Slovensko založništvo: Vedno več aktivnosti zunaj države

Novomeška založba Goga deluje 21 let, v tem času je pri njej izšlo približno 200 naslovov. Goga se lahko pohvali z več uspešnimi avtorji. Od zgodnejših je tak Nejc Gazvoda, ki je za zbirko kratke proze Vevericam nič ne uide dobil nagrado fabula časopisnega podjetja Dnevnik. Boris A. Novak je za ep Vrata nepovrata prejel Prešernovo nagrado, Tadej Golob je s kriminalnim romanom Jezero ustvaril slovensko uspešnico, zelo dobro kaže tudi nadaljevanju Leninov park. Prodajane in večkrat ponatisnjene so tudi knjige Mihe Mazzinija. Nedavno je izšla dvodelna knjiga Kosovel, vsem naj bom neznan Miklavža Komelja. V delu, ki velja za izjemen založniški in uredniški zalogaj, je zbrana neobjavljena Kosovelova zapuščina.

Kako se je vaša založba soočila z nižanjem sredstev? Ste močno okrnili svoj program oz. kje, na kakšen način, ste privarčevali in uspeli ostati z glavo nad vodo, dokaj uspešno, se zdi?

Nam so sredstva najbolj padla v letih 2006-2009, ko smo izpadli iz programskega razpisa na ministrstvu za kulturo. Temu se je pridružila finančna kriza, ki je imela za posledico krčenje proračunskih sredstev za knjigo in drastičen padec prodaje. Vse našteto je neposredno vplivalo na upad izdaj za več kot polovico. Takrat smo bili primorani preoblikovati založbo in s tem ukiniti številna področja, med njimi glasbeno založništvo, Goga musica, mladinsko literaturo, Lunapark, humanistiko, zbirko Anagoga in tudi časopis Park. Osredotočili smo se zgolj na izdajanje leposlovja, hkrati pa okoli njega gradili vse druge aktivnosti.

Nekateri so kritični do t.i. dodatnih virov financiranja, ki se jih poslužujejo založbe, da bi lažje preživele, in so včasih že zelo daleč od osnovne dejavnosti - knjige. Vi recimo izdajate revijo Rast, organizirate rezidence, festivale... Po kakšnem ključu izbirate vsebine in katere so, oziroma če vprašam drugače, kaj je torej tistih 70 odstotkov programa, ki se mu posvečate? Nedavno ste namreč omenili, da obsega založništvo le še 30 odstotkov vaše dejavnosti.

Res je, da je v zadnjih letih vedno manjši delež našega proračuna namenjen knjigam, so pa prav vse naše ostale aktivnosti tako ali drugače povezane s promocijo knjig in avtorjev. Trend, ki me bolj skrbi, je, da vedno večji del naših dejavnosti izvajamo zunaj Slovenije. Ampak tako pač je, ko je tvoje preživetje odvisno od denarja, ki prihaja od drugod.

V tem trenutku izvajamo dva evropska projekta, prvi je namenjen izdaji knjig, drugi pa promociji avtorjev iz jugovzhodne Evrope in organizaciji rezidenc na tem območju. Poleg tega izvajamo tri festivale. Rudi Potepuški je festival uličnega gledališča, Novomeški poletni večeri so mestni festival, ki nam ga je v izvedbo zaupala novomeška občina, Novo mesto Short pa je festival, namenjen kratkim zgodbam. V okviru tega festivala podelimo nagrado novo mesto za najboljšo zbirko kratkih zgodb in izvedemo večere pripovedovanja.

Revija Rast, ki ste jo omenili, je regijski projekt 14 občin, Goga pa je začasni izdajatelj. Poleg naštetega se ukvarjamo še z literarnimi rezidencami, prodajo avtorskih pravic avtorjev iz regije ter promocijo slovenskih avtorjev v tujini. Vse to, skupaj z izdajanjem knjig in knjigarno Goga, dela šest redno zaposlenih ljudi.

Očitno sodelujete z vsemi, ki so ključni za visoko raven izdane knjige. Problem slovenskega založništva namreč vidim tudi v vse opaznejšem padcu profesionalnih standardov. Kaj opažate vi?

Ko govorite o profesionalnih standardih, je treba vedeti, da polovica od 18 založb, ki so prepoznane s strani Javne agencije za knjigo RS (Jak) kot najboljše, nima niti enega zaposlenega in ne razpolaga s svojimi prostori. Verjetno se lahko strinjava, da take razmere niso primerno izhodišče za kakršnokoli sistematično delo, še manj pa omogočajo dolgoročno načrtovanje, ki je nujno potrebno za vzpostavitev trdnih temeljev kateregakoli podjetja.

Padanje založniških standardov je posledica odhajanja kompetentnih ljudi iz panoge. Tisti ki ostajajo, morajo prevzemati še naloge ljudi, ki so postali "nerentabilni" ali so obupali nad nenehno spiralo proti dnu. Kot že rečeno, imamo v Gogi trenutno sicer šest redno zaposlenih, a se tudi mi ukvarjamo z vsem mogočim. Pred leti sem preštel samo razpise, na katerih smo bili v tistem letu uspešni. Bilo jih je več kot 60!

Založništvo je panoga, ki sloni izključno na ljudeh. Tu ni dragih strojev, proizvodnih linij in podobnih velikih investicij, ki jih lahko odkljukamo z enkratno veliko finančno injekcijo. Ta panoga zahteva sistematično delo, načrtovanje, čas in ustrezen finančni vložek. Če pozabimo na katerokoli od teh komponent, pridemo do položaja, kot ga imamo danes.

In v kadre je treba vlagati, jih graditi. Ne rodiš se kot izjemen založnik, še manj kot v tuje trge izjemno dobro vpet literarni agent. Toda brez teh ljudi ni kakovostnega založništva, ni res?

Da, naj vam razložim na primeru mednarodnega sodelovanja. Če želite imeti nekoč sodelavca, ki bo poznal vse ključne festivale po Evropi in ljudi, ki stojijo za njimi, potrebuje ta več let obiskovanj festivalov in skupnih projektov z organizatorji, saj bo le tako dovolj dobro spoznal ljudi, hkrati pa tudi pridobil njihovo zaupanje. Tak človek bo lahko postopoma v nekaj letih in po nekaj napakah nared, da kompetentno pripravi mednarodno promocijo za slovenske avtorje. Do tega se torej ne pride čez noč in glede na velikost založniške srenje je odhod vsakega takega človeka manjša katastrofa.

Kako pomembno je za vaše preživetje, da imate v Novem mestu lastno knjigarno?

Knjigarna in kavarna Goga je eden ključnih elementov založbe. Gre za prostor, kjer imamo neposreden stik z našimi kupci. Na njeni terasi organiziramo vse tri prej omenjene festivale in je skupaj z literarno rezidenco, ki se nahaja neposredno nad njo, del večine projektov, financiranih iz evropskih razpisov. Večkrat tedensko gosti različne družabne dogodke in na ta način zelo dejavno vpliva na utrip novomeškega mestnega jedra. Ob tem je treba poudariti, da je za obstoj knjigarne ključna podpora občine. Tudi sicer si ne predstavljam, kako bi lahko podobna knjigarna obstala kjerkoli v Sloveniji. Še enkrat poudarjam, podpora lokalne skupnosti je za obstoj knjigarne ključnega pomena.

Kateri so za vas ključni ukrepi za izboljšanje stanja založništva, poleg znižanja DDV na knjigo na pet odstotkov, višjega proračuna za Jak in izboljšanja stanja bolj intelektualnega duha?

Država in lokalne skupnosti bi morali priskočiti na pomoč pri vzpostavitvi močne mreže knjigarn, v katerih bi slovenski bralec lahko dobil vse novejše izdaje v svojem jeziku. V času, ko se vsi proizvajalci prilagajajo kupcu in mu poskušajo čim bolj olajšati dostopnost svojih produktov, se založniki ubadamo s tem, ali bo naša knjiga sploh dostopna še kje razen v knjižnicah.

Zahtevnejša literatura ima zaprta vrata do prodajnih mest v nakupovalnih centrih, na poštah, bencinskih servisih, v knjigarnah pa je dostopna le kratek čas. Že leto dni po izidu boste z izjemo manjših knjigarn, kot sta Libris v Kopru ali Sanje v Ljubljani, težko našli večino knjig naše založbe. Vem, da se s knjigami drugih založb dogaja podobno. Nenehno se čudimo, zakaj toliko ljudi hodi v knjižnice in tako malo v knjigarne. Je to res tako čudno?

Druga naloga države bi bila znatno povečanje sredstev za izdaje izvirnih slovenskih knjig. Nedopustno je, da se sredstva, ki so bila med krizo odvzeta Jak, še vedno niso vrnila vsaj na isto letno raven. Založbe se trudimo in skušamo res veliko sredstev pridobiti na mednarodnih razpisih, a najmanj naivno bi bilo pričakovati, da bo katera od drugih držav sofinancirala izdajo izvirne slovenske knjige. To je naša naloga. To je predpogoj za vse nadaljnje aktivnosti slovenskega založništva.

Verjamem, da bomo morali tudi založniki, skupaj z mediji in vsemi drugimi poklici, ki so vpeti v krog knjige, narediti nekaj konkretnih korakov, pa vendar, brez zgoraj omenjenega ne bo šlo.