Peter Svetina za STA: Cenzura je cenzura tako v totalitarnih kot demokratičnih državah

Monografija Metuljčki in mehaniki - Slovenska mladinska književnost med meščanstvom in socializmom, ki je izšla septembra letos, je namenjena tudi mlajšim bralcem in laikom, ne le strokovni javnosti. Ste ob pisanju pomislili, da bi ta postala del osnovnošolskega, srednješolskega, ali univerzitetnega izobraževanja oziroma kurikula?

V mislih nisem imel tako mladega bralstva, kot je osnovna šola ali gimnazija. Mogoče bi jo bili zmožni brati gimnazijci v višjih letnikih, ki bi jih takšna tema zelo zanimala. Jaz sem imel v prvi vrsti v mislih študente, ker imam z njimi opravka na univerzi, potem pa seveda tudi slovensko in tujo strokovno javnost.

O oblikovanju literarnega kanona je imela svoje mnenje tudi oblast tistega časa - omenite cenzuro in poseganja urednikov v besedila. Ali lahko v Bratovščini sinjega galeba, pustolovski povesti Toneta Seliškarja, govorimo o samocenzuri? Obstaja možnost, da so avtorja k spreminjanju zgodbe prisilili zunanji pritiski?

Tega ne vem, a sem poskušal neuspešno izvedeti. Sodeč po letnicah imam občutek, da je bil zelo hitro upokojen in če je v resnici bil, ne vem, zakaj. Da bi ga nekdo prisilil v spremembe, sam dvomim, ker je bil tolikšna avtoriteta in njegova stališča so bila že pred drugo svetovno vojno takšna, da imam občutek, da je samo zelo močno poudaril tisto socialno noto, ki je že tako prisotna v romanu. Odstranil je tiste elemente, ki so meščanski ali iz krščanskega okolja. Ko sem se pogovarjal z urednikom Ivanom Minattijem, je rekel, da je Seliškar po vojni knjigo prinesel in oni so jo tiskali - se pravi to drugo, povojno različico, ki je bila toliko let v veljavi. Imam občutek, da ni šlo ne za cenzuro ne za samocenzuro, ampak za stvar Seliškarjevega prepričanja.

Kaj je, po vašem mnenju, primoralo založnike, da je zadnji ponatis Bratovščine sinjega galeba iz leta 2011, za katerega ste napisali spremno besedo, ponatis prvotne izdaje iz leta 1936 in ne več "druge popravljene izdaje" iz leta 1948 oziroma referenčne izdaje iz leta 1952? Ste opazili v slovenskem založništvu trend ponatisov prvih izdaj ali je bila ta knjiga izjema?

Imam občutek, da je ta knjiga bolj izjema. Knjiga je kot taka prvič izšla pred drugo svetovno vojno v antologiji besedil, ki so bila po drugi svetovni vojni ali spremenjena ali pa jih niso ponatiskovali. Da so se odločili za ponatis prvotne verzije, je mogoče stvar neke širine, da imajo bralci zdaj na razpolago ta povojni natis, ki je zelo običajen, in tega predvojnega, ki se mi zdi bolj poetičen. Različni založniki so denimo ponatiskovali recimo Župančičevega Cicibana in Metuljčke Anice Černej, tudi Radivoja Reharja. Nimam pa občutka, da bi bil to nek sistematičen trend.

Pravite, da so imele tudi družbe z demokratično ureditvijo revizije prevodov. Kako se te revizije razlikujejo od cenzure totalitarnih režimov?

To je zdaj vprašanje. Cenzura je v bistvu cenzura - je vedno ideološka. V totalitarnih sistemih je seveda na delu ideologija, ki v večini zelo omejuje. Razlika je, da v demokratičnih ali v sistemih, v katerih zdaj živimo v Evropi, cenzura večinoma omejuje manj ljudi. A še vedno gre v bistvu za ideološko cenzuro, tako ali drugačno. Seveda je na en način naša v družbi bolj sprejemljiva kot cenzura iz totalitarnih sistemov, ampak mislim, da je princip funkcioniranja podoben ali isti.

Pojma literarni kanon in literarna klasika sta pogosto povezana. Kako oziroma v čem se razlikujeta?

Literarno klasiko pogosto izoblikujejo ponatisi in izbira založnikov - vprašanje klasikov zelo pogosto ureja trg. Se pravi tisto, kar se bere, ali tisto, kar se množično ponuja, postane klasika. Ni pa nujno, da je ta klasika tudi del literarnega kanona. Le-ta se bolj oblikuje v šolah, na univerzah. Velikokrat oboje sovpada, ni pa nujno.

Katerega avtorja oziroma dela iz medvojnega obdobja bi uvrstili v slovenski medvojni kanon, glede na to, da je ta z leti postajal vse bolj osiromašen s strani občih literarnih zgodovin?

Vsekakor bi morali biti bolj prisotni Anica Černej in Vida Jeraj. S kakšnimi drugimi deli pa tudi že kanonski avtorji: Bevk, Seliškar, Josip Ribičič, predvsem z deli, ki so po vojni šla bolj kot ne v pozabo. S kakšnim delom, se mi zdi prav, da bi bil tudi zastopan - ali pa malo bolj zastopan - Gustav Strniša, oče Gregorja Strniše, ki je bil zelo izrazit, dejaven avtor v času med obema vojnama. Pa Radivoj Rehar, ki je v povojnem času izpadel iz kanona ali sploh iz vseh objav.

Kako bi vi opredelili mladinsko književnost in kako se ta razlikuje od književnosti za mlade odrasle (Young Adult literature)?

S tem vprašanjem se že nekaj let zelo intenzivno ukvarja literarna, strokovna javnost, tudi knjižničarji. Vedno je problem most med otroki, ki še berejo, in potem odraslimi, ki že spet berejo, vmes pa je luknja nekaj let, ko je bolj kot ne mrtvilo. Za otroško književnost ponavadi rečejo, da je manj kompleksna. Nisem prepričan, da je manj kompleksna, če na primer berete Zajčevo Abecedarijo ali kaj podobnega. A velikokrat se zgodi, da so izhodišče neke teme, ki so otroku blizu, besedišče, ki je otroku blizu. Pri odraslih teh vprašanj pravzaprav ni. Tam se piše in je.

Za te mlade odrasle ali "stare najstnike" pa obstaja neka vmesna reč, za katero se izkazuje, da je velikokrat žanrska - enaka tej, ki jo berejo odrasli, kot je Harry Potter ali kakšne fantazijske serije, apokaliptične zgodbe reševanja sveta. Pravljice so en takšen primer. So besedila, ki so primerna za otroke, za mlade odrasle, za odrasle, zato ker vsak med njimi iz besedila v zelo določeni starostni stopnji nekaj potegne. Imam občutek, da je kvalitetna otroška literatura ravno takšna, samo da je tiskana velikokrat v obliki slikanice ali česa drugega in se potem to odraslim zdi nekako nevredno, da bi po tem posegali. Če bi bila tiskana v drugačni obliki, bi se to spremenilo. In obratno - če bi literaturo za mlade odrasle ali za odrasle na drugačen način upodobili, recimo v stripih, imam občutek, da bi pridobila mlajše bralstvo. Mislim, da tukaj ni vedno samo vprašanje besedila, ampak je tudi vprašanje, kako je to besedilo bralcem ponujeno.

Kaj lahko poveste o kanonu slovenske mladinske književnosti? Se je začel izoblikovati šele z Otonom Župančičem in njegovo poezijo za otroke?

Bolj intenzivna refleksija o mladinski književnosti se je začela med obema svetovnima vojnama. Začetek je lahko že konec 19. stoletja, ko je Levstik napisal Otročje igre v pesencah in je potem Stritar o pesmih napisal zelo zanimivo in kvalitetno kritiko ter nato kritiko knjige Dragoljubci urednika prve knjižice za mladino Ivana Tomšiča, ki pa ni bila primerna za otroke. Te dve kritiki sta nekakšen temelj ali izhodišče za premislek o otroški literaturi. Občutek imam, da se je z Župančičem potem začelo, ker po njem ni prekinitve kontinuitete.

Župančič je po jeziku, temah in melodiki tako izrazit avtor, da je bil vpliven celo 20. stoletje. Ko se je s šolstvom večalo število izobražencev, ko to niso bili več samo duhovniki, ampak tudi učitelji in zlasti učiteljice, se je seveda večal tudi obseg literature za otroke oziroma za to starost, ki so jo učili. Anica Černej je bila na primer učiteljica. Ta literatura se je širila in posledično se je začela dvigovati tudi kvaliteta. Takrat je intenzivno začel nastajati literarni kanon. Sklepam, da zato, ker je v literarni zgodovini Stanka Janeža, ki je izšla v 50. letih po drugi svetovni vojni, poglavje o tej literaturi in iz množice avtorjev, ki so objavljali, nekatere izpostavlja. Ta kontinuiteta je bila sicer s koncem druge svetovne vojne prekinjena. Zdaj se neke stvari na novo oblikujejo in vzpostavljajo.