Rožančeva nagrada za zbirko esejev Marcela Štefančiča jr. o Ivanu Cankarju

Kot piše v obrazložitvi nagrade, je Štefančič napisal knjigo esejev o branju, o vrtanju po Cankarjevih delih, o svojem osebnem srečanju z opusom vrhunskega pisatelja. Nameni se Cankarja prebrati od A do Ž, napove, da mu bo "skakal v besedo", kar počne odločno, odkrito in neobremenjeno, piše v utemeljitvi. Avtor se močno opre na film, kar ne preseneča, saj je neprekosljiv poznavalec filmske produkcije ter v Cankarjevem pisanju prepoznava vrhunsko sposobnost slikanja zgodb in izpisovanja podob.

Med finalisti za Rožančevo nagrado so bili še Boštjan Narat z zbirko esejev Podaja v prazno, Luka Novak s knjigo Polje gastronomije: od racionalizma prek absolutizma do družabnih omrežij, Urban Vovk z esejistično knjigo Kdo drug in kje drugje: eseji in razprave (2008-2018) ter Uroš Zupan za knjigo Ene in drugi: (lepljenka).

Člani žirije so bili Ifigenija Simonovič (predsednica), Manca Košir, Mateja Komel Snoj, Marko Golja in Tomo Virk.

Kot je za STA povedal Štefančič, je bil presenečen, da je že drugič prejel Rožančevo nagrado. Prvič jo je dobil leta 2014 za eseje Kdor prej umre, bo dlje mrtev. K tokratni nagradi je po njegovih besedah prispeval tudi Cankar.

Na vprašanje, zakaj meni, da je Cankar pisal filmsko, je odvrnil, da je bil "Cankar filmar, še preden se je film pojavil". Po njegovih besedah je Cankar izumljal oziroma uporabljal filmske tehnike, še preden je film zaživel.

V pogovoru, ki ga je pred razglasitvijo z nominiranci vodila Ignacija J. Fridl, je Štefančič dejal, da je vsa Cankarjeva literatura prežeta s filmskim vzdušjem. V nasprotju s siceršnjimi kritiškimi oznakami, da so na Cankarja vplivali simbolizem, dekadenca in druga gibanja fin de siecla, je želel Štefančič dokazati, da je nanj vplival tudi film. "Uporabljal je upočasnitve, montaže, njegove črtice so bolj zmontirane in skadrirane kot napisane," je pojasnil. Knjiga je izšla pri založbi Umco.

Ob predstavitvah svojih zbirk je Narat prebral nekrolog, ki ga je spisal, kot je dejal, ob smrti Davida B. Novak je povedal, da je skozi gastronomijo podal kritiko sodobnega časa, v katerem ljudje govorimo "namesto s srcem z avokadom". Vovk je poudaril, da je v esejistiko vstopil iz sveta literarne kritike, Zupan pa, da reference jemlje iz književnosti.

Nagrado za najboljšo esejistično zbirko, poimenovano po pisatelju, dramatiku in esejistu Marjanu Rožancu, na pobudo Nika Grafenauerja podeljujejo od leta 1993. Najprej jo je podeljevala založba Mihelač skupaj s časnikom Dnevnik. Leta 1998 sta založba Mihelač in Nova revija ustanovili Sklad Marjana Rožanca, ki pa je poniknil skupaj z Novo revijo leta 2009. Odtlej nagrado podeljuje Društvo Marjana Rožanca.