Kljub nekaterim dvomljivim trditvam me je pri Giesemannu presenetil njegov pregled celotne slovenske protestantike. Avtor je resnično zbral vse najpomembnejše razprave, ki jih imamo Slovenci o raziskovanju Trubarjevega dela, in jih kritično obdelal. Čeprav meni, da Trubarja ne moremo primerjati z velikimi imeni evropske reformacije, svoje delo sklene z besedami: "Trubar je za svoje ljudstvo dosegel to, kar je za Nemce storil Luther, sam se je videl v tej tradiciji. Njegova teologija je bila krščansko razsvetljevanje ljudstva, cerkveni red in vera, temelječa na vesti posameznika, iniciirana po zgledu razmerja Pavel - Luther - Trubar. V tem smislu imajo njegov jezikovni dosežek, njegova dela in razširjanje tiska trajno vrednost, preživeli so protireformacijo in postali neomajna kulturna dobrina Slovencev." V tem lahko z Giesmannom seveda povsem soglašam.

Se Slovenci dovolj zavedamo pomena, ki ga ima za nas Trubar?

Trubar je bil prvi. To ostaja ne glede na vrednotenja, ki se skozi zgodovino pojavljajo v različni luči. Raziskovalci se njegove vloge zavedamo, seveda pa je stvar širšega družbenega konsenza in vzgoje mladih rodov, da se zavedanje o začetkih naše kulturne biti ohranja in prenaša nanje. Napisati besedo je nekaj izjemnega, rojstvo nečesa novega. Knjiga je tista, ki oblikuje v neko kulturno enoto.

Kako se vam zdi, da protestantizem domuje v Sloveniji?

O protestantizmu se kar precej govori. Moti pa predvsem to, da širši, sekularizirani javnosti, ni povsem jasno, da protestantizem predstavlja eno od oblik krščanstva, religije. Trubar je bil duhovnik in prvenstveno mu je šlo za to, da ljudem približa vero. Danes imamo v Sloveniji evangeličansko Cerkev augsburške veroizpovedi, ki temelji na Luthrovem razumevanju krščanstva in je najbližja Trubarjevi tradiciji, je pa to še vedno krščanska cerkev, v kateri ljudje živijo svoje versko prepričanje. Glede na to, da je protestantsko gibanje Slovencem dalo knjigo kot najvišjo kulturno dobrino, gledamo nanj seveda tudi širše, iz kulturnega vidika.

Kakšne so po vašem opažanju ključne razlike med deželami, kjer so v večini protestanti, in deželami, kjer prevladujejo katoliki?

Mislim, da ni razlik. Ko govorimo o krščanskih koreninah, ki jih vse bolj duši sekularizacija sodobne družbe, razlik ni. Trubar je govoril o ubogem, preprostem človeku, ki ga tlači nešteto muk, je zatiran, nepoučen, živi v stalnem strahu, zato potrebuje Božjo besedo v maternem jeziku. Kaj od tega bi danes še lahko rekli za sodobnega Slovenca, Evropejca? Družba preobilja in poveličevanje vrlin, ki človeka zasvajajo in ga delajo vse bolj odvisnega, pušča bore malo prostora za zatekanje k Bogu in iskanje odrešenja v izvirnem evangelijskem nauku, kar krščanstvo uči v vseh svojih oblikah.

V Sloveniji je Trubarjev dan državni praznik od leta 2010. Ga Slovenci ustrezno "občutimo"?

Mislim, da ne. V zadregi smo, ko ob dnevu reformacije ne vemo, o čem naj govorimo - o verskem prazniku ali o ljudeh, ki so s svojim delom pred več kot 500 leti spremenili tok zgodovine. Potem se veliko govori o Trubarju, ko pride njegov spominski dan, pa se bojimo, da ne bomo spet česa ponavljali. To je nerodno. Vendar mislim, da se stvari zadnje čase spreminjajo. Mediji namenijo prazniku kar nekaj pozornosti.

V Univerzitetni knjižnici Maribor (UKM) ob tej priložnosti tudi letos prirejate poseben dogodek. Naj kaj želite opozoriti?

V UKM že nekaj let pripravljamo prireditve ob dnevu Primoža Trubarja v okviru projekta Spominjanja. Lani smo pod naslovom Lubi Slouenci predstavili celoten Trubarjev opus z razstavo reprodukcij izvirnikov in njegovih zbranih del. Letos pa pod naslovom Trubar od Slovenov slovo jemlje nadaljujemo predstavitve besedil, vezanih na uraško tiskarno in biblijski zavod ter Trubarjeva prizadevanja za prevajanje svetopisemskih besedil v hrvaščino ter glagolske in cirilične tiske.

Na razstavi vsako leto predstavimo pomembne trubarologe, letos bomo pozornost namenili razpravam iz literarne zgodovine, vezane na Trubarjevo delo s Hrvati. Gost okrogle mize bo tokrat prvič iz tujine, pogled na reformacijsko gibanje s hrvaške strani bo predstavil Stanko Jambrek, zagrebški teolog, zgodovinar in binkoštni pastor. Sama bom sodelovala s prispevkom o Trubarjevih predgovorih in pismih v zvezi s hrvaškimi tiski.

Kaj bi Trubar povedal Slovencem danes?

Mislim, da bi rekel, naj spoštujemo svojo preteklost in tradicijo. Naj bomo to, kar smo, naj se zavedamo svojih korenin, saj če dobro poznamo sebe in svoje korenine, ne moremo imeti težav pri spoznavanju in spoštovanju drugih, tudi drugače mislečih.