Dušan Merc za STA: Ne predstavljam si zastonj denarja, tega ni nikjer

Naj vas uvodoma vprašam, zakaj ste se ravno v obdobju, ko ste nastopili zasluženi pokoj, odločili, da boste v teh za društvo nestanovitnih, finančno podhranjenih časih prevzeli njegovo vodstvo?

Povedati moram, da je upokojitev nek mrtev čas, čas brez rezultatov. To je lahko pravzaprav zelo žalosten čas. Sprva sem menil, da bom imel v pokoju več časa za pisanje in tako naprej, nato pa sem ugotovil, da razpolagam še z obilo energije. Po drugi strani pa so me klicali kolegi iz društva, ki jih cenim, in mi predlagali, da bi kandidiral za predsednika. Ob notranji motivaciji je k odločitvi svoj del pridala tudi nečimrnost.

Ali se vam zdi, da so pisateljski kolegi v vas prepoznali tudi menedžerja, ki bi bil najbrž potreben na čelu društva v tem trenutku?

Morda. Čeprav je treba povedati, da je ob pregledu dela DSP ena najpomembnejših stvari, da društvo deluje na programski ravni, prav kulturni menedžment. Tega področja sam ne poznam, gre pa za znanje, ki je zelo pomembno pri pridobivanju projektov. Za slednje pa je, kot vemo, pomembno imeti določene zveze, ne zgolj v Sloveniji temveč tudi po Evropi in svetu. Ta kulturni menedžment je nenadomestljivo vedenje tistih, ki ga v DSP že leta opravljajo. Zato se za to področje ne bojim, zaslomba zaposlenih sodelavcev na društvu je močna in skušal jo bom samo še krepiti.

Drugi del pa obsega preprosti menedžment, ki se dotika tega, kako društvo speljati iz nevarnih ekonomskih con. Pa tudi pri tem se nimam za profesionalnega menedžerja. Moje sposobnosti so v tem, da znam organizirati delo, da znam delati z ljudmi ter najti resurse, ki so v njih, in jih motivirati. Na splošno menim, da društvo ta hip ni v hudi krizi, saj projekti tečejo, imeli smo tudi že sestanke, na katerih sem se o tem prepričal. Res je, da je treba ves čas pregledovati finančne rezultate, se pa trenutno programsko ne nameravamo ničemur odpovedati. Težave obstajajo na materialni ravni s premoženjem, ki ga imamo. A tudi za to se bodo našle rešitve, ki pa niso tako preproste.

DSP je med letoma 2014 in 2018 za svoje projekte razpolagalo z okvirno 220.000 evri, če že pred letom 2017 odštejemo postavko, ki je bila namenjena štipendijam iz naslova knjižničnega nadomestila. Kako bi ocenili, koliko okvirno bi društvo potrebovalo, da bi svoje projekte lahko v miru izvajalo, da bi bili sodelavci na projektih primerno plačani in da bi tudi prejemniki društvenih literarnih nagrad lahko računali na nek reprezentativen finančni delež?

O tem, koliko bi potrebovali, res ne bi govoril, ker v bistvu ne gre za to. Od vsakega projekta, ki ga upravlja društvo, mora določen delež društvu ostati. Se pravi, če dovolj delamo in smo pri tem dovolj uspešni ter nam tisti, ki razpolagajo z denarjem, za izvedbo določenih programov tudi plačajo, potem lahko društvo shaja. Mi od družbe preprosto ne moremo zahtevati več denarja. Za več denarja moramo pač več delati. Tako si to predstavljam. Ne predstavljam si zastonj denarja, tega ni nikjer. V primeru, da bomo pri delu uspešni, bi moralo ostati dovolj denarja, da bodo vplačani vsi delavci v pisarni, da bo krito zunanje vzdrževanje hiše, da bodo poravnani računi itd.

Videti je, da delate, glede na to, da so projekti v teku, denimo Festival Vilenica je pred vrati. Me pa zanima, ali imate trenutno na društvu človeka, ki skrbi za pridobivanje projektov?

Da, imamo. Težava je v tem, da dela za slabo plačo, ki jo je mogoče nadgraditi s tem, da določen projekt pridobi. Naj poudarim, da gre za zelo obsežno delo, ki niti zdaleč ni enostavno. Najprej se je treba na te projekte prijaviti in jih pridobiti, nato jih je treba znati izpeljati, ob zaključku pa še pripraviti poročilo o izvedbi. Ob tem naj opozorim, da se društva, ki za tovrstno delo pridobijo zunanjega izvajalca, lahko zelo opečejo. Najprej mu drago plačajo, na koncu pa morda rezultata sploh ni.

Kaj pa drugi možni vir financiranja in hkrati interni kamen spotike med člani društva - nepremičnine v lasti DSP (vila na Tomšičevi, rezidenčno stanovanje na Prulah, hišica na Bledu in dom na Belem križu). Kaj bi vi storili z njimi, da bi izboljšali finančno situacijo društva, oddajati bi bilo denimo mogoče počitniški dom na Obali in nepremičnino na Bledu?

Vsaka nepremičnina zahteva, da se z njo dobro gospodari. Zahteva skrb in tudi finančne vložke, kot sem že večkrat povedal. Glede doma na Belem križu naj povem, da gre za klasičen sindikalni dom v dveh etažah, v vsaki etaži je 11 ležišč, ki jim pripadeta WC in prha. Tak sindikalni standard danes v resnici nikogar ne zanima več, je pa to zgradba, v kateri bi bilo mogoče z nekaj vložki na čudoviti lokaciji urediti prijeten družinski hotel. Ponovno pa smo pred vprašanjem, kdo bi prevzel menedžeriranje te zgradbe, ki bi ostala last društva. Tako pogodbo smo še pred slabim letom imeli s turistično agencijo Maona, a jih zadeva ne zanima več. Ta hip moramo iskati možne kombinacije rešitev z resnimi kandidati, od katerih bi nekaj imelo tako društvo kot njegovi člani. Ne razmišljamo pa o prodaji tega doma. Glede hišice na Bledu pa so zadevo že uredili moji predhodniki. Zgradba je primerna za bivanje in je rezervirana do konca avgusta.

Kakšni pa so odnosi v društvu?

Treba se je zavedati, da v interakcijami med ljudmi vselej prihaja do prepirov, zamer, odmer, itd. Kolikor sem se kdaj skregal s kakšnim kolegom, med katerimi so tudi znana pisateljska imena, vselej smo se bili sposobni dan za tem smejati in nadaljevati po skupni poti, to pa za to, ker smo podrejeni isti skupni ideji, ki nas druži, se pravi ustvarjanju literature. Ne verjamem, da je lahko kdo v društvu slab, da bi deloval umazano. Kot sem že dejal, tukaj sem zato, da stvari urejam na primarni ravni. Se pravi, da delujejo pisarna, računovodstvo in vsi ostali, da imam pregled nad računi oziroma prihodki in odhodki ter tudi kadrovski pregled. Predstavljam si, da bo to sčasoma delovalo dobro. To je osnovni cilj.

Zaslediti je bilo, da ima društvo, ki sicer šteje okoli 300 članov, težave pri vključevanju mladih, uveljavljenih in nagrajenih avtorjev in avtoric. V čem vi prepoznavate težavo?

Mladi avtorji in avtorice za članstvo v DSP očitno nimajo interesa. Kot pri vseh drugih društvih je treba DSP posvojiti, prepoznati njegovo poslanstvo in biti nato v njem aktiven. Mladi poslanstva društva, ki je zelo pomembno v kritičnih družbenih trenutkih, ne prepoznajo, ker ne poznajo njegove vloge v preteklosti. Danes pa živimo v dokaj urejeni in varni državi, v okolju, ki za nas ni ogrožajoče in mladi za nek angažma na pisateljski ravni najbrž nimajo interesa. Verjetno sta se tudi poezija in literatura za nekaj časa spremenili tako, da nista več nosilki idej o jeziku, naciji, tradiciji, ne zastavljata več ključnih vprašanj o človeku, svobodi itd. Morda bodo ti današnji mladi nekega dne še potrkali na vrata DSP, ko bodo ugotovili, da morajo kot literarni ustvarjalci braniti svobodo, jezik, demokracijo.

Kaj pa je z aktivnostjo starejših članov? Zdi se, da se v javnosti izpostavljajo bolj ali manj eni in isti...

Spominjam se, da so starejši člani, med katerimi so nekateri že preminuli, zelo pogumno branili svobodo slovenske besede naproti oblastem pred in ob osamosvajanju Slovenije. Razpad Jugoslavije se je pravzaprav začel v pisateljskih društvih. Zdaj pa živimo v nekem navidezno zdravem in varnem okolju. Ideja, ki jo je denimo Boris A. Novak preko Slovenske akademije znanosti in umetnosti sprožil v zvezi z zanemarjanjem ustavno in zakonsko določene skrbi za slovenski jezik, sporoča, da se kljub vsemu lahko na nek način počutimo tudi ogroženi. Društvo je na sredinem odboru sprejelo tudi sklep o podpori tej ideji. Mladi pesniki in pisatelji pa morajo ob tem vedeti, da je interes društva zaščita tistega temeljnega, po čemer so, kar so - pesniki in pisatelji, v iz z jezikom, v katerega so se rodili. Počasi bodo razumeli, da je interes društva temeljen v tem našem jeziku in prostoru. Veliko je želja, da bi bili naši avtorji prevajani, v resnici pa je pomembno, ali smo za naš prostor pisateljsko dovolj močni, da ga pretvorimo v umetniško totaliteto.

Pred vami je približno leto in pol mandata, kar se zdi malo časa za urejanje zadev. Kakšni so vaši načrti po tem obdobju? Kandidirati morda za poln mandat...

Menim, da je leto in pol veliko časa. Ni res, da se ne da v tem času ničesar narediti. To je zgolj izgovor. Do decembra 2020 bom tu, ves čas. Sem hodim v službo, plačo pa dobivam od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Konec prihodnjega leta pa bo članstvo ocenilo, kako naprej. Tu ne nameravam pognati korenin, zato nimam nobenega osebnega interesa.

Kakšna pa je po vašem mnenju vloga pisateljskega društva danes?

Naši predhodniki so društvo ohranili enotno. To je velik in tudi politično izjemen dosežek. Češki pisatelji so se denimo razleteli na več društev, naši pisatelji pa so ob osamosvajanju ostali zelo modri in še dandanes nimamo pred seboj nikakršnih predznakov. Menim, da je v tem naša moč.

Kaj pa je tista notranja sila, ki vam kot avtorju daje pogon?

Morda se bo slišalo nekoliko zlobno, a po moji presoji mora pisatelj delovati na notranjo motivacijo. Večkrat imam ob tem v mislih zamejskega pisatelja Florjana Lipuša, ki je izjemen v pisanju pa tudi v odnosu do sveta. Zunanje motivacije v smislu nagrad, priznanj in drugega čira-čara okoli tega pa pisatelja lahko zlomijo, zato ker te spodbude niso trajne. Sam sem prvo knjigo izdal pri 44. letih, pred tem pa zgolj eno kratko zgodbo. In moram povedati, da še danes ob pisanju čutim isto strast in žar. Ne vem pa, kdo lahko pride skozi ta mlin nepoškodovan, če vstopi vanj prezgodaj. Mladim kolegom sicer želim resnično vse najboljše!