Pri Beletrini tudi Simčičeva avtobiografija, ki se bere kot leksikon zdomstva

Pri nastanku dela Dohojene stopinje sta moči združila veliki poznavalec slovenskega med- in povojnega ustvarjanja France Pibernik in literat Zorko Simčič, ki je bil zelo pomemben organizator slovenskega kulturnega življenja v Argentini. Po besedah urednice Špele Pavlič se lahko delo bere kot zelo dragoceno osebno pričevanje, ker opisuje Simčičevo izredno bogato življenje, iz katerega je mogoče dobro razumeti genezo njegovih literarnih del, predvsem deloma Poslednji deseti bratje ter Človek na obeh straneh stene.

Po drugi strani pa gre po besedah urednice za dragocen zgodovinski dokument, ker skozi osebno izkušnjo opisuje obdobje slovenskega med- in povojnega begunstva, v njem pa Simčič opisuje tudi številne nam manj znane, a izredno pomembne posameznike, ki so na različnih področjih delovali izven meja rodne domovine. Hkrati je v delu zaslediti tudi omembe nekaterih pomembnih slovenskih avtorjev, denimo Edvarda Kocbeka ali Stanka Majcna.

Simčič je na današnji predstavitvi dejal, da je to knjiga, ki jo človek napiše, ko se poslovi od beletristike, kar je sam storil z romanom Poslednji deseti bratje, Pibernik pa je dejal, da so Dohojene stopinje "Simčičeva avtobiografija, ki se bere kot leksikon zdomstva".

Posebna struktura in zgodba zaznamuje tudi delo Maribor paralaksa, ki ga podpisujeta etnologinja Jerneja Ferlež in pisatelj Peter Rezman. Za to delo pa so bile ključne stare fotografije Maribora, na katerih so bili povečini ujeti mali ljudje. Urednica Špela Pavlič je povedala, da sta v knjigi zbranih deset zgodb avtorja gradila na zelo inovativen način: "Jerneja Ferlež jih je sprva opisala z nekoliko bolj znanstvenim pristopom, skozi katerega raziskuje ozadje nastanka izbranih fotografij, kjer je dejstev zmanjkalo, pa je v zgodbo vstopil pisatelj Peter Rezman in jih razvil do konca."

Beseda paralaksa, ki izhaja iz fizike in predstavlja razliko med odčitano in dejansko vrednostjo pri merjenju od strani, je mesto v naslovu našla, ker se nastale zgodbe "dogajajo na meji med fakti in fikcijo", je pojasnila urednica. Jerneja Ferlež Maribor dobro pozna in je tudi središče njenega raziskovalnega zanimanja, svoje zapise o njem pa je objavljala v časniku Večer in jih je Rezman rad bral, zanimiv pa se mu je zdel izziv, da bi jih nadgradil. Tako se je Velenjčan s pomočjo avtorice tudi dobro seznanil z Mariborom, kot zanimivost pa sta omenila, da sta kasneje, ko je delo že nastalo, naletela na fotografije, ki so prikazovale fiktivne zgodbe iz Rezmanovih dopisov.

Pri Beletrini je v dveh delih izšel tudi prevod Kingovega slovitega dela Tisto, s katerim se je spopadel Marko Košan, sicer umetnostni zgodovinar in pisec ter velik oboževalec Kingovih del. Košan je menil, da je tudi King skozi svoja dela podobno pričevalski kot sta zgoraj omenjeni knjigi, Tisto pa je po njegovi presoji njegov najboljši roman.

Tisto po besedah prevajalca podaja neke vrste psihogram razvoja ameriške družbe po drugi svetovni vojni, zlasti v 50. letih, ko se dogaja prvi del zgodbe. Gre za čas, ko se je ameriška družba vzpostavljala in je v tamkajšnjih družinah pomembno mesto zasedla televizija, pojavil se je tudi rock'n'roll. Drugi del zgodbe pa je postavljen sredi 80. let, v Reaganov čas, ko je prišlo do ponovnega preporoda "ameriškega sna".