Na okrogli mizi ob Štigličevi 100-letnici: Bil je humanist

"Lahko bi rekli, da je slovensko nekaj, kar je majhno, majceno. To pri Štiglicu ni nikoli. On gre vedno v širino - kjerkoli je, odpira prostor. Ni potrebno, da smo zato, ker smo Slovenci maloštevilni, tudi majhni," je bila ena od Zupaničevih misli na torkovi okrogli mizi v Slovenski kinoteki ob 100-letnici Štigličevega rojstva.

Govorci so na vprašanje o prvih Štigličevih filmih, ki so si jih ogledali, podajali številne in različne odgovore, kar nakazuje, da je slovenska filmografija prepojena z njegovim delom. Režiser z opusom, ki obsega skoraj 40 let, je posnel prvi slovenski zvočni celovečerni film Na svoji zemlji (1948), ki je bil vključen v tekmovalni program filmskega festivala v Cannesu, poleg tega je bil prvi slovenski režiser z nominacijo za oskarja.

Igralec Andrej Kurent ima lepe spomine na svoje vloge v Štigličevih filmih. V šoli so mu opravičili izostanke, saj da je bilo "sodelovanje v filmu višja sila". Poudaril je še, da Štiglic nikdar ni povzdignil glasu ali imel dolgega govora. "Bil je vedno miren, vedno moder in predvsem gosposki," se je spominjal.

Kurentu manj všečno pa je imenovanje Štiglica kot režimskega režiserja. "To je strupena oznaka. Bolje bi bilo reči, da je ustvarjal v težkem režimu. Vse cenzorje je osmešil, ker je ustvarjal kvalitetne filme," je dejal. S tem se je strinjala tudi Varja Močnik, ki je Štigličevo ustvarjanje umestila v čas družbene revolucije. Ta je, kot je povedala, ponudila enakost za različne sloje, enakost za moške in ženske, kar je nakazano tudi v Štigličevih filmih.

Govorci so večkrat omenili režiserjev humanizem. Po besedah Varje Močnik je bila v Štiglicu prisotna velika vera v ljudi, kar je menila tudi Jasna Hribernik, ki mu pripisuje "pretanjen občutek za malega človeka". "Zdajšnji filmi so bolj na formalnem nivoju, bolj izdelani, a točno tukaj umanjka empatija z malim človekom. Ne verjameš likom. V Štigličevih filmih pa liki živijo, tudi če nimajo razvoja, če ne sledijo profesionalnim zakonitostim. Ko spremljaš Štigličev film, imaš empatijo, se vživiš v lik. Zdi se mi, da se je z napredkom izgubila ta empatija," je menila.

Na Mirana Zupaniča so velik vtis naredili prostori, ki jih je v filmih pričaral Štiglic. Like je znal postaviti v različna slovenska okolja, bodisi v Alpe s filmom Balada o trobenti in oblaku, na Primorsko s filmom Ne joči, Peter, na Štajersko s Praznovanjem pomladi. Nasproti depresiji v slovenskem filmu je stopil z igrivostjo, na primer s filmoma Tistega lepega dne in Ne joči, Peter. "Štiglic je bil doma v igri, zato je tudi odličen režiser igralcev in zna dati igralcem priložnost," meni Zupanič.

Čeprav bi nekateri imenovali Štiglica za očeta slovenskega filma, je po Zupaničevem mnenju "njegov položaj v produkciji slovenskih filmov zelo nihal". "Bil je ključna figura slovenskega filma, a je film preveliko družbeno podjetje, da bi lahko enega posameznika v takšnem kontekstu, kot je bil - se pravi socialističnem, komunističnem - razglasili za očeta," je še dodal. Sicer pa meni, da je bil Štiglic osrednja osebnost filma od 40. do sredine 80. let prejšnjega stoletja.

Okrogla miza je bila del Štigličeve retrospektive, ki poteka do 10. novembra. Praznovanje obletnice med drugim obsega projekciji restavriranih filmov Ne joči, Peter in Tistega lepega dne, novonastali Slovenski teden filma ter pregledno razstavo o Štigličevem življenju in delu v dvorani Silvana Furlana Slovenske kinoteke.