Ilija Trojanow za STA: V Evropi trenutno zmaguje gospod Hyde

Napisali ste zelo globoko pismo. Sklepam, da je za to potrebno kar precej poguma?

Nisem prepričan o pogumu, kajti moja perspektiva je zato, ker sem veliko časa preživel v Afriki in Indiji, nekoliko drugačna. Zaradi vseh teh let v drugih deželah, kjer morajo ljudje imeti veliko več poguma, da spregovorijo, imam vsak dan občutek, da sem zelo privilegiran. Privilegiran tudi v tem, da lahko povem, kar želim povedati. Ljudje me bodo sicer napadli, vendar moje življenje ne bo ogroženo. Menim, da če je nekdo privilegiran, mora iz tega privilegija narediti največ. Moj privilegij je, da imam glas, ta glas je slišan, zato imam odgovornost, da ga uporabljam.

Pravite, da se ne bojite, da bi bilo ogroženo vaše življenje, ste se pa že srečali s prepovedjo vstopa v kakšno državo zaradi svojih kritik.

S tem sem se srečal večkrat, vendar je to pač slabo za njih. Lahko pa vam odgovorim tudi bolj konkretno, ker sem bil dve leti član odbora nemškega Pena. Opravili smo raziskavo, ali so se grožnje avtorjem povečale. Okoli 50 odstotkov jih je dejalo, da se počutijo ogrožene, in nato se je dvignilo veliko prahu, češ da je svoboda izražanja v Nemčiji ogrožena.

Kakšne pa so te grožnje, sem se vprašal. Ljudje pišejo nesramne e-maile ali zelo agresivne komentarje na družabnih omrežjih. Moj argument je, da to ni grožnja. Dajte no, biti moramo realni. Grožnja je, ko koga od kolegov zaprejo, ubijejo, tako kot v Rusiji in nekaterih afriških državah.

E-mailov, ki so zelo agresivni, mimogrede, vedno v slabi nemščini, ne razumem kot grožnje, ampak da je na drugi strani preprosto človeško bitje, ki je frustrirano in jezno, ki ne ve, kako bi se izrazilo. Edino, kar ima, je neka primitivna jeza, ki se je mora znebiti. Pomembno je, da razumemo realna tveganja in realne grožnje. Ljudje v zelo varnih družbah so nagnjeni k pretiravanju, medtem ko so ljudje, denimo, v Mumbaju, kjer sem živel in kjer nič ni varno, vajeni negotovosti in groženj. To je del njihovega vsakdanjika, zato so veliko bolj sproščeni.

Je pravilno brati vaše odprto pismo Evropi v smislu, da smo vsi grešniki in istočasno nismo, ker sta v vsakem od nas tako doktor Jekyll kot gospod Hyde?

Odgovor bi bil ne, kajti pismo se konča s citatom, ki pravi, da gospod Hyde, ki je v doktorju Jekyllu, vodi do slabe vesti, je omejen. Zaradi vseh pozitivnih vidikov, ki jih imamo tudi v Evropi, je lažje, da ne gledamo negativnih, ker lahko trdimo, da smo demokratični itd. Na nek način je to strategija, a ne v smislu, da nas ni mogoče kriviti, ampak v smislu, da se krivdi izognemo.

V pismu ste zapisali, da ima Evropa razcepljeno, razdvojeno osebnost. Gre za nevrozo v jeziku medicine. Ali torej menite, da je naša civilizacija bolna?

Če imate v mislih civilizacijo neoliberalnega kapitalizma, potem menim, da je patološka. Patološka, ker porablja ogromno virov, uničuje preživetje prihodnjih generacij, še vedno pa ne dosega osnovnih teženj po človekovih pravicah in osnovne socialne varnosti za slehernega posameznika. Celo v bogatejših državah, denimo v ZDA, ki je najbogatejša, je na milijone ljudi, ki živijo in umrejo v revščini brez zdravstvenega zavarovanja. To je patološko. Če že toliko trošimo, bi morali vsaj dobro trošiti.

Če temu dodamo prihodnje generacije, postane še bolj patološko, ker mislim, da v nobeni filozofiji na svetu ni določena pravica, da uničiš prihodnost zaradi lastnega interesa. Zame je to popolna definicija patološkega.

In seveda prihodnost naših otrok.

To je zelo dober primer, zanimivo pa je, da imajo otroci zelo radikalno obliko doktorja Jekylla in gospoda Hydea. Ljudje mi pravijo, da so zelo zaskrbljeni glede prihodnosti svojih otrok, nato pa jim kupijo veliko tehnološko igračo in jih odpeljejo na Maldive. Ne moreš biti zaskrbljen zaradi otrok in istočasno na smešen način zapravljati. To je tipičen primer razcepljene osebnosti.

Je torej Indija, kjer ste živeli, v tem smislu bolj zdrava?

Niti ne. Kot sem dejal, če našo civilizacijo definiramo kot neoliberalni kapitalizem, potem je to enako po vsem svetu. Velika razlika je v tem, da nimajo socialnih ustanov tako kot mi. Ne vem, kako je zdravstvo organizirano v Sloveniji, ampak eden največjih dosežkov v državah, kot sta Nemčija in Avstrija, je po mojem mnenju univerzalno zdravstveno varstvo za vse.

Mislim - in to je doktor Jekyll, zato mi je všeč zamisel avtorja romana Roberta Louisa Stevensona, da je doktor Jekyll zdravnik, ker mislimo, da je zdravnik nekdo, ki resnično dela dobro, zdravi druge -, da ponavadi pozabljamo, kako velik dosežek je to, da imajo vsi na državni ravni urejeno zdravstveno zavarovanje.

V tem pogledu imamo v Evropi nekaj velikih dosežkov, ki so neposreden rezultat tega, da je doktor Jekyll postal aktiven in dejal: imeti moramo organizirane oblike, ki pripadajo celotni družbi in so v njeno korist. To je v nasprotju z neoliberalnim konceptom in zanimivo je, da se o tem ne pogovarjamo več, ker je antiteza vsem velikim evropskim dosežkom, ki so bili vedno zgrajeni na določenem konceptu univerzalnosti, najsibo glede enakih možnosti za ženske in moške ali glede tega, da mora družba paziti na njene šibkejše člene. Ni šlo za določene skupine, določene razrede, to je bil srednji vek. V zadnjih recimo dveh desetletjih pa deluje nasproten proces z uničevanjem teh univerzalnih idej in omenjenih dosežkov. Trenutno torej zmaguje gospod Hyde.

Se vam ne zdi, da je to, kar ste omenili, utopija?

Ko mi ljudje rečejo, da je moja ideja univerzalnosti popolnoma utopična, rad spomnim na pogodbo, ki je v 19. stoletju obstajala med vsemi nacionalnimi poštami. Bile so tri kategorije držav glede na njihovo bogastvo in tiste, ki so bile revnejše, so v skledo prispevale manj. Če si npr. poslal pismo iz Kenije v Slovenijo, nisi plačal enako, kot če bi poslal pismo iz Slovenije v Kenijo, čeprav je bila storitev popolnoma enaka. S tem želim poudariti naslednje: če so si univerzalno pogodbo lahko izmislili v 19. stoletju, je gotovo tudi v 21. stoletju mogoče najti nekaj podobnega na področju človekovega premoženje, človekovih pravic, naložb, zdravstvenega zavarovanja.

Ali so ljudje, ki imajo moč, in so pripravljeni to storiti?

Očitno ne. Zato je vprašanje, kako jih prisiliti. Zdaj smo v samem središču tega, kako oživiti našo demokracijo, ki je trenutno v zelo žalostnem stanju. Pa ne zaradi desnice in populistov, kot mnogi trdijo, temveč po mojem mnenju zaradi tega, ker večina prebivalcev v naših državah ne reagira, je zelo pasivna, obstaja politična apatija in torej ni neposredne vpletenosti.

Nemška ustava pravi, da moč prihaja neposredno od ljudi. A to ne drži. Zdaj je vsa moč v rokah elit, lobijev, manipulatorjev in medijskih mogotcev. To je resnična eksistenčna kriza demokracije, vendar ni nič zapisano v kamnu. Na nas je, da postanemo aktivni. Čudi me, da se ljudje ne zavedajo, da ne gre le za delo in zapravljanje prostega časa, ampak da je to tudi zelo izpolnjujoče, če se združiš z drugimi in se za nekaj boriš skupaj. To je ena najlepših izkušenj v življenju.