Mednarodni filmski festival Kranjska Gora: Po domače

Festival v vsak slovenski kraj

Javšnik, ki je po Sloveniji zagnal že več manjših festivalov, pravi, da je njegova naloga vzgajanje občinstva in ponuditi priložnost vsem, da vidijo dobre filme. Festivala v Kranjski Gori ne želi primerjati z nobenim drugim, morda je zanj značilno, "da je izjemno sproščen, naš uradni slogan pravi, da smo pastirji dobrih zgodb, torej temeljimo na odličnih zgodbah in delujemo kot apotekar: za vsakega gledalca najdemo pravo zdravilo. To pomeni, da je za nas v prvi vrsti pomemben gledalec, dosti manj pa naš osebni okus."

O sproščenosti ni dvoma in za resnega obiskovalca festivala je najbolje, da jo razume zgolj dobronamerno, saj je sicer obsojen na slabo voljo. Festival se je z otroškim programom začel v soboto, a o natisnjenem programu ni bilo sledu. Res nadvse ljubezniva ekipa prostovoljcev mi je zagotavljala, da ga tudi sami komaj čakajo, v tolažbo so mi ponudili zobno ščetko ali vrečko s festivalskim logotipom.

Odločim se, da si ogledam nekaj filmov iz zakladnice češke kinoteke ter se o bogati zgodovini te kinematografije podučim na okrogli mizi. Toda na trgu v Kranjski Gori me je namesto ponotranjenih misli o filmu pričakal res odličen koncert skupine Generator. Del ekipe pred bližnjim Ljudskim domom vprašam, kaj se dogaja s češkim fokusom in okroglo mizo. Poplesujoče dekle mi zaradi udarnih zvokov Generatorja tuli, da bo samo nagovor pred naslednjim filmom, zdaj je tu pač koncert, prišlo je do manjše spremembe.

Impro liga se nadaljuje

Vzrok za del kaotičnosti vsekakor velja pripisati nadvse muhastemu vremenu, ki te dni vlada na Gorenjskem. Uradno odprtje festivala v sredo je bila ekipa s slikovite lokacije ob jezeru Jasna prisiljena prestaviti v Ljudski dom, ki je nekakšno pribežališče s streho nad glavo. Pred uradnim odprtjem festivala je občinstvo navdušil harmonikar Marko Hatlak s skupino FUNtango. Tudi glasbeniki do zadnjega niso vedeli, kje imajo koncert. Pred Jasno, v Ljudskem domu, na trgu? Organizatorji so takoj po koncertu res veliko množico, tudi lokalnega prebivalstva, povabili na prigrizek in kozarček, predvsem pa na uvodni iranski dokumentarec Ljubljena v režiji Yaserja Talebija.

Množica se je, ko je slišala za prigrizek in kozarec, urno podala v dom in se polna pričakovanj razgledala po prostoru. Tam jih je pričakala ponovno nadvse razposajena ekipa z vodo, Cockto in čokolado. Množico je spretno pospremila v dvorano. Nekateri so, prežvekujoč čokolado, nergali, kakšen prigrizek je to in kaj šele pijača, ter se ob tem tolažili, da film traja manj kot uro.

Vzgoja občinstva

Po nekaj uradnih nagovorih je platno naselil film o 80-letni pastirici na iranskem podeželju, ki živi sama s 40 kravami. Nežna, mestoma duhovita meditacija o življenju je v dvorano naselila popolno tišino in osredotočenost. Ob koncu filma se je razlegel velik aplavz in nihče več ni govoril o prigrizkih, temveč le še o tem, kakšna čarovnija se je pravkar zgodila. Gledalci so dvorano zapuščali z blaženimi nasmeški in dobre volje ter tako uresničili Javšnikov poziv in zahvalo: "Bodite Kekci z nami!"

Da življenje ni nujno kot v Kekcu, je dokazal palestinski večer, ki na koncu ni bil večer, saj so ga - prestavili. Tako se je zgodilo palestinsko dopoldne z dvema filmoma, z dokumentarcem o Gazi in igranim filmom Oči tatu. Predvsem film o Gazi odlično prikaže vsakdan prebivalcev Gaze: dva milijona se jih stiska na 360 kvadratnih kilometrih, ujeti so v odprti zapor, kot pravijo sogovorniki v filmu, pogosto brez vode in elektrike ter morjem, ki jim ponuja varljiv občutek svobode. Po filmih naj bi se ustvarjalci na okrogli mizi pogovarjali z novinarjem Erikom Valenčičem, a iz tega ponovno ni bilo nič, po nekaterih informacijah so bili vsi preveč ganjeni, po tistih bolj preverljivih pa se je v Ljudskem domu moral nadaljevati program, zmanjkalo je, skratka, časa in prostora.

Festival za počitnice

Kranjskogorski filmski festival bo do sobote zvečer ponudil še vrsto igranih in dokumentarnih filmov ter koncertov, filmske delavnice za otroke pa so že uspešno sklenili. Kje in kdaj bodo nekateri filmi, bi bilo vsekakor tvegano napovedovati, a zdi se, da to večine sploh ne moti. Lokalno prebivalstvo, turisti in vabljeni gostje so kot nekakšni festivalski pohajkovalci. Na projekciji se ustavijo, če se jim zdi, če na sporedu ni čisto pravi film, ni nič narobe, nato nadaljujejo pot do že kakšnega družabnega dogodka, posedijo, se družijo, zaslišijo, da je na sporedu koncert, toliko bolje, so že tam. To bi bil lahko opis prevladujočega vzdušja na festivalu, ki se bo sklenil z daleč naokoli znano tradicionalno veselico v Podkorenu.

Tisti, ki festival spremljajo že četrto leto in radi navržejo ne prav utemeljeno misel, da bi Kranjska Gora lahko postala srednjeevropski Sundance, zatrjujejo, da je letos organizacija res veliko boljša kot minula leta. Ob tem podatku človeku zastane korak in se malce zamisli, a ne za dolgo, saj je ravnokar izvedel, da stoji na napačni lokaciji projekcije. Pohiteti bo treba do novega, spremenjenega prizorišča.