Teona Strugar Mitevska za STA: Vse, kar naredimo slabega, izhaja iz strahu, razočaranja ali ignorance

Zasledila sem, da je film Bog obstaja, ime ji je Petrunija nastal po resničnem dogodku, ko je leta 2014 v makedonskem mestecu Štip ženska ujela sveti križ, kar je bil dotlej dogodek, rezerviran zgolj za moške. Kaj je bilo tisto, kar vas je v dogodku spodbudilo za nastanek filma?

Ko smo prebrali zgodbo o ženski, ki je namesto moškega, kar veleva tradicija, ulovila v vodo vrženi sveti križ, smo takoj zaznali, da gre za pomembno zgodbo, ki lahko spregovori tudi o velikih krivicah, ki ženske spremljajo skozi stoletja - da so odrinjena na rob, da so razumljene kot drugorazredne državljanke, da jim ni dovoljeno biti, kakršne so, ali pa da nimajo možnosti sodelovati v družbi in se uresničevati. Noro je, da se moramo še danes pogovarjati o teh stvareh. A se moramo! Ker je ravno opozarjanje na tovrstne krivice način, da kot družba napredujemo.

Krivica oziroma njeno občutenje je gonilna sila vsega, kar počnem. Odraščala sem v Skopju v tedanji Jugoslaviji in že kot deklica nisem razumela, zakaj je bog moški. Prebirali smo namreč zgodbe o antični Grčiji ter se skoznje seznanjali s čudežnimi močmi bogov in boginj, hkrati pa spoznavali, da imajo tudi oni veliko napak in so po svoje človeški. Po drugi strani pa je bil v vseh ortodoksnih cerkvah, ki so nas obkrožale, bog prikazan kot moški.

Ko sem prebrala Nietzschejevega Antikrista, v katerem se avtor poigrava s pojmom človeka boga, sem se vprašala, ali nismo pravzaprav vsi bogovi in razumela, da nas ne usmerja nekaj absolutnega. To dognanje me je opogumilo v prepričanju, da je vse mogoče, da mi je kot posameznici dana možnost sooblikovati pravičnejši svet za vse. Če upoštevamo vse povedano, postane vprašanje, katerega spola je bog, še absurdnejše, zato se sprašujem, zakaj vztrajati pri tem, da je bog moški. Zgodba ženske iz Štipa je bila odlična iztočnica za film, ki predstavlja ta razmišljanja. In zagrabili smo priložnost.

Petrunija je predstavljena kot močna ženska, ki je pripravljena vztrajati pri svojih prepričanjih, ne glede na vse. Izkazuje resnično izjemno osebnost. Kako ste gradili njen lik, ki je že v naslovu predstavljen kot božji?

Sama verjamem v božanskost človeštva. Vse, kar naredimo slabega, izhaja iz strahu, razočaranja ali ignorance. Petrunijin značaj je bil zgrajen na številnih ključnih elementih: dobroti ter hrepenenju po resnici, pravičnosti in vedenju. Njen pogum izhaja iz njenega globokega razumevanja pravičnosti in iz potrebe po uporu nepravičnosti. Na koncu pa je vendarle njena izobraženost tista, ki ji omogoča, da se povzpne nad vse težave, na katere naleti na svoji poti.

Kot sem že omenila, smo ljudje z vsemi svojimi vrlinami in napakami najbližji božanstvu, saj imamo moč, da uresničimo karkoli, hkrati pa nosimo odgovornost za svoja dejanja. Petrunija pa je predvsem dober človek.

Film med drugim odpira vprašanje o tem, katerim zakonom naj ljudje sledimo - božjim, državnim ali celo nobenim... Kaj mislite, kako naj danes razmišljamo o svetu, ki se po eni strani kaže kot odprt, po drugi pa se še vedno srečujemo z vprašanjem vloge ženske v družbi, vplivom cerkve na naša življenja in pa z dilemo vključevanja drugačnih, ki so napačno razumljeni kot tujci, v naše družbe?

Na zahodu se že dolgo borimo za ločitev države in Cerkve, a če pogledamo realno, tega še nismo dosegli. Če vzamemo za primer nekdanjo Jugoslavijo. Njen razpad je odprl vrata nacionalizmu, etnični segregaciji in okrepil moč cerkvene dogme. Danes živimo v družbi, v kateri skorajda ni razmejitve med državo in cerkvijo. S tem, ko smo v filmu predstavnike cerkve in države združili v enem prostoru, policijski postaji, smo skušali situacijo potencirati ter še bolj izpostaviti njeno absurdnost. S tem smo pokazali na problem, ki zastruplja našo družbo.

Prav tako film pod vprašaj postavlja kapitalizem, v katerega se je ujelo človeštvo, religija pa ta kapitalizem podpira. Kapitalizem temelji na dobičku in masovni produkciji in ne teži k pravičnosti in enakosti. Ti pojmi so si nasprotujoči. Potem je tu še ženska, ki je v sklopu sistema razumljena kot lastnina. Kapitalizem ne more preživeti brez ekonomske zlorabe žensk. V Caliban and the Witch je feministična teoretičarka in aktivistka Silvia Federici pisala o tem, kako je ideja o materah, ki naj ostanejo doma, bistvena za rast ekonomije. A koliko držav po svetu materam za to plačuje? To je ena od številnih nepravičnosti našega vsakdana. Tako moramo pod vprašaj postaviti vse in vsakogar, še posebej ekonomski sistem, ki ni popoln.

Fantje, ki se v filmu pripravljajo na lovljenje križa, so dober primer današnjega hipokritskega vedenja. Na tradicionalnem dogodku sodelujejo, ker jim to v lokalnem okolju dviga veljavo, a po drugi strani ne delujejo kot zapriseženi verniki. Ali lahko danes vero razumemo tudi kot sredstvo za doseganje določenih ciljev?

Na žalost sta vera in religija danes orožji za vladanje množici. Počasi izgubljamo sposobnost razmišljanja z lastno glavo. Imam najstniškega sina, starega 17 let, in razmišljam, ali se kot družba zavedamo škode, ki jih nove tehnologije povzročajo novim generacijam. Ali tehnologija omejuje njihovo sposobnost razmišljanja?

Težava mladcev, ki napadajo Petrunijo, pa je drugje. Skoznje smo želeli spregovoriti o mačistični kulturi na Balkanu in o pomanjkanju priložnosti za te mlade moške, da postanejo kaj drugega kot mačoti. To je njihova tragičnost. Da se ne znajo opredeliti na drugačen način. Na žalost je religiozni fanatizem del tega.

Novinarka v filmu skuša svojo zgodbo predstaviti v smeri, da bi v 21. stoletju vendarle morali dopustiti ženskam, da se udeležujejo tradicij, ki so rezervirane za moške, česar lokalna skupnost nikakor ne sprejme. Kako močan je vpliv medijev v vaši državi? So tovrstni pozivi preko medijev pri vas dobro sprejeti, ali se morda kdaj počutite, kot je bilo rečeno v filmu, kot bi živeli v Srednjem veku?

Eden od razlogov, zakaj smo se odločili posneti ta film, je ravno ambivalentnost medijev pri poročanju o ženski, ki je pred leti dejansko ujela sveti križ. Večina makedonskih medijev je k zgodbi pristopila v luči zabavne prigode. Pravzaprav njeno dejanje ni sprožilo tehtne razprave. To se mi je zdelo resnično frustrirajoče, zato smo se s sodelavci odločili, da bomo posneli film ter z njim poskušali priti do določenih odgovorov, do razprave, ki bi bila usmerjena k spremembam.

Morda nam je celo uspelo, saj film po svetu sproža izjemne odzive. V Makedoniji je sicer potreboval kar nekaj časa, da je našel svoj prostor, a ga vendarle je, in danes je tudi makedonsko občinstvo nanj ponosno. Film je sprožil diskusije in polemike, to je prekrasno. Letos se je na tradicionalnem dogodku v Štipu, kjer smo snemali film, neko dekle podalo na lov za križem. Na naše začudenje je bil duhovnik vesel, da ji lahko izroči križ. Umetnost lahko resnično spreminja svet - povedano je mali dokaz, da to drži!

Vaš film je imel februarja svetovno premiero na Berlinalu, kjer je prejel nagrado ekumenske žirije in nagrado žirije zveze nemških kinematografov, naj omenim še aktualno nagrado kritikov na filmskem festivalu v Motovunu. Nedavno je odjeknila tudi novica, da je film nominiran za nagrado lux, kar pomeni, da si ga bodo lahko ogledali po vsej Evropi. Ste zadovoljni?

Film Bog obstaja, ime ji je Petrunija je bil prodan v distribucijo že v 35 držav v Evropi, Severni in Južni Ameriki, Aziji in Avstraliji. Kar se dogaja, je resnično neverjetno in nominacija za nagrado lux je del vsega. Ta nominacija predstavlja izjemno priložnost za to, da bodo lahko film videla tudi mlada občinstva in pa starejše generacije. To me izjemno veseli, saj se res borimo za izobraženost mladih generacij. Naj razmišljajo s svojo glavo, analizirajo stvari in cenijo angažirane filme.