Nobelova nagrada za literaturo 2018 za Olgo Tokarczuk

Pisateljica Olga Tokarczuk (1962) se je rodila v Sulechowu v Dolnji Šleziji. Njena starša sta bila učitelja, oče je deloval tudi kot knjižničar. Tako je že v mladosti prebrala domala vse knjige, ki so ji križale pot.

Doštudirala je klinično psihologijo na Varšavski univerzi in po študiju nekaj časa delala kot psihoterapevtka - blizu ji je Carl Jung. Toda kmalu se je poklicno posvetila pisanju. Debitirala je leta 1979 s kratkimi zgodbami v reviji Na przelaj, romaneskni prvenec Potovanje ljudi knjige pa je izdala leta 1993 in zanj prejela nagrado Zveze poljskih založnikov.

Kljub temu je Olga Tokarczuk pravi prodor dočakala s tretjim romanom Pravek in drugi časi iz leta 1996. Dogajanje v njem zaobseže skoraj 70 let, v katerih so prebivalci vasi Pravek izkusili dve svetovni vojni in eno diktaturo. Pisateljica je dejala, da je to delo njen poizkus soočenja z zgodovinsko podobo svojega naroda, kot piše na spletni strani Nobelovih nagrad, pa predstavlja odličen primer nove poljske literature, nastale po letu 1989, za katero je bil značilen izrazit individualizem, odlepljen od poprejšnje kolektivne, družbeno angažirane literature.

Pisateljica, prejemnica vilenice leta 2013, je tedaj o svojem razumevanju politike v pogovoru za STA dejala: "Politika, kot jo razumem sama, je nekaj zelo banalnega - to je celota našega družbenega življenja in njegove organiziranosti. Od odlaganja smeti in nakupovanja v trgovini do alternativne energije in starševskih dopustov za očete. To je obenem nekoliko širša vizija, ki sega v prihodnost - o tem, kako naj živimo etično in dobro, kaj je pomembno, kako podpirati slabotnejše."

Lani je Olga Tokarczuk prejela mednarodnega bookerja za angleški prevod njenega romana Beguni iz leta 2007. V njem je pozornost posvetila tudi nenehnim selitvam, nenazadnje sodobnih popotnikov. Za STA je v omenjenem pogovoru dejala, da je nemir, ki ga povzroča želja po odkrivanju novih svetov, pravzaprav star, splošno razširjen narkotik: biti tam, kjer nisi. "In v tem neprestanem gibanju je nekaj polnega groze - razkriva nam naše lastne meje. Temu se najbrž reče življenje," je razmišljala.

"Olgo Tokarczuk navdihuje pogled od zgoraj, zaradi česar je njen mikrokozmos ogledalo makrokozmosa," piše v biografiji na strani Nobelovih nagrad. Danes pisateljico uvrščajo v sam vrh moderne poljske proze. V svojih delih obravnava sodobne teme, med drugim temo sanj in človekove psihološke resničnosti, ki je zanjo del resničnosti. Prav tako se loteva tabuiziranih tem, kot sta smrt in umiranje, v svoja dela pa pogosto vpleta tudi feministične vsebine, tudi v povezavi z njenim prepričanjem, da so spoli vloge, ki jih je mogoče presegati.

V zvezi s prav tako njej ljubo temo - bojem za pravice živali - je napisala roman Pelji svoj plug čez kosti mrtvih, za njen "magnum opus" pa po zapisu na strani Nobelovih nagrad velja leta 2014 izdani zgodovinski roman Jakobove bukve. "Impresivno je, kako nas pisateljica v tej 1000 strani dolgi knjigi spusti v misli več oseb, da nam poda portret glavnega junaka, ki je opisan zgolj z zunanje perspektive," še piše na strani.

Avtorica romanov, kratke proze, esejev in scenarijev je prejela številne poljske in mednarodne literarne nagrade, poleg že omenjenega mednarodnega bookerja in vilenice tudi dvakrat prestižno poljsko nagrado nike in petkrat nike po izboru bralcev, nemško nagrado mostovi, švedsko kulturhuset in švicarsko Jana Michalskega.

V slovenščino je doslej prevedenih pet njenih romanov: poleg Begunov še Pravek in drugi časi, Dnevna hiša, nočna hiša, Pelji svoj plug čez kosti mrtvih in Jakobove bukve. Podpisuje se tudi pod tri zbirke kratkih zgodb in dve knjigi esejev.