Pred 200 leti se je rodila pianistka in skladateljica Clara Schumann

V Leipzigu rojena Clara Schumann je svoj prvi samostojni koncert izvedla že pri 11 letih, pri 14 letih pa je napisala koncert za klavir. Pozneje se je podpisala pod več solo skladb za klavir ter komorna dela. "Bila je umetnica s popolno tehniko in naravno, poduhovljeno interpretacijo," piše Veliki svetovni biografski leksikon.

Leta 1840 se je poročila s skladateljem Robertom Schumannom, ki je bil učenec njenega očeta, znanega pedagoga Friedricha Wiecka. Po nekaterih zapisih naj bi oče močno nasprotoval poroki, mlademu skladatelju naj bi grozil celo s smrtjo. Zakonca sta veljala za enega najznamenitejših parov iz obdobja romantike.

Po poroki sta živela najprej v Leipzigu, zaradi skladateljeve službe se je družina preselila v Dresden in nato še v Düsseldorf. Kljub rojevanju otrok in moževi želji, da bi koncertiranje omejila ali opustila, je Clara nadaljevala s koncertno pianistično kariero. V letih po poroki pa je bila tudi najbolj ustvarjalna - takrat so nastale njene najboljše kompozicije.

Težave so nastopile, ko je duševno zdravje njenega moža začela načenjati bolezen, zaradi katere je pri 46 letih pristal v psihiatrični ustanovi, kjer je ostal do smrti leta 1856. Glasbenica je bila primorana družino preživljati s koncertiranjem. Pogosto je izvajala moževe skladbe in jih na ta način promovirala, sama pa je sredi svojih tridesetih let skorajda prenehala komponirati.

Robert Schumann se je kljub bolezni zavedal, da je bila v težki situaciji. Nekoč je o tem zapisal: "Imeti otroke in moža, ki živi v kraljestvu domišljije, se ne sklada s komponiranjem. Sama pa je pozneje, v zrelejših letih, zapisala: "Nekoč sem verjela, da imam kreativni talent, a sem to idejo opustila; ženska si ne sme želeti skladanja. Doslej ni bilo še nobene, ki bi bila tega zmožna. Naj sem jaz tista?"

Zakonca sta med drugim prijateljevala in spodbujala takrat mladega skladatelja Johannesa Brahmsa, Clara pa je bila tudi prva pianistka, ki je javno nastopila z njegovimi deli.

Glas Clari je v romanu posodila pisateljica Janice Galloway, ki ga je leta 2015 predstavila tudi v Sloveniji. V delu je obudila spomin na žensko, ki je v nenaklonjenih razmerah presegla okvire svojega časa in okolja, spodkopava romantično predpostavko o usodni povezanosti umetniške genialnosti in norosti, predvsem pa je z osredotočenostjo na Claro žarišče z moškega genija premaknila na genialno žensko.

Ob glasbeničinem jubileju je poleti v Veliki Britaniji izšel album študentke Kraljeve glasbene akademije v Londonu Isate Kanneh-Mason. Album vključuje skladbe Clare Schumann: koncert za klavir (posnet z dirigentko Holly Mathieson in Kraljevim filharmoničnim orkestrom iz Liverpoola), več solističnih klavirskih del ter njene tri romance za violino in klavir, ki jih je Isata Kanneh-Mason posnela v sodelovanju z ameriško violinistko Eleno Urioste.