Intervju 19.9.2019 11:00

Tomaž Gorkič za STA: V pisani besedi naj bi bil vampir prvič zabeležen v Slavi vojvodine Kranjske

pogovarjala se je Maja Čehovin Korsika

Ljubljana, 19. septembra - Zapuščen grad, ki se zdi prevarantoma dobra priložnost za zaslužek, je prizorišče nove grozljivke Tomaža Gorkiča Prekletstvo Valburge. A pri poigravanju z legendami velja biti pozoren. Kot pove Gorkič, naj bi bil vampir prvič na svetu zabeležen v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske, kar je dobro izhodišče za pristen slovenski slasher.

Ljubljana. Režiser grozljivke Prekletstvo Valburge Tomaž Gorkič. Foto: Nejc Saje

Ljubljana.
Režiser grozljivke Prekletstvo Valburge Tomaž Gorkič.
Foto: Nejc Saje

Po vaši uspešni Idili iz leta 2015 ste ustvarili novo slovensko grozljivko - Prekletstvo Valburge. Z njo smo dobili slovensko grozljivo legendo, katere korenine segajo vse tja do Transilvanije. Pri obeh vaših celovečercih je zanimivo, da vztrajate pri umestitvi filmske zgodbe v slovenski vsakdan. Zakaj je pomembno, da ima zlo lokalne korenine?

Predvsem se vselej potrudim, da je v zgodbi nekaj, kar je značilno za Slovenijo in po možnosti še posebno ter zanimivo za domačega in tujega gledalca. Predvsem pa pri ustvarjanju scenarija izhajam iz lastnega vsakdana, ki ga s kančkom domišljije poizkusim narediti bolj zanimivega. V primeru Prekletstva Valburge je to med drugim tudi bitje vampir, ki naj bi bil prvič na svetu v pisani besedi zabeležen ravno v Slavi vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja. Glede na svetovno slavo vampirjev se mi zdi to precej pomembno.

To pa je zanimivo. Kaj pa je Valvasor zapisal o vampirjih?

Zapisal je zgodbo o Juretu Grandu iz istrskega mesteca Kringe, ki je vstal od mrtvih in več kot 15 let ponoči nosil prekletstvo nad prebivalce. Neke mračne noči je vaški poglavar v družbi še devetih sovaščanov odkopal grob ter s križem in glogovim kolom prebodel domnevnega vampirja. Vendar to ni bilo dovolj in so nato Grandu odrezali še glavo, kar je končno zadostovalo, da je bil v Kringi ponoči ponovno mir.

Poleg grozljive zgodbe, katere podrobnosti ne bi rada preveč razkrila, odpirate še eno, predvsem za lokalne prebivalce turistično zanimivih krajev, morda po svoje tudi nekoliko grozljivo, temo - poplavo turistov. Najbrž si resnično kdo želi, da bi ta trend usahnil in bi spet imeli svoj mir...

Turizem nam v zadnjih letih politične struje poizkušajo predstaviti kot nekakšno sveto odrešitev slovenskega gospodarstva in posledično naroda. Definitivno je lahko turizem izredno dobičkonosna gospodarska panoga, ki dodobra napolni državno blagajno in tako tudi zviša življenjski standard prebivalcev. Vendar se mi nekako zdi, da tak način turizma, ki se ponuja v Sloveniji, žal ne bo obrodil tako plodnih sadov, kot bi si morda želeli. Brez pravega vložka ne bo pravih rezultatov.

Tudi Prekletstvo Valburge je film, ki deluje na močnih vizualnih podobah, je pa bolj krvav od Idile. V žanru ste tako stopili še korak naprej od srhljivega, tudi tehnično. Kako vi vidite ta razvoj?

Kot avtor moram napredovati v vseh pogledih oziroma dejavnikih, ki sestavljajo končni filmski produkt. To pričakujem tudi od svojih sodelavcev, tako na umetniškem kot tehničnem področju. Stagnacija v ustvarjanju in osebni rasti zame ni opcija.

Čestitam ob novici, da je bilo Prekletstvo Valburge sprejeto na 52. Filmski festival Sitges. Kakšno priznanje je to za vašo ekipo?

Izjemno pomembno. Trenutno je Sitges največji in najpomembnejši festival žanrskega filma v Evropi in verjetno med prvimi tremi žanrskimi filmskimi festivali na svetu. Med drugim pa je Prekletstvo Valburge tudi prvi slovenski film, ki bo tam predvajan v 52-letni zgodovini tega festivala.

Film Prekletstvo Valburge je bil v sredo pred začetkom redne distribucije po slovenskih kinih premierno prikazan v ljubljanskem Kinu Šiška, ne bo pa na ogled v sklopu 22. Festivala slovenskega filma (FSF), ki te dni poteka v Portorožu. Kot so povedali na FSF, filma niso uvrstili v tekmovalni program, so vam pa ponudili prikaz v sklopu preglednega programa, vi se za to niste odločili. Zakaj?

Film je nov in je bil premierno prikazan v Sloveniji le v sklopu Grossmannovega festivala. Pomembno se mi zdi, da prizorišča prikazovanja mojih filmov zadostujejo nekemu meni zadovoljivem tehničnem minimumu, kar pa prizorišče na FSF, kjer predvajajo filme v kategoriji preglednega programa, definitivno ni. Zakaj so se za uvrstitev mojega filma v pregledni program odločili na FSF, pa žal ne morem odgovoriti.

Vašega filma ni financiral Slovenski filmski center (SFC). Ste se sploh prijavili na njihov razpis, kako ste na koncu zbrali sredstva za film? Sklepam, da kljub vsemu specifična maska in efekti v filmu stanejo...

Filma nisem prijavil na SFC, ker se mi je to zdelo popolnoma nesmiselno. Žal sem vse bolj prepričan, da SFC financira predvsem filme, za katere meni, da bodo uspešni na navadnim smrtnikom nedostopnih festivalih, ne pa tiste, ki bodo uspešni pri gledalcih, ki dejansko financirajo nastajanje teh filmov.

Kljub temu, da izpolnjujem vse pogoje po parametrih razpisa SFC za realizacijo celovečernega filma o grozodejstvih Metoda Trobca, že nekaj časa prejemam zgolj zavrnitve. Tako mi je nekako jasno, da žanrski film očitno na strani SFC ni preveč zaželen oziroma, da ne zna prepoznati kakovostnih žanrskih filmov, kar seveda ne zajema samo grozljivke. Prekletstvo Valburge je financiran izključno iz lastnih sredstev, sredstev koproducentov, različnih oblik sponzorstva ter osebnega vložka sodelujočih avtorjev in ekipe.

Ko ste ravno omenili Metoda Trobca. Na FSF bo namreč v tekmovalnem programu v soboto prikazan vaš kratki film o zloglasnemu serijskemu morilcu, ki ga igra Luka Cimprič. Nastanek tega filma je SFC podprl. Kaj vas je najbolj premamilo v Trobčevi zgodbi, da je postala snov za načrtovani celovečerec?

Čas in stanje družbe, v kateri so se dogajala ta grozodejstva. Državni aparat propagira harmonijo zadovoljnih državljanov in ob temu ignorira ljudi na robu družbe, ki ne sodijo nikamor. Na eni strani imamo na tisoče nevidnih ljudi, ki jih nihče ne pogreša, med njimi pa živi množični morilec, ki se ga nihče ne zaveda. Ne žrtve, ne sistem. Popolnoma nihče ni pripravljen nanj. Aretirajo ga po naključju in šele nato odkrijejo, kaj vse je v resnici v dolgih nočeh počel Trobec. In ponovno se nihče ne zna soočiti s tem, kar so našli v hiši na robu gozda v Dolenji vasi.

Kot gledalki se mi zdi škoda, da se strokovna komisija ni odločila, da bi v tekmovalnem programu festivala, ki ponuja pregled slovenske kinematografije, lahko videli novo slovensko grozljivko, ki jo podpisuje režiser, doma večkrat nagrajen za Idilo, ki je nenazadnje obveljala tudi za najboljši celovečerec na 18. FSF. Prav tako razumem vaš razlog za umik filma iz preglednega programa festivala. Toda ne glede na to, ali bi bilo po vašem mnenju potrebno prevetriti pravilnik FSF in selekcijo celovečercev razširiti v več kategorij glede na rast filmske, tudi neodvisne produkcije pri nas?

V pravilnik se ne bi vmešaval, ker menim, da je vse v glavi, načinu razmišljanja in očitno tudi osebnem interesu, ki si lahko vselej prikroji kakršenkoli pravilnik. Poleg Prekletstva Valburge se na FSF ne bo videlo še marsičesa drugega, kar je nastalo v slovenski neodvisni filmski produkciji. Na tak način se definitivno dela škoda slovenskemu filmu in avtorjem. In posledično tudi slovenskemu gledalcu teh filmov. Če se ne motim, tudi doslej v kinodvoranah najbolj gledani slovenski film Pr'Hostar ni bil prikazan na FSF, pa še kateri drugi ne. Po drugi strani pa se tarna, kako se v kinodvoranah nezadržno širi ameriški film...

Glede na razmah priljubljenosti detektivk pri nas v zadnjem času, v literaturi in tudi v obliki serij - TV, celo gledaliških, se zdi, da si je treba priznati, da slovensko občinstvo poleg drame pritegnejo tudi drugi žanri. Menite, da je slovensko občinstvo pripravljeno na grozljivke?

Slovenski gledalci so pripravljeni na dobre filme in ni pomembno, ali so to grozljivke, komedije, drame ali katerikoli drugi filmski žanr. Le nekdo mora ustvariti filme zanje.