Damjan Kozole za STA: Ljudje smo komplicirane zverine

Kozole je leta 2016 na tem festivalu že osvojil nagrado za najboljšo režijo za film Nočno življenje. Režiser je o tokratnem filmu povedal: "To je film o dveh ženskah, ki ne želita imeti nič skupnega in negirata vsako podobnost, vendar na koncu najdeta to, kar najbolj zanikata."

V glavnih vlogah nastopata Urša Menart in Liza Marijina, igrajo še Jurij Drevenšek, Peter Musevski, Anja Novak, Damjana Černe, makedonska igralka Labina Mitevska in drugi. Scenaristi filma so Damjan Kozole, Urša Menart in Ognjen Sviličić.

Gre za slovensko-makedonsko-srbsko koprodukcijo, poleg Vertiga iz Ljubljane so koproducenti Sisters and Brother Mitevski, Filmska hiša Baš Čelik in RTV Slovenija.

Kako sta se s soscenaristko odločila za izolsko izbiro lokacije, poleg ljubljanske? Dogajanje ste umestila v zimski čas, kar je antipod tako kičaste Ljubljane kot morske idile?

Večina ljudi ima ob besedi morje najbrž asociacijo na toplo poletje. Ta film pa se dogaja jeseni in pozimi, ko so morske obale prazne. Izola je bila v scenariju od samega začetka. Zdi se mi, da to mesto idealno ponazarja kontrast sodobne potrošniške družbe: prenapolnjeno, evforično poletje in velika praznina zunaj sezone.

Kaj je botrovalo izbiri, da v glavni vlogi zasedete Uršo Menart?

Z Uršo sva najprej skupaj napisala scenarij, potem pa je bila asistentka režije v pripravah. Na začetnih kastingih sem takoj izbral Lizo Marijino, za vlogo starejše polsestre pa se nisem mogel odločiti. Imel sem poskusna snemanja s številnimi dobrimi igralkami, ampak v nobeni nisem prepoznal Irene. Urša je takrat vse kastinge snemala. Bila sva na kavi, ko sem ji predlagal, da bi naredil poskusne posnetke tudi z njo. Kava se ji je zataknila v grlu. Rekla je: če res hočeš, da ti uničim kariero, lahko probava. Še isti dan sva posnela nekaj scen in hitro mi je bilo jasno, da bo ona Irena. Najbrž je to povezano tudi z dejstvom, da je sodelovala pri tem filmu oz. scenariju od samega začetka in da je lik Irene ne samo poznala, ampak ga je tudi soustvarjala...

Kako sami spremljate stanovanjsko problematiko, tudi povezano z Airbnb, ki je v filmu eden sprožilnih momentov? Mislim v povezavi mladih in manj mladih in najemanja stanovanj - kar je postalo tako rekoč včasih finančno nevzdržno.

Saj vsi na lastni koži občutimo, kam nas je pripeljal Airbnb. Cela mestna jedra v Izoli, Piranu, pa tudi v Ljubljani in po drugih mestih, so namenjena samo še kratkoročnemu oddajanju. Ker to prinese več denarja. Mesta pa so zato zunaj sezone prazna, postajajo Potemkinove kulise. Študentje in tisti, ki iščejo dolgoročni najem, so v nemogočem položaju. Ne samo mi, cel svet se zaradi pohlepa spreminja v en velik Airbnb.

Kakšni vzvodi so vaju vodili pri gradnji karakterjev obeh polsester in da nista padla v stereotipe - ena popolna, ena zguba....

Mislim, da so liki v mojih filmih vedno na nek način kontradiktorni. Na nek način sem obseden s tem, da v filmih prikažem čim bolj realne osebe. Realni ljudje pa smo vedno, tako ali drugače kontradiktorni. Karakter teh dveh junakinj se je skozi proces dela in igralskih vaj tudi spreminjal, vendar je bil ves čas imperativ, da zgradimo kompleksna človeška bitja, ki jih ne moreš takoj in enostavno okarakterizirati, saj so njune reakcije iz situacije v situacijo drugačne in nepredvidljive.

Liki med sabo ves čas, oziroma do polovice filma zelo očitno, med seboj komunicirajo enostavčno, zadirčno in se v glavnem ves čas nekam pošiljajo. Kako da ste med več možnostmi za prikaz popolne nezmožnosti komunikacije izbrali prav to?

Vedno so me zanimali ljudje, ki so arogantni ali celo napadalni samo zato, da zakrivajo lastno negotovost in ranljivost. Če bi moral v enem stavku opisati, zakaj gre v tem filmu, bi rekel, da gre za nezmožnost kazanja čustev naklonjenosti. So ljudje, ki tega niso sposobni, ker jih tega nihče ni naučil, ker jih je tega sram, ker mislijo, da jih to dela šibke, ker so bili ranjeni... Vendar to ne pomeni, da v njih ni... dobrote. Ti dve osebi v filmu ena drugo krivita za vse, kar se jima je zgodilo slabega v življenju. Čeprav hkrati obe vesta, da nista nič krivi. V resnici se počutita krive zaradi grehov nekoga drugega. Hotel sem ustvariti dve trmasti, namrgodeni ženski - polsestri, ki se sploh ne poznata in sovražita druga drugo, čeprav ne vesta dobro, zakaj. Človeški um je sestavljanka iz dobrega in slabega, ljudje pa smo komplicirane zverine. Vendar, to je hkrati tudi film o odpuščanju.

Če se zadržim še pri prejšnjem vprašanju. V filmu se mi zdi, da ima pomembno mesto agresija, tako verbalna, fizična, mentalna. In ta začaran krog, iz katerega se človek težko izvije. Kako vi razmišljate o agresiji, ki preveva številne odnose? Kam lahko privede vsa nakopičena jeza, če je sproti ne kanaliziramo, skomuniciramo?

Bojim se, da res postajamo vse bolj agresivna in netolerantna družba. Ne samo pri nas, ampak globalno. Nezmožnost komunikacije je eden od simptomov tega razpada. Glas konstruktivnih argumentov sprejema samo še manjšina, večina sledi tistim, ki so najbolj glasni, najbolj agresivni, najbolj manipulativni. Eden od paradoksov tega sveta je, da imajo kreteni neverjetno količino samovšečnosti in samozavesti, pametni pa ves čas dvomijo o vsem. Zato zmagujejo prvi.

Kako ste sprejeli ponovno uvrstitev v tekmovalni program festivala Karlovy Vary?

Vabilo nas je na nek način prehitelo, saj smo bili šele v fazi končne montaže. Selektorji iz Karlovyh Varov so zaprosili za ogled nedokončane verzije filma in naslednji dan so poslali vabilo. Najprej sploh nismo vedeli, kaj naj naredimo. Običajno se film zaključi, predstavi selektorjem in potem se začne dolgo in včasih mučno čakanje na primeren in odmeven festival. Pri Polsestri pa je bilo vprašanje, če bomo sploh lahko dokončali postprodukcijo filma, obdelavo zvoka in slike, do festivala. Ampak film smo te dni uspešno zaključili in DCP je že na Češkem.

Kako se sicer počutite na tem festivalu? Če ga primerjate z največjimi drugimi A-kategorniki, recimo Cannesom, Berlinom, Benetkami? Kako bi ga opredelili?

Karlovy Vary morda ne zvenijo tako mondeno kot Cannes, Berlin ali Benetke, vendar ima festival z novim vodstvom izjemno kvaliteten program. Večkrat se govori o dilemi, kaj je boljša odskočna deska za filme iz malih kinematografskih držav, uvrstitev v spremljevalni program enega od prej omenjenih velikanov, kar je realno maksimalen doseg filmov iz naše regije, ali na drugi strani uvrstitev v prestižni tekmovalni program v Karlovyh Varyh. Moje mnenje je, da se marsikateri film v spremljevalnih programih malo izgubi in ne dobi primerne pozornosti in odzivov. Filmi v tekmovalnem programu Karlovih Varov pa so takrat v centru pozornosti vse filmske javnosti, o njih se piše v vseh svetovnih medijih. To pa je tisto, kar je najbolj pomembno: da festival opravi promocijo filma, da film dobi mednarodni kontekst, distribucijo ter vabila na druge festivale. V tem smislu je festival v Karlovyh Varyh več kot odlična priložnost.