Jezikoslovec Marko Jesenšek: Prekmursko narečje se vse bolj uveljavlja v širšem slovenskem prostoru

Ste avtor knjige Prekmurski jezik med knjižno normo in narečjem. Vaše razprave na novo vrednotijo prekmurske in štajerske poskuse, kako normirati knjižni jezik na vzhodu Slovenije. Pa bi za začetek pojasnili, kaj je danes prekmurščina?

Prekmurščina je narečje, ki se uporablja v različnih govornih položajih, pogosto tudi v umetnostnem jeziku. V preteklosti smo imeli dve različici knjižnega jezika, tj. kranjščino in prekmurščino - s še nekaterimi pokrajinskimi različicami, npr. koroščino in vzhodnoštajerščino -, ki sta se sredi 19. stoletja poenotili v t. i. novoslovenščino ali enotni slovenski knjižni oz. zborni jezik. Socialnozvrstno imamo danes en knjižni jezik - slovenščino - in številna narečja, ki so združena v sedem narečnih skupin. Prekmursko narečje je z dolinskimi, ravenskimi in goričkimi govori del panonske narečne skupine.

Kako je prišlo do tega, da so v preteklosti Slovenci na levi strani Mure imeli svoj knjižni jezik?

Prekmurski knjižni jezik se je v slovenskem panonskem jezikovnem prostoru oblikoval podobno kot kranjski v alpskem prostoru. Oba sta stranski produkt protestantizma, posledica sprememb v zahodnoevropski Cerkvi konec srednjega veka. Vernike je bilo potrebno naučiti brati in pisati, da so lahko sami brali Sveto pismo. V obdobju protestantizma je to prineslo prve knjige - abecedniki so opismenjevali ljudi, katekizmi so bili prvi učbeniki, končni cilj pa je bil prevod Svetega pisma v nacionalne jezike.

To delo so v osredju opravili Trubar, Krelj in Dalmatin v 16. stoletju, na vzhodu pa Temlin, Sever in Števan Küzmič v 18. stoletju. Kranjščina in prekmurščina sta se potrdili kot knjižna jezika prav s prevodom knjige vseh knjig, ki jo je mogoče ubesediti le v visoko razvitem in kultiviranem knjižnem jeziku, nikakor ne v preprostem narečju, ki mu za tako veličastno delo primanjkuje besed, nima dovolj razvitega oblikoslovja in skladnje ter je slogovno premalo virtuozen.

Prekmurje je bilo od prihoda Madžarov politično in upravno odtegnjeno od matice Slovenije in Mura je bila ostra geografska meja. Ob globalni madžarščini se je dolga stoletja kot nadomestni jezik v prekmurski cerkvi uporabljala kajkavščina. Imela je daljšo knjižno tradicijo kot prekmurščina in dokler niso prekmurski protestanti začeli pisati knjig v stari slovenščini, so verniki raje kot Dalmatinovo Biblijo prebirali kajkavske cerkvene knjige.

Prekmurski knjižni jezik se je oblikoval v Küzmičevem prevodu Nouvega Zakona leta 1771 kot nadnarečna tvorba slovenskega goričkega in ravenskega podnarečja: kajkavci so svoj knjižni jezik imenovali slovenski, zato je Küzmič prekmurski jezik razlikovalno imenoval stari slovenski jezik.

Zanimivo pa je, da so Prekmurci poznali razmere na desni strani Mure, med tem pa je Bleiweis še sredi 19. stoletja, ko je razmišljal o zedinjeni Sloveniji, pozabljal na Slovence med Muro in Rabo. Ko se je po zaslugi štajerskih izobražencev v drugi polovici 19. stoletja to vedenje izboljšalo, se je v Avstro-Ogrski začelo pojavljati nezgodovinsko imenovanje za Slovence in njihov jezik - avstrijski in ogrski Slovenci, avstrijska in ogrska slovenščina.

Kako je protestantizem doprinesel k razvoju knjižnega jezika v Prekmurju in kako je bilo v obdobju protireformacije?

Protestantizem je dal Prekmurcem knjižni jezik in omiko. Nouvi Zakonn (1771) je postavil Slovence med Muro in Rabo na zemljevid tistih narodov, ki so svoj knjižni jezik oblikovali ob prevodu Svetega pisma. Števan Küzmič je bil prvi Slovenec, ki ga je prevajal iz originalnega jezika, tj. iz stare grščine. Dalmatin (1584) je imel na mizi Lutrov prevod in vulgato, Japelj s somišljeniki je dvesto let kasneje prenavljal Dalmatinov jezik ob nemškem Rosalinu in vulgati, Küzmič pa je prevajal brez posrednikov v lep arhaičen slovenski jezik, ki ga je v začetku 19. stoletja občudoval Kopitar in ga je priporočal za vzgled vsem pišočim Slovencem.

Prekmurski katoliški pisci so sledili pridobitvam protestantizma in nadaljevali uspešno zgodbo prekmurskega knjižnega jezika - njegova tradicija ni bila na silo prekinjena, ampak se je nadaljevala in nadgradila v delu Mikloša Küzmiča, ki je spodbujal slovensko narodno zavest med svojimi prekmurskimi rojaki in skrbel za njihov vsesplošni napredek, versko vzgojo in kulturno omiko v maternem jeziku. Njegovi nasledniki so v 19. stoletju prekmurski knjižni jezik razširili tudi v posvetnem slovstvu, ki mu je v 19. stoletju dajal veljavo Jožef Košič, npr. njegovo vzgojno delo po Slomškovem vzoru Zobriszani Szloven i Szlovenka med Murov i Rabov in prva zgodovina Prekmurja Zgodbe vogerszkoga kralesztva (1848).

Leta 1848 pa je prišlo do pomladi narodov, ko so številni narodi oblikovali svoje nacionalne programe.

Po pomladi narodov je v Prekmurju sledil prelom. Katoliški pisci so v povezavi s Štajerci in slovenskim osredjem začutili, da gre jezikovno, narodnostno in geografsko za en prostor, zato se mora, razumevajoč romantično teorijo o jeziku kot najpomembnejšem narodovem atributu, slovenski jezik poenotiti. Kranjščina je takrat prevzela kar nekaj skladenjskih in oblikoslovnih posebnosti, ki jih je osrednjeslovenski jezik v zgodovinskem razvoju izgubil, npr. deležniško-deležijske oblike na -č in -ši - videč, vstopajoč, vstopivši, rekši. Medsebojno jezikovno približevanje in prevzemanje je trajalo prvo polovico 19. stoletja, dokler ni ideja zedinjene Slovenije privedla tudi do poenotenja slovenskega knjižnega jezika.

Drugo polovico 19. stoletja je zaznamovala Borovnjakova skrb za samobitnost slovenskega jezika v Prekmurju, pa Agustičev časopis Prijatel (1875-1879) ter boj Ivanocijevega kroga proti madžarizaciji prekmurskih Slovencev in poskusu, da se uveljavi neznanstvena vendska teorija. Pozitivnim jezikovnim premikom se niso mogli pridružiti protestanti, saj so bili prepričani, da je poenotenje slovenskega knjižnega jezika povezano z rekatolizacijo prostora med Muro in Rabo. V tem so videli cerkvenopolitično in ne jezikovno dejanje in so vztrajali pri starem slovenskem, tj. prekmurskem knjižnem jeziku.

Prekmurci so zato vse do leta 1919 ostajali jezikovno razklani - na eni strani se je ohranjala stara knjižna prekmurščina, ki je pri prekmurskih protestantih veljala za edini jezik, v katerem so tiskali knjige, na drugi strani pa so katoliški pisci od pomladi narodov sprejeli dogovorno nov tip slovenskega knjižnega jezika, tj. novoslovenščino ali enotni slovenski knjižni jezik.

Leta 1919 je prišlo do združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Kako je bilo pa takrat?

Takrat se je slovenski knjižni jezik čez noč pojavil v šolah in v vseh oblikah uradnega sporazumevanja. Prehod ni bil enostaven, v praksi je šlo za veliko spremembo, tudi presenečenje, saj je prekmursko narečje v odnosu do pred tem uradne madžarščine pomenilo znak slovenstva in je bilo razširjeno v vseh oblikah sporazumevanja med prekmurskimi Slovenci, slovenski knjižni jezik pa je bil novost, na katero se je bilo potrebno šele navajati. Ni bilo lahko, a dolgoročno se je pokazalo, da je bila to prava odločitev. Slovenci smo večinoma rojeni v narečje, v vrtcu in šoli pa se začnemo učiti tudi knjižne slovenščine, ki je neke vrste umetni jezik. Glede tega smo vsi govorci slovenščine v podobnem položaju, razlike so v vseh narečjih, zato tudi prekmurščina pri tem ni izjema.

Prekmurščina se je po prvi svetovni vojni počasi, a naravno vključila v slovenski jezikovni prostor, kar pa se, žal, ni zgodilo s porabščino. Po padcu železne zavese se je zdelo, da se bo na enak način zlila s slovenščino. Pričakovanja so bila velika, a se je zgodilo ravno nasprotno. Slovenščina se je v Porabju ob državnem madžarskem, globalnem angleškem in regijskem nemškem jeziku delodajalca začela izgubljati in danes se je okoli Rabe skoraj ne sliši več, prav tako tudi ne več v nekoč samo slovenskih vaseh do Monoštra. Porabščina jezikovno peša, bojim se, da umira.

Ali obstaja strah, da bi se kaj podobnega zgodilo s prekmurščino? Koliko so Prekmurci ponosni na svoj dialekt, ga negujejo?

Ne! Vsaj ne sedaj. Kaj bo v prihodnosti, seveda ne vemo. V prekmurščini ustvarja narečno literaturo več sodobnih pesnikov in pisateljev, in to izredno dobrih, ki svoje narečje uveljavljajo kot umetnostni jezik. Podobno se dogaja tudi drugod po Sloveniji, vendar ne v takem obsegu in ne tako kakovostno kot v Prekmurju. Všeč mi je brati prekmursko narečno leposlovno ustvarjalnost, rad prisluhnem prekmurskemu narečju v slovenskem filmu in slovenski pesmi in verjamem, da so na odlično sodobno narečno ustvarjalnost navezani vsi Prekmurci.