misliMineva 50 let od smrti nemškega filozofa, sociologa in muzikologa Adorna
Frankfurt, 6. avgusta - Mineva 50 let od smrti nemškega filozofa, sociologa in muzikologa Theodorja Adorna. Bil je glavni zastopnik kritične teorije, po kateri je treba znanstvene teorije preverjati izključno s praktičnim razumom. Ukvarjal se je s socialno kritično analizo intelektualnih gibanj, poudarjal je pomen posameznika in odklanjal avtoritarnost.
Theodor Wiesengrund Adorno se je rodil leta 1903 v Frankfurtu na Majni. Leta 1924 je diplomiral iz filozofije. Imel je judovske korenine, zato je kmalu po zagovoru doktorata o Kierkegaardu z naslovom Konstitucija estetike emigriral v tujino zaradi nacizma in se po Oxfordu, New Yorku in Los Angelesu v Nemčijo vrnil šele po 15 letih. V ZDA je delal na univerzah Princeton in v Berkeley.
Po vrnitvi v povojno Nemčijo je sooblikoval nemški politični prostor in redno predaval v Frankfurtu. Z Maxom Horkheimerjem je oživil frankfurtsko filozofsko šolo.
Adorno je izhajal iz glasbene družine in se tudi sam nekaj časa poizkušal kot pianist in skladatelj. Čeprav se ni odločil za kariero profesionalnega glasbenika, se je vse življenje ukvarjal z razmišljanjem in pisanjem o glasbi. Poleg knjižnih del je napisal številne članke ter več kot 100 recenzij koncertov. Preziral je jazz kot eno od distinktivnih oblik kulturne industrije, ki mu ne moremo niti reči glasba.
Njegova glavna dela so Dialektika razsvetljenstva (1947, s Horkheimerjem), Filozofija nove glasbe (1949), Minima Moralia (1951), Žargon pravšnjosti (1964), Negativna dialektika (1966), Tri študije o Heglu (1968) in Estetska teorija (1970).