V Celju vabijo na fotografsko-zgodovinski sprehod z mojstrom Pelikanom

Pelikan je v Celje prišel iz Idrije

Občasna razstava nosi naslov Fotohiša Pelikan 1899-1919-2019. Kot je za STA povedala višja muzejska sodelavka Helena Vogelsang, letos praznujejo dve obletnici: 120-letnico steklenega ateljeja in stanovanjske družinske hiše Pelikan - Lenz ter 100. obletnico prihoda Pelikana v Celje. Celjski fotograf Johann Martin Lenz je dal leta 1899 zgraditi stanovanjsko hišo s prizidkom - fotografskim ateljejem oziroma steklenim salonom, kar je po njegovi smrti leta 1919 najprej najel, nato pa kupil Josip Pelikan.

V Trbižu rojeni Pelikan, sicer čeških korenin, je v Celje prišel iz Idrije. Kot razlog Helena Vogelsang navaja vzpon fašizma na Primorskem, ki ga je kot narodnozavednega mladeniča, vključenega v sokolsko gibanje, primoral, da se je izselil iz domačega kraja.

Bil je kronist mesta Celje

Pelikan ni bil le portretni fotograf kot sicer večina tedanjih fotografov. Ukvarjal se je tudi z dokumentarno, industrijsko in arhitekturno fotografijo, predvsem pa je bil kronist mesta Celja in velikega dela okolice. Med drugim je fotografiral dogodke med nemško okupacijo Celja. Obenem je bil zelo podjeten, svoje delo je znal tudi prodati, je povedala muzejska svetovalka.

Sprva je ustvarjal v steklenem ateljeju

Pelikan je svoje fotografsko poslanstvo v Celju začel v steklenem ateljeju. Tovrsten atelje je bil za tedanji čas zelo uporaben, saj je omogočal, da je mojster fotografiral v vsakem vremenu in s čim več naravne svetlobe, saj to še ni bil čas elektrike in posledično luči in reflektorjev. Njegovo delo se je nato nadaljevalo v temnici, kjer se je spremenil v kemika, ter nato še v t.i. retuširnici, kjer pa se je prelevil v umetnika. Kot je pojasnila muzejska svetovalka, nobena portretna fotografija, sploh če je bila narejena na stekleni plošči, ni bila dana iz mojstrovih rok brez retuširanja.

Atelje, ki je za javnost znova odprt od leta 1997, je kot edini ohranjen stekleni atelje v Sloveniji del kulturne dediščine državnega pomena, poseben pa je tudi tudi v evropskem merilu.

Ob odprtju muzejskih prostorov je v atelje prišla vrsta starejših Celjanov, ki so se veselili, da je znova odprt fotografski studio Pelikan. Obiskovalce je v to prepričanje vodila nespremenjena notranjost ateljeja, v katerem so pohištvo, fotografska oprema in vsi predmeti ostali nedotaknjeni. To daje vtis, da se bo mojster vsak hip prikazal iz enega izmed prostorov, strokovno pa temu rečejo in situ postavitev, je pojasnila muzejska svetovalka.

Stekleni atelje je nadomestil t.i. električni ateljeje

Maja letos je celjska občina v upravljanje Muzeju novejše zgodovine Celje predala tudi Pelikanovo hišo, v kateri je po fotografovi smrti živela in ustvarjala njegova mlajša hči Božena. Pelikan je imel dve hčeri, ki sta se obe ukvarjali s fotografijo, te obrti pa se je morala izučiti tudi njegova žena Marjana.

Po letu 1937 si je Pelikan v svoji hiši odprl modernejši atelje. Vanj je vabil s fotografijami, obešenimi na stenah hodnika kot tudi na zunanjih stenah hiše. Na njih so bili upodobljeni meščani, ki jih je Pelikan kot mimoidoče ujel v svoj objektiv. Marsikdo, ki se je na fotografijah prepoznal, je stopil v studio in si fotografijo tudi kupil.

Ob domačem ateljeju je imel Pelikan v lasti še stekleni atelje v Rogaški Slatini, manjšo podružnico v Dobrni, svoje vajence pa je pošiljal tudi v druga bližnja zdravilišča. Med njegovi vajenci velja omeniti vsaj Viktorja Berka in fotografa Staneta Potrča.

V svojem stanovanju je bival in ustvarjal

V muzeju so se odločili, da bodo na nekaj ekskluzivnih vodenih ogledih obiskovalcem ponudili vpogled v Pelikanovo meščansko stanovanje, kjer je prav tako vse avtentično tako, kot je bilo. V njem se denimo nahaja več Pelikanovih klobukov, ki jih je rad nosil, na vratih visi njegov delovni plašč.

Sprehod skozi stanovanje se začne s sprejemnico, nadaljuje pa z jedilnico s secesijskim pohištvom, spalnico in sklene s kuhinjo in arhivom. V visokem pritličju se nahaja električni fotografski atelje z več delovnimi sobami in arhivom. V slednjem je še precej fotografij, v muzeju so jih zaenkrat uspeli digitalizirati skoraj 40.000, po besedah Helene Vogelsang jih veliko dela še čaka.

Iz ateljeja v fotohišo Pelikan

V muzeju si želijo v prihodnosti vse prostore skupaj z bogato vsebino predstavljati znotraj projekta Fotohiša Pelikan, ki bi povezoval preteklost s sedanjostjo in prihodnostjo. Ta namera bi bila po mnenju muzejske svetovalke v Pelikanovem slogu, saj je sam vedno sledil novim fotografskim trendom, obenem pa je vse do smrti uporabljal tudi stare metode in fotografsko opremo.

Že zdaj v muzeju poleg razstave pripravljajo tudi pedagoško-andragoški program, otroci lahko v ateljeju praznujejo rojstni dan, omogočajo pa tudi t.i. retro fotografiranje v oblekah iz Pelikanovega časa, ki so jih sešili po slovenskih tekstilnih šolah.