Ilustratorka Jelka Reichman praznuje 80. rojstni dan

Jelka Reichman se je rodila leta 1939 v Ljubljani. Diplomirala je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani ter tam končala tudi grafično specialko. Njen opus obsega več kot 200 knjižnih projektov in več kot 2,2 milijona izvodov posameznih knjig v različnih izdajah.

Od leta 1964 sodeluje z založbo Mladinska knjiga. Njena umetniška pot se je začela z ilustriranjem pravljice Šivilja in škarjice Dragotina Ketteja, ki ji ga je zaupala takratna urednica Kristina Brenk. Sodeluje tudi z revijama Cicido in Ciciban ter drugimi založbami. Njene ilustracije so se med drugim pojavile na mnogih voščilnicah, denimo za UNICEF, razglednicah, lončkih, darilnem papirju, darilnih vrečkah in znamkah pošte Slovenije.

Za svoje delo je prejela številne nagrade in priznanja, med njimi nagrado Hinka Smrekarja ter Levstikovo in Župančičevo nagrado za življenjsko delo.

Kot je pred časom povedala v intervjuju za STA, že od otroštva ljubi literaturo - prozo in še posebej poezijo. Mnogo pesmi se je naučila na pamet, nekatere zna še danes. Knjige so ji bile vedno v največje razvedrilo.

V svet knjižnih lepot in sploh vsega lepega jo je uvedla mama. Ker med okupacijo ni imela službe, ji je lahko posvetila ves svoj čas. Ure in ure sta se sprehajali, se pogovarjali in opazovali dogajanje v naravi. Doma pa ji je veliko brala iz knjig, piše v foto albumu, ki je vključen v antologijo Rasla je Jelka - najlepše pesmi s podobami Jelke Reichman, ki povzema 50 let njenega dela in ki jo je ob ilustratorkini 80-letnici izdala založba Mladinska knjiga.

Likovni urednik Mladinske knjige Pavle Učakar je na predstavitvi antologije aprila v Ljubljani poudaril, da Jelko Reichman zanima lepota. Slednja je sicer podvržena subjektivni presoji vsakega posameznika, a, kot je dejal, Jelka Reichman "vleče skupaj vse te niti", kar dokazujejo njeni številni oboževalci. Lepoto vidi v rastlinah, živalih, igračah. Lepi so njeni otroci, ki so si kljub razlikam na nek način podobni in so v tem smislu kanonizirani. A kanon, kot je poudaril Učakar, ni le zunanja lepota, je tudi misel, ki je za njo. Njeni otroci so v glavnem vsi resni, njihovi pogledi pa izžarevajo radovednost in na nek način pogled vase. "Vsi ti otroci so po malem Jelka," je dodal.

V času študija na likovni akademiji je mislila, da se bo posvečala slikarstvu. "Potem pa me je kombinacija otroka v meni, zanimanja za stvari, ki zanimajo otroke - živali, igrače, pravljice -, in želja po literaturi pripeljala do ilustracije," je povedala za STA. Ko je diplomirala, se je najprej "znašla v praznini". Nato je štiri leta poučevala likovni pouk na osnovni šoli Oskar Kovačič, potem pa začela počasi risati za periodični tisk.

Od začetka je sprejela vsako delo, ki so ji ga ponudili. In v vsako je vložila vse, kar je takrat zmogla, ne da bi kdaj rekla, "ah, to pa ni važno". Sčasoma pa seveda tudi uredniki začutijo, kaj je komu pisano na kožo. "Kar Zvonko Čoh naredi odlično, sama ne bi in si tudi ne želim. Tistega, kar jaz naredim odlično, pa si verjetno tudi on ne želi," je povedala.

Na lastno željo se je lotila tudi Strašnega volka Svetlane Makarovič, ki je pri Mladinski knjigi izšel te dni.