Dragan Velikić - preiskovalec sebe in svojega sveta

Doslej jih je napisal 11, zadnji z naslovom Adresa (Naslov) bo v slovenskem prevodu izšel prihodnje leto pri Cankarjevi založbi. V slovenščini pa je že mogoče brati romane Astrahan, Dantejev trg, Rusko okno, Bonavia in Preiskovalec ter zbirki esejev Glas iz razpoke in O pisateljih in mestih.

Velikić se je rodil leta 1953 v Beogradu. Otroštvo in mladost je preživel v Pulju. V rojstno mesto se je vrnil v času študija primerjalne književnosti in literarne teorije. Beograd je zapustil tik pred Natovim bombardiranjem leta 1999, potem je nekaj časa živel v Budimpešti, v Berlinu in na Dunaju, kjer je bil med letoma 2005 in 2009 veleposlanik Republike Srbije. Danes kot svobodni ustvarjalec živi v Beogradu.

Zase pravi, da je pesnik, ki piše prozo. Da želi pisati ter pri tem združiti poezijo in znanje, se je, kot je povedal na ponedeljkovi uverturi v festival Vilenica, odločil v osnovni šoli, ko je napisal roman Kraja. Veliko je bral, tudi poezijo, a nato v formativnih letih ni ustvaril ničesar. Ukvarjal se je z glasbo, svojo drugo strastjo, ki jo z zbiranjem instrumentov goji še danes.

Za pisatelja se šteje od svojega prvega romana Via Pula iz leta 1988. Pisati začne brez načrta, pri tem izhaja iz nekih slik, globokih prizorov, ki jih hrani v sebi, iz podrobnosti. Na ta način konstruira spomin o ljudeh, predmetih, prostorih, vonjih, saj jim želi "vdahniti življenje". "Za pisatelja je pomembna podrobnost, pomembno pa je tudi, da razišče dejstva," pravi Velikić.

Pisanje namreč razume kot odkopavanje spominov, skrivnosti, življenj iz preteklosti. Sam proces primerja s kapniki v kraški jami - kot počasno kapljanje. Kot pravi, napiše nekaj besed in stavkov ter nadaljuje, ko dozorijo. Pri tem mu je, podobno kot to velja za glasbo, pomembna intonacija: "Vse, kar napišem do takrat, preberem večkrat, da bi lahko nadaljeval. Če ni vzbujen adrenalin ali neko čustvo, se zgodba ne more nadaljevati."

V srednjeevropski prostor, od Beograda prek Pulja, Zagreba, Trsta, Ljubljane, Budimpešte do Dunaja, oziroma prostor nekdanje avstro-ogrske monarhije in njenih prebivalcev skozi zgodovino v svojih romanih velikokrat popelje prek motiva vlaka.

"Vedno se začne iz nekaterih čustev, kot sta ljubezen in sovraštvo, in tem, kot sta življenje in smrt. To so neke osnovne teme, motiv vagona vlaka pa se mi zdi tako naraven, da se na tem mestu zadržujejo mnogi moji junaki. Menim, da je to najbolj idealno mesto, kajti gibanje je človeku nekaj imanentnega. Seveda pa gibanje ni samo hoja po prostoru, gibanje je v glavi. Človek lahko preživi v eni sobi. To, kar se dogaja v glavi, je ozemlje, ki niti njenemu lastniku ni vedno jasno. Zato pravim, da je pisanje odkopavanje: zelo pomembno je soočanje, da človek stvari, za katere je več let mislil, da jih pozna, pogleda z drugega zornega kota," je za STA povedal Velikić.

Literatura je zanj avtentičen doživljaj. Avtorji po njegovem mnenju vedno pišejo iz svojih izkušenj, zato sam trdi, da izmišljija ne obstoja: "Ne moreš si izmisliti tistega, česar nimaš." Tema letošnje Vilenice Ego in fabula, posvečena avtobiografskemu pisanju, je tako po njegovih besedah združljiva z njegovim ustvarjanjem. Prepričan je, da pisec ne more pobegniti od avtobiografskih elementov, vseeno pa ne more napisati avtobiografije, ker "stvarna dejstva v nekem trenutku izginejo ter se začneta fikcija in povezovanje, ki ga v realnem življenju ni bilo. Lahko pa vse, kar je moja želja, ustvarim skozi pisanje," je še povedal Velikić.

Kot so zapisali podeljevalci nagrade vilenica, Velikić v domovini velja za enega najpomembnejših in najuglednejših sodobnih srbskih književnikov. Ne cenijo pa ga le kritiki, ampak je izjemno priljubljen tudi pri bralcih. Njegova dela izhajajo v nepredstavljivih nakladah - vsaj za večino avtorjev nekdanjega jugoslovanskega prostora - in praviloma dosegajo več ponatisov. Njegov roman Preiskovalec, denimo, so prodali v 50.000 izvodih, leta 2016 pa je bil najbolj izposojana knjiga v srbskih javnih knjižnicah.

Za svoja dela je prejel najpomembnejše srbske literarne nagrade, prepoznaven je tudi v mednarodnem prostoru, kjer je bil prav tako že nagrajen. Doslej ima prevode v 16 evropskih jezikih, arabščini in perzijščini.

Po oceni podeljevalcev vilenice je Velikić "neuklonljiv glas razuma, strpnosti, trdnih etičnih prepričanj ter oster kritik srbske in mednarodne politične realnosti; je torej eden tistih evropskih literarnih glasov, ki ga v času, ko je nacionalizem spet na pohodu, ne samo Evropa, temveč ves svet, krvavo potrebujeta".