Graditelj mostov med besedno in likovno umetnostjo Gustav Januš praznuje 80 let

Umetnik je nekoč dejal, da ne more drugače, kakor da vedno znova išče in skuša razvijati že dognano naprej, utrip za utripom, centimeter za centimetrom. Zanj sta slika in beseda jezika, ki različno učinkujeta, oba pa po svoje želita vzbuditi čustveni odmev.

Januš velja za eno osrednjih literarnih osebnosti slovstvenega ustvarjanja na Koroškem v sosednji Avstriji in za enega najmočnejših liričnih glasov koroških Slovencev. Med drugim je edini slovenski avtor, ki je dobil Petrarcino nagrado, eno najbolj uglednih evropskih literarnih nagrad za književnike in prevajalce.

Čeprav kot koroški Slovenec v sebi nosi nemški in slovenski svet, ni zavezan koroški stvarnosti. Svet Koroške je zanj nekaj enostranskega, svet, ki ga nosi v sebi, pa je širši, nekaj, čemur vedno znova mora dodajati nekaj, kot sam pravi, novega, občečloveškega.

Prvo pesniško zbirko P(e)s(m)i je izdal leta 1978 v Ljubljani na povabilo Kajetana Koviča. Sledilo jim je še skoraj deset drugih, med njimi Pesmi, Ko bom prekoračil besedo, Sredi stavka, Metulj, Moja beseda klije navzgor kakor slika, V barve spremenjena beseda in Krog je zdaj moje okno.

Januševa poezija je modernistična, v svobodnem verzu, z rahlo ironijo in satiro zlasti v prvih pesniških letih, ko je v lirično razpoloženje zajemal predvsem motive iz domačijskega sveta. Potem je segel globlje v notranjost in z iskrivim intelektom v zamotan svet zunanjosti. Nikoli ni mogel mimo koroške stvarnosti in človekovih eksistencialnih stisk.

Njegove pesniške zbirke je v nemščino prevajal njegov prijatelj Peter Handke, zaradi česar je Januš postal znan tudi zunaj Avstrije. Handke je nekoč izjavil, da je Januš edini genij, ki ga pozna.

Kot slikar je Januš vse od leta 1969 razstavljal na številnih skupinskih razstavah, imel je tudi več kot 70 samostojnih predstavitev doma in po svetu. Tudi njegov likovni jezik je, podobno kot pesniški, izrazito metaforičen in modernističen. Uporablja kodiran likovni nagovor in izbira določene likovne oblike, ki zaradi ponavljanja dobijo značaj znaka. V svojih likovnih delih pogosto abstrahira oblike iz narave.

Rodil se je v Selah na avstrijskem Koroškem. Po gimnaziji in diplomi na Pedagoški akademiji v Celovcu se je zaposlil kot predmetni učitelj risanja, slovenščine, fizike in matematike na ljudski šoli v Šentjakobu v Rožu.

Za svoje delo je prejel več nagrad, poleg Petrarcine med drugim še nagrado Prešernovega sklada, Tischlerjevo nagrado, nagradi dežel Koroške in Salzburške ter celjski zlatnik poezije. Živi in ustvarja na Breznici pri Podrožci.