Izdelovanje pleten in prevoz z njimi vpisana v register nesnovne dediščine

Blejski otok je bil po pričevanjih že v 12. stoletju priljubljena romarska točka. Krajani so ob jezeru zgradili pristane in začeli prevažati ljudi na otok s čolni, ki so jih za ta namen izdelali sami. V 18. stoletju pa je cesarica Marija Terezija kmetom na Mlinem podelila služnostne pravice opravljanja prevozov po jezeru kot dopolnilne dejavnosti.

Ta značilna blejska dejavnost se je tudi zaradi razvoja turizma ohranila vse do danes, medtem ko se je oblika pletne skozi čas spreminjala. Današnjo obliko so zasnovali domačini okoli leta 1900 po zgledu podobnih čolnov, ki so bili v rabi na jezerih v srednji Evropi. Čolnu so po prvi svetovni vojni dodali tudi platneno streho za zaščito pred soncem in dežjem.

Včasih je bila pletna krajša, danes pa lahko osem metrov dolga pletna na klopeh prevaža do 18 potnikov. Pletnar s pletno upravlja stoje z vesloma, ki sta dolga do tri metre. Pletne, med katerimi je vsaka unikat, danes izdeluje le še nekaj mojstrov na Bledu. Življenjska doba pletne pa je ob rednem vzdrževanju lahko do 50 let.

Kot so zapisali v utemeljitvi vpisa v register nesnovne dediščine, se pletne ohranjajo tudi danes, saj drugačen način prevoza na Blejski otok niti v današnjem času ni smiseln. Prevoz s pletnami je posebej pomemben za ohranjanje naravnega okolja in občutljivega ekosistema Blejskega jezera.

Po drugi strani sta pletnarstvo in pletnarjenje na Blejskem jezeru postala tradicija, s katero se lokalna skupnost identificira, obenem pa je to široko prepoznavna turistična znamenitost. Znanja izdelave pleten in čolnarjenja se prenašajo iz roda v rod znotraj družin, ki so že v preteklosti opravljale to obrt.

Kot pojasnjuje predsednik čolnarskega združenja Pletna Bled Gregor Pazlar, je bilo na jezeru skozi različna obdobja od 20 do 30 pletnarjev, trenutno pa jih je 23. Približno polovica jih je iz Mlina, ostali pa iz drugih območij Bleda, saj so nekateri svoje pravice že pred desetletji prodali.

Do vpisa v register je prišlo na pobudo pletnarjev. "Pletnarstvo ima dolgo tradicijo in je nekaj posebnega, saj so ti čolni značilni samo za Blejsko jezero. To je dejavnost, ki se odvija samo na Blejskem jezeru s specifičnimi čolni," o razlogih za vpis na seznam pravi Pazlar. Pred štirimi leti so pletnarji tudi že zaščitili blagovno znamko in ime pletna.

Ministrstvo za kulturo je ta mesec v register nesnovne dediščine uvrstilo tudi prevozno čebelarstvo in prekmurščino. Prevozno čebelarstvo je prevažanje čebel v panjih za boljše izkoriščanje čebelje paše. Prekmurščina pa je narečje panonske narečne skupine, ki se deli na tri temeljna podnarečja - goričko, ravensko in dolinsko. Do poenotenja slovenske knjižne norme sredi 19. stoletja je bila pokrajinska knjižna različica slovenskega jezika.

Prav tako je ministrstvo za kulturo posameznim v register že vpisanim enotam pripisalo nove nosilce nesnovne kulturne dediščine, in sicer skupino gospodinj iz Škofljice in okolice za pripravo poprtnikov, Kulturno društvo Kamna Gorica za spuščanje gregorčkov, Društvo pritrkovalcev in možnaristov Kamna Gorica za streljanje z možnarji ter Sašo Žumana za tradicionalno lončarstvo. Register trenutno šteje 72 enot in 200 nosilcev nesnovne kulturne dediščine.