Teja Reba za STA: Vloga feminizma v kulturi in umetnosti je omogočiti vpogled v manj vidne zgodbe

Kakšna je vloga festivala Mesto žensk danes, če pogledamo nazaj in jo primerjamo z začetnimi vzgibi za nastanek festivala?

Konec 80. in na začetku 90. let so civilne in aktivistične skupine pokrivale širok spekter vprašanj - od zastopanosti žensk v javni sferi do problema nasilja v zasebni sferi, od lezbičnega aktivizma do reproduktivnih pravic. Ta gibanja so vsekakor pripomogla k nastanku obeh ključnih institucij ob osamosvojitvi - urada za žensko politiko in komisije za žensko politiko v DZ. Prvi festival Mesto žensk je leta 1995 nastal v organizaciji urada za žensko politiko. Mesto žensk je lep primer tistega časa, prisotna je bila zavest, da žensko politiko soustvarja več deležnikov, delujočih tako v polju civilne družbe in politike kot tudi v kulturi in umetnosti. Kar velja poudariti ob začetkih Mesta žensk je, da je festival v eni sapi afirmiral mnoge feministične agende, se pravi promocijo žensk v kulturi, feministične teme in sodobno umetnost kot tako. To je bila edinstvena iniciativa v Evropi za tisti čas. Danes si težko predstavljamo, da bi nek urad naredil tako radikalno in progresivno gesto.

Zaradi svoje vidnosti in izpostavljenosti je prvi festival sprožil burne reakcije. Iz političnih vrst pa tudi iz medijev so se vrstili zapisi v slogu "hvala bogu, da se je festival končal, da bomo lahko končno zdrgnili kri iz Cankarjevega doma" ali "histerične lezbijke smradijo po mestu". Levo usmerjena sredina se je spraševala, zakaj tak festival sploh potrebujemo, v smislu, da gre za invazijo zahodnega liberalnega feminizma, mi pa smo vendar, kot država s socialistično preteklostjo, z zagotavljanjem enakosti žensk to stopnjo že dosegli. Desno usmerjena struja je v osnovi problematizirala nastanek takšnega festivala. Zdi se, da je bil festival za mnoge problematičen in zanimivo je, da se je že leto po prvi izdaji ustanovila nevladna organizacija, torej Društvo Mesto žensk, ki je prevzela organizacijo festivala in sčasoma še številne druge aktivnosti. Naj se s tem ukvarjajo na margini!

Vse te reakcije, ki ste jih omenili. Kljub temu, da Mesto žensk letos beleži 25. izdajo, se mi dozdeva, da ostajamo bolj ali manj tam...

Žalostno je, da je v zadnjih letih situacija mogoče celo hujša. Po eni strani smo z odpiranjem vprašanj o enakosti spolov, o enakih možnostih, o nasilju nad ženskami in z vzpostavljanjem različnih mehanizmov, recimo pozitivne diskriminacije, globalno priča določeni senzibilizaciji družbe. Danes več ženskih tem in zgodb prihaja v ospredje, predvsem v navezavi na kampanjo Jaz tudi. Naj na tej točki opomnim, da je ogromno ženskih skupin iz diskriminaliziranih in marginaliziranih delov sveta že leta opozarjalo na spolno nasilje nad ženskami, z mediatizacijo sloja žensk, ki imajo dostop do vidnosti, pa se je to gibanje razraslo in dalo tudi neke pozitivne učinke. Denimo na Islandiji bo kmalu celo potekal politični kongres na to temo.

Po drugi strani pa je v ozadju čutiti strah, ki jih te spremembe povzročajo. Ta ni povezan zgolj z enakostjo spolov in večjo vidnostjo ženskih vprašanj, temveč se veže na širše družbene, politične in ekonomske procese, ki povečujejo razlike med ljudmi. Določen sloj prebivalstva v kapitalizmu namreč resnično težje živi. Konservativne politične ideje in nacionalistične ideologije ta strah podpihujejo. Tako smo priča retradicionalizaciji, tudi repatriarhalizaciji družbe, ki naj bi nas spet postavila na prave tire. Prepričujejo nas, da se le na ta način lahko ohrani neka sveta harmonija, ki je sedaj tik pred propadom. Stari triki, ki vedno znova delujejo.

Kakšna je torej vloga feminizma danes?

Osredotočila bi se predvsem na področja, s katerima se Mesto žensk ukvarja, to sta kultura in umetnost. Vsaj od zgodnjega 20. stoletja dalje so pisateljice, umetnice, teoretičarke postopoma izpostavljale teme, ki so bile pred tem nevidne, tabuizirane, nezaželene, nepomembne. Spolna razlika ni esencialna razlika, temveč temelji tako na razliki izkušnje, ki jo odigra spol v življenju, kot na spolnih vlogah, ki nam jih družba določa. Velik del našega okusa, prioritet in afinitet je določen s strani tistega, ki vlada. Temu se reče hegemonija. Odraža se tudi v kulturi in umetnosti. Zato je vloga feminizma na tem področju pomembna, omogoča nam vpogled v manj slišane, manj vidne zgodbe, zvoke in podobe in nam pomaga le-te umeščati in interpretirati.

Na Mestu žensk feminizem razumemo tudi kot prakso. Umetniška produkcija so namreč tudi pogoji za delo, načini dela in načini sodelovanja. Tako kot povsod, so tudi v umetniškem svetu prisotna hierarhija in odnosi moči in mislim, da nam feministične umetniške prakse dokazujejo, da se stvari lahko dela drugače. To je po mojem mnenju ključno tudi za razumevanje samega demokratičnega procesa. Na eni strani govorimo o reprezentaciji, na drugi o participaciji. Menim, da lahko mnoge umetniške prakse, ki jih izpostavljamo na festivalu, označimo kot poskus rušenja dominantnih in uveljavljenih narativ in jih beremo kot emancipatorne predloge. Feminizem se ne ukvarja zgolj z žensko. Ravno zaradi lastne depriviligirane izkušnje in razumevanja zgodovine izključenosti je senzibilen tudi za vse ostale boje v družbi.

Zgodovino so pregovorno pisali moški. Vi se z letošnjo temo #HerStory odpirate razmislek o njeni, ženski zgodovini in njeni, ženski zgodbi. Zakaj se vam je zdelo pomembno odpreti ta vidik?

Naj bo jasno, ko govorimo o ženski zgodovini, govorimo o delu splošne zgodovine, ne neki posebni zgodovini. Ženski del je vedno znova umanjkal, saj so se večinoma vrednotili moški dogodki. Ob tem ne moremo mimo dejstva, da ne štejemo niti sto let, odkar so ženske politično in ekonomsko neodvisne. Pogled nazaj je pomemben, ker nam ob razkrivanju tistega, kar nam ni bilo vidno, ponudi tudi drugačno perspektivo. Pogled nazaj je vselej povezan s pogledom naprej. Na ta način tudi mislimo to 25. edicijo festivala, v kateri žensko zgodovino povezujemo z žensko zgodbo, to dvoje je močno prepleteno. Izbira je (bila) za ženske onemogočena z mnogimi močnimi družbenimi in telesnimi silami, vendar navkljub temu ženske nosimo odgovornost za realizacijo svojih zmožnosti preko skupne emancipacije. Verjamem, da je Mesto žensk eden od teh prostorov.

#HerStory določa tudi sam festivalski program. Bi izpostavili nekaj dogodkov v tem kontekstu?

V otvoritveni predstavi She She Pop Predali ustvarjalke vstopajo v obdobje padca berlinskega zidu in soočijo pogled Vzhodnjakinje in Zahodnjakinje, vse skupaj poteka kot zakonska terapija. Predstava Muyte Maker koreografinje Flore Detraz črpa iz srednjeveškega imaginarija in slavi neobrzdana ženska telesa. Tudi Florentina Holzinger se v predstavi TANZ ozre v preteklost, saj raziskuje različne plesne tradicije, v prepletu s komedijo in pornografijo, ob tem pa razmišlja, kakšen odnos imajo vse te prakse s kultom lepote.

Performans Bare Kolenc in Leje Jurišić, Brina, se ukvarja z emancipatornim momentom slovenskega sodobnega plesa v obdobju 2. svetovne vojne, katerega nosilka je bila partizanka Marta Paulin - Brina. Pri projektu In Posse: Ženska sperma Charlotte Jarvis s pomočjo znanstvenice Susane Chuva de Sousa Lopes in njene ekipe z univerze v nizozemskem Leidnu raziskuje možnost razvoja ženske sperme. Umetniški del projekta meri na civilizacijsko semantiko človeške sperme, ki si je v zgodovini pridobila status simbola moči in nadvlade. V performativnem delu pa umetnica raziskuje starogrški festival plodnosti Thesmophoria, ki ga želi oživiti v sodelovanju s skupino žensk, trans in nebinarnih oseb.

Nenazadnje tudi Nina Dragičević, ki ji letos posvečamo precejšnjo pozornost, v svojem delu opozarja na pomembnost poslušalčevega zavedanja o svoji poziciji v patriarhalni zvočni hierarhiji in nas sprašuje, ali je užitek resnično romantičen, senzualen občutek, kot je razumljen v konvencionalnem pojmovanju.

Pomemben del jubilejne izdaje je tudi vpogled v 25 let ustvarjanja videastk v slovenskem prostoru. Danes imamo nekaj vidnih režiserk, ki so prišle do celovečernih filmov, a po večini so ženske v minulih 25 letih ustvarjale kratke forme. Kako ste se lotili te prestavitve?

Prvi maraton slovenskih režiserk je na festivalu leta 1997 organizirala režiserka Maja Weiss. Takrat še nismo imeli celovečernega igranega filma, ki bi ga posnela ženska. Leta 2000 smo organizirali drugi maraton z naslovom Maratonke tečejo drugi krog. Prvi celovečerec, Varuh meje, je bil takrat v montaži. Tokrat smo maratonu, ki se bo ponovno odvil v Slovenski kinoteki in se osredotoča na kratke in srednjemetražne filme, dodali še razstavo izbrane video produkcije zadnjih 25 let v galeriji Alkatraz. Vesele smo, da se je projektu pridružila TV Slovenija, ki bo do srede oktobra v svojem dokumentarnem programu predstavila kar nekaj filmov slovenskih režiserk, ki bodo tako našli pot do širšega občinstva.

Na novinarski konferenci ste omenili tudi izsledke manjše statistike glede položaja režiserk v slovenskih gledališčih. Bi še par besed o tem?

Iz te statistike, ki bo podlaga za načrtovano obsežnejšo raziskavo, je razvidno, da so v slovenskih stalnih gledališčih tudi sezone, v katerih ni uprizorjeno niti en besedilo avtorice, sicer pa se povprečno razmerje ženskih in moških režij giblje okoli 1:6 ali 2:10 v dobro režiserjev. Ob tem je zanimivo, da so se v preučevanem obdobju spremenila vodstva gledališč, na čelu katerih so tudi ženske, ki pa niso programirale več režiserk ali avtorskih besedil žensk oziroma jim niso dale možnost režije na velikem odru. Odgovor, zakaj je tako, bomo iskali v nadaljnji raziskavi, predvsem pa je naš cilj, da spodbudimo javno debato o stanju stvari in postopoma spreminjamo celostno sliko, ki mora nasloviti tudi vprašanja, kaj gledamo, zakaj to gledamo in komu je to namenjeno. Vsekakor se zdi, da se nekatera vodstva ne odločajo posegati v izbiro bolj radikalnih dramskih predlogov, investirati v manj poznane avtorice in preizkušati nove režiserke. Nenazadnje trčimo tukaj tudi ob število prodanih vstopnic, ki žal zaznamuje nekatere odločitve.

Tudi letošnjo izdajo bo zaznamovalo več teoretskih dogodkov - od pogovorov z umetnicami, pa denimo pogovor o feministični videoumetnosti in filmsko konferenco Ženske v kinu, mednarodno konferenco Feminizem v zvočnih umetnostih ter simpozija Beauvoir med zgodovino, filozofijo in pisanjem sebstva - III ter Zamišljanje radikalno drugačnih prihodnosti: Dialektika spola in feministične utopije danes. Če se naveževa na zadnjega. Bi mi predstavili primer radikalnega utopičnega scenarija za položaj žensk v družbi prihodnosti?

Ta mednarodni simpozij se navezuje na izid knjige Dialektika spola Shulamith Firestone v slovenskem prevodu pri založbi cf*. Shulamith Firestone je zagovarjala feministično revolucijo, ki pod vprašaj ne bi postavila le privilegijev, temveč bi sprevrnila samo materialno osnovo spolnega, rasnega in razrednega zatiranja. Ena od gostij dogodka, Sophie Lewis, sicer avtorica knjige Full Surogacy Now, bo v svojem prispevku Maternično delo, konec dela, osvoboditev predstavila svojo kritiko družine v kapitalizmu. Vsekakor je eden od utopičnih scenarijev popolna redefinicija družine, kot jo poznamo. Ko spremenimo koncept družine, radikalno spremenimo tudi družbo in položaj žensk v njej.

Jubilejno vizualno podobo 25. izdaje zaznamuje Vagina Dentata, ki nastopa v več mitih. Zakaj ste si jo izbrale za simbol jubilejne izdaje?

Vagina Dentata je prisotna v zgodbah in mitih po vsem svetu, po večini kot neka strašna vagina, ki ji je treba izpuliti zobe. Junaki, ki jim to uspe, si iz njenih zob napravijo trofejo, jo s tem ukrotijo in tako lahko postane prava ženska. Nam se je prispodoba Vagine Dentate zdela zanimiva iz različnih vidikov. Sprva iz tega, ker v zadnjem letu, po razmahu gibanja Jaz tudi, opažamo porast odzivov, v slogu: Kaj zdaj te ženske sploh hočejo? A zdaj ne smem več ničesar reči? A se je ne smem več dotakniti? Moški se sprašujejo, ali bodo ob določenem dejanju takoj označeni za mačote, seksiste ali nadlegovalce. In ali bodo pri filozofiji zdaj morali brati feministično teorijo.

To je strah, ki priča o tem, da se je v družbi vendarle nekaj spremenilo. Okoli tega se nam je zdelo pomembno podati jasno izjavo in to igrivo zapeljati v smeri: "Da. Tvoj strah je resničen. Kar pogrizle te bomo! Pazi se!" Naša Vagina Dentata torej opozarja na nasilje nad ženskami in predstavlja grožnjo nazaj, a vendar brez skrbi, Dentata ve, kje grize - pri korenini, in ve, kaj grize - sistem, ki jo je proizvedel.