Pri Beletrini tudi romana Saramaga in Andrića

Glavni in odgovorni urednik zbirke Beletrina Mitja Čander je na današnji novinarski konferenci Županiča označil kot zelo originalnega avtorja, njegovo pisavo pa kot unikatno, gosto, a zelo sugestivno.

Po besedah urednice Špele Pavlič je roman Behemot za razliko od Županičevega romana Mamuti, za katerega se je velikokrat pojavila oznaka, da gre za fragmentarno grajen roman, napisan precej bolj linearno. Zgodba pripoveduje o sestrah, študentkah Ani in Sonji, ki se pridružita anarhističnim, precej ekstremističnim skupinam. Starejša kmalu izstopi, mlajša Ana pa si zastavi misijo. Odide v evropsko prestolnico, spremeni ime, se infiltrira med prostitutke in čaka na svoj trenutek. Sonja se poda na iskanje izginule Ane, medtem pa odjekne novica o atentatu na pomembnega evropskega politika, je vsebino knjige povzela urednica.

Županič je roman Behemot, kot je povedal, v celoti napisal še pred izidom romana Mamuti, pri čemer ga je pisal v anticipaciji negativnih kritik Mamutov. Pričakoval je namreč, da se bodo kritiki precej bolj, kot so se pozneje v resnici, obregali ob fragmentarnost, zato se je pri Behemotu odločil, da bo poskušal povedati koherentno zgodbo od začetka do konca.

Leto smrti Ricarda Reisa je po Čandrovih besedah je eden osrednjih Saramagovh romanov in je svojevrsten poklon drugemu velikanu portugalske književnosti Fernandu Pessoi.

Eden Pessoovih heteronimov je Ricardo Reis, ime, ki ga nosi glavni junak romana. Ta se leta 1935, po 16 letih opravljanja zdravniškega poklica v Braziliji, vrne na Portugalsko zaradi novice, da je umrl Pessoa. Slednji ga, zdaj kot prikazen, redno obiskuje. Reis se sicer trudi oprijeti stvarnosti, a ga več elementov, kot sta brezciljno blodenje po labirintu lizbonskih ulic in razpetost med dvema popolnoma različnima ženskama, so vsebino povzeli pri založbi.

Roman je prevedla Barbara Juršič, ki je napisala tudi spremno besedo. Kot je poudarila, roman presega okvire zgolj literarnega in se dotakne tudi politične situacije sredi 30 let minulega stoletja, ko je bila Španija na pragu državljanske vojne, Portugalska pa v primežu trde roke diktatorja Salazarja. Ideološkim in političnimi vprašanjem lahko bralec sledi predvsem skozi pogovore med mrtvem Pessoo in nikoli zares živeči Reisom.

Andrićev roman Na sončni strani je, kot je povedal Čander, izšel po pisateljevi smrti leta 1994 v Beogradu in je, kot ga je označila avtorica spremne besede Žaneta Đukić Peršić, "poskus rekonstrukcije opuščenega gradbišča". Gre torej za roman, ki ga je Andrić snoval, a je ostal nedokončan. Njegovi deli so se v javnosti pojavljali kot fragmenti oziroma novele, deloma so ostali v pisateljevi zapuščini.

Urednik Urban Vovk je poudaril, da so tudi Andrićeva bolj znana dela zgrajena tako, da jih je mogoče brati kot niz zgodb, poglavja pa kot samostojne celote. Sicer pa gre, kot je dodal, za "najbolj žlahtno klasiko, ki je izrazito nadčasovna", zahvaljujoč izjemno poglobljeni psihološki študiji nosilnih likov in temeljitemu študiju časa in prostora, v katerem se dogaja zgodba.

V slovenščino je roman prevedla Mateja Komel Snoj. Kot je povedala, zgodbe povezuje tako kraj dogajanja, to sta večinoma Trst in tudi Dunaj, kot glavni junak - Toma Galus, ki v dneh tik pred izbruhom prve svetovne vojne prispe v Trst in se znajde v zaporu.