Slovensko založništvo: Avtorju včasih za avtorsko polo povprečna plača, danes četrt te ali manj

Danes se pogosto govori o starih dobrih časih, ko je kakovosten avtor od svojega romana lahko živel tri leta, ko je bila knjiga cenjena, ko je imela tudi visoko simbolno vrednost. Kaj vse se je spremenilo, da se zdijo to le še pobožne želje? Kako razmere tolmači Pregl?

Gospodarski minister se s panogo nima časa ukvarjati

"Slovenija je ob osamosvojitvi ukinila zakon o založništvu, obdavčila je knjige in založništvu vzela status dejavnosti posebnega družbenega pomena, spremenila ga je v običajno gospodarsko dejavnost. Kapitalizem pa kot cilj postavlja profit in ne celovitega zadovoljevanja družbenih potreb, tudi avtorji smo postali tržno blago. 'Javni interes', za katerega skrbi Jak, pokriva dobrih pet odstotkov slovenske knjižne proizvodnje, ostalo je torej prepuščeno trgu," pravi sogovornik.

Toda, kot je v prejšnjem pogovoru opozorila že sedanja direktorica Jaka Renata Zamida, založništvo deluje na preseku med gospodarstvom in kulturo, pozicija je pogosto težavna. Podobno meni Pregl: "Gospodarski minister se s panogo, ki je po prometu manjša od produkcije toaletnega papirja, nima časa ukvarjati in za razliko od drugih gospodarskih dejavnosti zanjo ne najde sredstev podpore."

Pregl, ki je prejemal honorarje tako v zlatih časih kot v zdajšnjih, je podal ilustrativen primer. "Za svojo prvo knjigo - Nova zgodovina v zbirki Pota mladih sem leta 1974 prejel primerjalno najvišji honorar v življenju. Plačilo za avtorsko polo je znašalo eno povprečno slovensko plačo. Danes honorar za avtorsko polo pri knjigi, ki jo subvencionira Jak, znaša četrt povprečne slovenske plače, 365 evrov. Za knjige brez subvencije pa honorarji znašajo v veliki večini daleč manj, začenši tudi z nič," je povedal sogovornik.

Pregl je tudi zelo aktiven član Društva slovenskih pisateljev in se ves čas bori za boljši status avtorjev oz. za to, da neposredni honorarji ne bi bili edini vir poplačila avtorjem. Tu je še knjižnično nadomestilo, tu je plačevanje povračila za papirno in digitalno fotokopiranje avtorsko zaščitenih del. "Zaenkrat je skupni znesek neposrednega knjižničnega nadomestila približno 700 avtorjem pri nas 2,5-krat nižji od zneska, ki si ga za letno plačo želi direktor Ljubljanske banke. Pri plačevanju fotokopiranja avtorsko zaščitenih del sodimo v manjši del nespodobnih držav Evrope, kjer to še ni celovito urejeno," je ponazoril Pregl.

Hude krize ne more rešiti aspirin

Pregl podpira vse ukrepe, ki bi založništvu omogočili lažje delovanje, a ob tem opozarja, da "hude krize ne more rešiti aspirin". "Drago plačane svetovalne firme znajo s premetavanjem številk doseči, da se pod bilančno črto pojavijo črne namesto rdečih številk. To pa ne rešuje vsebine: mi nimamo vizije, kako celovito urediti knjižni lok od avtorjev do bralcev. Tega ne morejo narediti le finančniki, obnje je treba enakovredno postaviti stroko," je opozoril Pregl.

Kar pa zadeva stanje duha, ki vlada slovenski družbi in je po mnenju številnih sogovornikov krivo tudi za to, da sta knjiga in branje padla na lestvici vrednot, Pregl odgovarja z nizom retoričnih vprašanj: "Morda veste, kdo je bil dobro plačan direktor SDH, ko je Bronja Žakelj izdala svoj sijajni prvenec, pa kateri mednarodni praznik smo slavili na dan, ko je ugledna založba Modrijan začela postopek likvidacije? Ali vemo, katere knjige imajo na nočni omarici predsednik države, finančni minister in Luka Dončič?"

Bronja Žakelj, ki je s prvencem Belo se pere na devetdeset lani in letos poskrbela za veliko slovensko uspešnico z več ponatisi, je za STA delila izkušnjo z založbo in honorarji, ki priča, da ni nujno vse tako zelo slabo.

Za dobro knjigo ne stoji le avtor

Pravi, da ji je bilo pomembno, kje bo njena knjiga izšla, in navdušena je bila, da se je za izdajo odločila založba Beletrina. "V kolikor pa dobrega založnika ne bi dobila, romana v samozaložbi zaradi neizkušenosti in nepoznavanja področja ne bi izdala. Nisem namreč želela imeti le knjige, želela sem si dobro knjigo in za dobro knjigo ne stoji le avtor, temveč celotna ekipa, ki poskrbi za kakovosten izdelek in za celotno medijsko refleksijo," je dejala.

In kako je bilo s honorarjem? "Najbrž je precej jasno, da avtorji prvencev nismo ravno v poziciji, ko bi se, ob razmerah, kakršne vladajo v založništvu, pogajali za honorar. Sprejela sem, kar so mi ponudili, torej honorar po Jaku. Po mojem mnenju gre za simbolično plačilo, a vendarle - honorar za prvenec sem dobila. Obljubila sem si namreč, da knjige brez honorarja ne bom izdala. Vendar pa, če sem poštena, v resnici ne vem, kako bi ravnala, če bi bila to edina možnost," je povedala sogovornica, ki pa se je z Beletrino že ob izidu knjige dogovorila za odstotke od prodaje, ki so se še nekoliko zvišali, ko je bilo jasno, da je knjiga tudi za založbo tržno uspešna. To se zdi Bronji Žakelj poštena in za odnos med založbo in avtorjem pomembna gesta.

Pride čas, ko rečeš, dovolj je

Pregl je omenil tudi likvidacijo založbe Modrijan, ki je s svojim kakovostnim programom pomembno krojila založniški trg. Kot je za STA povedal direktor založbe Branimir Nešović, "pride čas, ko rečeš,'dovolj je'. Naredil sem preprosto projekcijo poslovanja v tem letu in rezultat je bil negativen".

Ob tem je spomnil, da v kolektivni zavesti slovenskih založnikov še vedno živi tranzicijska izjava enega od kolegov, ki je dejal, da je knjiga kot čevelj, oboje je treba prodati.

"In s krizo so se razmere, ki že leta prej niso bile rožnate, precej poslabšale. Ne smemo pozabiti, da so še lep čas po osamosvojitvi glavni prihodek založbam prinašale 'velike' in dražje knjige, kot so slovarji, leksikoni, enciklopedije, atlasi in velike monografije. Te vsebine so iz založniških programov skoraj izginile in se skupaj z njihovimi uporabniki preselile na splet, kjer so danes zastonj. Prihodke iz prodaje šolske literature, nekoč hrbtenice precejšnjega dela slovenskega založništva in knjigotrštva, tudi založbe Modrijan, je zdesetkala politika: najprej z ukrepi, ki so nabavo učbenikov skrčili na minimum, zatem pa še s kampanjo zoper delovne zvezke, pri čemer so ji bili vsa leta v trdno oporo tudi mediji," je stanje založništva orisal Nešović. Dodal je, da "panoga morda lahko izplava iz tega, a ne sama od sebe, brez kupcev in razumne politike namreč ne bo šlo".

Modrijan ni izplaval, kljub temu, da je v svoji založniški zgodovini poskrbel za vrsto presežkov, eden od njih je tudi zbirka Euroman, ko je v enem dnevu izšlo 27 romanov iz držav EU. To je bil po Nešovićevem mnenju dokaz, kaj vse zmore ekipa. "Veliko vode bo preteklo, preden bo komu uspelo kaj primerljivega," pravi.

Komercialno najuspešnejša je bila serija izletniških knjig Željka Kozinca Lep dan kliče, a knjige te vrste danes niso več konkurenčne pametnim telefonom. Omeniti velja vsaj še roman To noč sem jo videl Draga Jančarja, ki je doživel številne prevode. Roman so prodali v kar 10.000 izvodih. Vse to ni zadostovalo, a Nešović ni povsem črnogled: "Modrijan odhaja, knjige pa bodo preživele še kaj hujšega, kot je 'rušenje založništva'."