Amit Lahav za STA: Bistvena je človeškost

Izraelsko-britanski performer, koreograf, režiser in profesor je mednarodno uveljavljeni umetniški ansambel ustanovil leta 2001 ter z njim do sedaj ustvaril sedem predstav. Z zadnjo predstavo, Poroko, gledalcu pričara distopični svet, v katerem smo vsi poročeni z družbo in ki še vedno vsebuje odrešilno ljubezen skupnosti in revolucije. Značilni geckovski svet, ki se vrti okoli plesa, diha, zvoka, čustev in metafore, se razvija skozi poetično igro in sodelovanje ter vedno v središče postavlja vse vpletene, vključno z občinstvom. Predstave nastajajo v Združenem kraljestvu ter se nato spreminjajo in nadgrajujejo skozi uprizoritve po vsem svetu.

Kaj so stebri fizičnega gledališča Gecko, temelji, ki vam omogočajo razvijanje predstav in prenos sporočilnosti?

Naš glavni steber je človeškost; pri razvijanju idej in predstav je tako bistveno, da se naslavlja in razume človeškost ljudi, ki so prisotni in soustvarjajo predstavo. Namesto razvijanja cele palete likov je pomembno, da poskušamo razumeti in se vživeti v izvajalce in celotno ustvarjalno ekipo. To se nato preslika v naš odnos do občinstva: predstave so pravzaprav vedno o gledalcih in ne toliko o tem, kaj smo hoteli povedati mi, so sprožilec lastnih vprašanj v občinstvu. Mislim, da je ta fascinacija z ljudmi in človeško naravo zelo jasen in pomemben temelj našega ustvarjanja. Iz tega temelja nato izhajajo še drugi, kot so dihanje, dihalne tehnike. Način, kako Gecko uporablja dihanje, je bistven za naš odnos do čustvovanja, telesnosti in domišljije ter za našo vez z občinstvom, povezovanje s samim seboj in z ustvarjalnim prostorom. To je dodatni poskus doseganja globlje človeške povezanosti. Poleg tega naše ustvarjanje temelji na enosti vsega, posvetimo se celotni osebi, zajamemo njen čustveni svet in vse jezike ter zvoke performerjev, uporabimo celotni oder in vse tehnične vidike, ki so nam na voljo. Gecko tako nudi celostno in mednarodno izkušnjo gledališča. V predstavi Poroka uporabljamo skoraj 20 različnih jezikov, vendar je pravzaprav bistven samo eden - jezik, ki izraža našo človeškost.

Fizično gledališče je ponavadi dokaj abstraktno, medtem ko so vaše predstave razumljive ali pa jih je vsaj mogoče dekodirati, kar ni vedno značilno za ta gledališki svet. Kako razmišljate o vašem fizičnem gledališču?

Mislim, da gre za ravnovesje ali igro, da omogočite občinstvu, da se počuti dovolj prijetno ali da se lahko počuti neprijetno. Nočem, da bi se občinstvo počutilo zavrženo ter tako ne bi uvidelo ali doseglo česa pomembnega. Naš cilj je ustvariti prostor, v katerem gledalce zamika, da bi se zaljubili v zgodbo in like, v katerem se temu prepustijo, vstopijo v nekakšen hipnotično-terapevtski proces. Tako občinstvu omogočiš, da se pridruži dogajanju na odru. Potrebna je mera radodarnosti, ko jih pozoveš, da vstopijo v ta naš svet. Preden si lahko ustvarjalci privoščimo, da se podamo na pot do nečesa globljega, moramo pridobiti zaupanje gledalcev, jih ganiti ali nasmejati, jim podati prepoznavne motive in ponuditi možnost, da se prepoznajo v likih. Ko enkrat dekodirajo te situacije, se je možno igrati z obliko. Ta celoten proces me nekoliko spominja na Picassovo sliko Guernica - opazovalec lahko razbere oblike in njihove pomene, vendar dlje ko gleda, bolj lahko začuti še druge plasti, nekaj pretečega ali skrivnostnega, kar lahko razberemo le v najglobljih delih naše lastne človeškosti. Gre za igro poezije, med katero se lahko igramo s kompleksnimi temami, jih razkrivamo ter na koncu ugotovimo, da izvirajo iz nas samih. Naše predstave lahko gledalci razberejo kot zelo kompleksne ali zelo preproste, odločitev pa je prepuščena njim.

Je fizično gledališče način, kako prebiti ne samo zid med ustvarjalci in gledalci, temveč tudi omejujoče konvencije ter tako doseže vsebinsko in slogovno svobodo?

Sicer ne morem razpravljati o celotnem svetu fizičnega gledališča, saj je to kar široko področje, vendar lahko pritrdim, kar se tiče gledališča Gecko. Pred 20 leti, ko sem začel ustvarjati z Geckom, sem bil naveličan tedanjega gledališkega sveta, večino takratnega ustvarjanja sem občutil kot vklenjeno v konvencije in posledično zelo dolgočasno. Eden izmed mojih najmočnejših ustvarjalnih vzgibov je bila želja, da bi se prepustil odnosu med izvajalci in gledalci, da bi tvegal, hkrati pa sem se zavedal, da hočem ostati radodaren in jasen ter da se nočem izgubiti v igri abstrakcij. Gre za proces čustvene dostopnosti, v katerem odmisliš tradicionalno obliko in se hkrati osredotočiš na potrebe občinstva do točke, ko je težko natančno opredeliti to ustvarjanje. Sam tako težko kategoriziram, kaj točno Gecko ustvarja, saj presegamo ločnice. Nastopamo na gledaliških in plesnih festivalih in naš cilj ni, da se opredelimo.

Nekateri naše ustvarjanje razumejo kot ples, drugi kot gledališče, spet tretji kot fizično gledališče. Sam hočem samo ustvarjati kvalitetna in prodorna dela z ljudmi, pri tem pa se ne oziram na oznake ter tako ne razmišljam o preseganju konvencij, ustvarjam v trenutku in ne intelektualiziram. Tri leta traja, da ustvarim predstave in med tem procesom postanem suženj ustvarjalnega toka. Potrebujem čas za premislek na vseh stopnjah ustvarjanja, da bi lahko res razumel, kaj se sploh dogaja. Na začetku namreč sploh ne vem, kaj točno bom ustvaril. Če hočeš uživati ustvarjalno svobodo in energijo, potem se moraš prepustiti tej nevednosti ter se nato lotiti izkopavanja gradiva iz sebe in ustvarjalnega prostora. Tega procesa ni možno priganjati, prav tako ni jasnih ciljev, ki bi jih nato poskušali doseči z izboljšavami ali dodatki. Tako potrebujem ves čas, ki je na voljo, da izluščim esenco dela. Če poskušaš priganjati ta proces, ti zmanjka goriva za naslednjo stopnjo. Čas je potemtakem bistven. Če se izkaže, da nimamo dovolj sredstev, sam raje zmanjšam število udeležencev kot pa obseg časa.

Poroka gledalca navda z občutkom tesnobe, napetosti, vendar ga hkrati zaziblje v stanje podobno sanjam s ponavljajočimi se motivi in ritualnim vzdušjem. Je bilo to del strategije ali se je zgodilo spontano skozi fluidni proces ustvarjanja?

Ta preplet občutkov je eden izmed temeljev tega dela, posledica razvijanja metafor, ki nas spomnijo na svet sanj. Bistvo se skriva v ustvarjanju simbolov, ki so pomenljivi za zgodbo, vendar tudi za gledalce. Ko ustvarjam, ponavadi skušam razvozlati neko uganko, ki je bistvena zame in hkrati nato tudi za izvajalce in občinstvo. Ne moreš pričeti na lahkoten način, ko se zavedaš, da se lotevaš težkih tem, zato je ta občutek pretečega grmenja pomemben. Občinstvo tako najverjetneje že takoj občuti ta suspenz, vendar je treba poudariti, da se odzivi razlikujejo - včasih se med našimi predstavami zgodi, da se en gledalec smeji, medtem ko se drugi joka, včasih pa nekdo začuti to napetost šele po predstavi. Ta mešanica odzivov je točno tisto, kar si želim od občinstva. Ne potrebujem veliko, vendar si želim raznolikost odzivov. Takrat tudi vem, da delo deluje, da je kompleksno.

Ali ste med gostovanji opazili, da se občinstvo v različnih državah odziva drugače na vaše predstave?

Ne, mislim, da ne. Ljudje so tako edinstveni v svojih odzivih, hkrati pa so naše predstave tako univerzalne s svojim obravnavanjem človeškosti, da delujejo povsod bolj ali manj enako. Nekatere kulture so bolj izrazne, druge manj, vendar ti različni družbeni običaji ne pomenijo, da so odzivi prav tako različni. Če se občinstvo na Nizozemskem ali Škotskem na glas smeji, medtem ko so gledalci v Pekingu tišji, to še ne pomeni, da jim predstava ni enako smešna, ter ne odraža nujno razlik v odzivih ali razumevanju.

Vsaka uprizoritev je nova različica vaših predstav, saj jih nenehno razvijate in dograjujete. Kdaj pridete do točke, ko postane predstava zaključena celota, ali preprosto nadaljujete v tem slogu vsakokratnega preroda?

Nobena predstava nikoli ne doseže zaključka v tem smislu, to ne bi bilo v skladu z našimi vrednotami in smernicami. Vsako delo preveva ta občutek neskončnega razvoja. Po sedmih letih turnej z eno izmed naših predstav se še vedno zgodi, da določeni del več ne deluje ali pa odkrijemo nekaj novega, nekaj, kar se nam je do tistega trenutka izmikalo. Težko je tudi določiti, katera različica je bila prvotna, saj se med seboj prepletajo in dopolnjujejo, vendar lahko vedno zapečatimo nekaj kot jedro predstave.

Omenili ste dihalne tehnike, ki so del vašega ustvarjalnega procesa in igranja. Bi lahko morda podrobneje opisali njihovo vlogo?

Zame je dihanje v gledališču avtentični izraz lastnega notranjega dogajanja. Zavzemam se za to, da vsak slišni dih izraža izvajalčevo notranje stanje. Takšno dihanje zame ni vulgarno ali samo preprosto glasno, temveč vzbudi možnost čustvenega poistovetenja. Osvojitev takšnega pristopa je kar dolgotrajen proces, še posebej za plesalce, ki niso navajeni na slišno, poudarjeno dihanje. V svetu plesa se to dojema kot nekaj vulgarnega, vendar zame predstavlja zelo pomembno tehniko izražanja, hkrati pa se Gecko tako tudi sporazumeva. Naš oder je ponavadi zelo temačen prostor, poln dima, in to je eden izmed načinov orientiranja, medtem ko občinstvo tako tudi dobi uvid v naše čustvene dinamike. Izvajalcem takšno dihanje omogoča, da se bolj avtentično vživijo v popotovanje lika, ki ga uprizarjajo. Poudarjeno dihanje je bistveno za Geckovo ustvarjanje ter sega na različna področja, vključno s slogom in sporočanjem notranjega dogajanja. Ko delamo nekaj, kar je telesno zahtevno, recimo ples, je to dihanje tisto, kar prepreči, da bi naš ples postal konvencionalen. Dihanje pripomore k temu, da gibanje postane človeško, da lažje razumemo lik.

Uporaba številnih jezikov v predstavi ima prav tako posebno vlogo - se je pojavila spontano kot odraz dejstva, da ste mednarodna skupina?

Gre za preplet faktorjev. Ta mešanica jezikov predstavlja eno izmed naših temeljnih izhodišč, kar je, da nočem, da bi gledalci razbrali, kaj se dogaja na odru, skozi jezik, saj nočem, da bi vstopili v razumski proces. Hočem, da dogajanje dojemajo na osebni, čustveni in visceralni ravni. S tem, ko jim odvzamemo vlogo enega samega živega jezika, onemogočimo razumsko nagovarjanje in dojemanje. Sporočamo jim, da bo treba v odsotnosti tega jezika najti drug način za razumevanje in poistovetenje z dogajanjem na odru. Ta mešanica jezikov je šifra, ki jim sporoča, da lahko pozabijo na jezikovno razbiranje in poistovetenje med našo predstavo. Razvila se je spontano iz želje po ustvarjanju, ki ne bi temeljilo na govorjenju, in po preseganju gledališča kot konceptualnega in intelektualnega procesa, kjer ni tako zelo pomembno, kaj se dogaja na odru, gre skoraj za radijsko igro, kjer te nagovarjajo besede. V tem primeru gledalec morda že pozna igro in njen pomen ter se je tako že odločil, ali mu je všeč ali ne.

Zaradi tega sem že od samega začetka lastnega ustvarjanja v sebi čutil vzgib, da besede ne bodo osrednji način prenosa sporočilnosti, hkrati pa sem vedel, da to ustvarjanje ne bo nemo, ne bo pantomima, saj sem hotel razvijati svet, ki bi temeljil na človeškosti in upošteval, da smo ljudje slišna, glasna bitja. Vedel sem tudi, da bodo čustva, ki jih bomo razvijali in uprizarjali, slišna in verbalna. Poudarjeni dih je tu začel igrati svojo vlogo in na začetku smo povzročali veliko hrupa, vendar nismo nič dejansko povedali. Ko pa sem pričel sodelovati z ljudmi, ki so govorili druge jezike, je takoj postalo jasno, da bomo to uporabili. Ta mešanica je točno tisto, kar me navdušuje - ne moremo slišati ničesar, vendar še vedno vsi na odru govorijo.

Poleg ustvarjanja vodite izobraževalne delavnice za učence in učitelje, sodelujete z univerzami in kulturnimi organizacijami ter predstavljate svoj pristop tudi na mednarodnih turnejah. Kako potekajo te delavnice in ali jih razumete kot del svojih ustvarjalnih procesov, del svoje umetnosti?

Da, zagotovo, naše delavnice in drugi projekti razkrivajo vse metode našega procesa in širijo našo miselnost. Na njih učimo različne veščine ali postopke dihanja, celovitega odrekanja intelektualnim procesom, odkrivanja lastnega telesa in telesnosti čustev ter hkrati razvijamo lastne smernice ustvarjanja. Vedno spodbujam naše performerje, da se čim pogosteje udeležujejo teh delavnic, saj jim prav tako pomagajo globlje razumeti naš pristop. Vodimo številne delavnice in tudi sam izkoristim te priložnosti za nadaljnje raziskovanje in poglobljeno razumevanje lastnega procesa - delavnice so zame nekakšen laboratorij za dela v nastajanju, kar cenijo tudi drugi udeleženci, saj začutijo, koliko mi pomenijo, posledično pa so jim tudi sami bolj predani.