Devetdeset let bi praznoval Dane Zajc: kot britev oster pesnik duhovno izpraznjenega sveta

Dane Zajc se je rodil 28. oktobra 1929 v Zgornji Javorščici pri Moravčah. V mladosti ga je boleče zaznamovala izkušnja druge svetovne vojne - nacisti so mu požgali domačijo, v vojni je izgubil očeta in dva brata. Leta 1951 je bil zaradi političnih stališč zaprt in izključen iz gimnazije; slednjo je kasneje končal zasebno, ni pa mu bilo dovoljen vpis na univerzo. Negativne izkušnje med služenjem vojaškega roka so ga utrdile v odporu do socialističnega političnega sistema.

V Pionirski knjižnici je kot knjižničar delal od sredine 50. let do upokojitve leta 1989. V letih 1981 in 1982 je kot Fulbrightov štipendist bival v New Yorku. Med letoma 1991 in 1995 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev. Od leta 1997 je bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Doživel je mnogo prevodov v tuje jezike. Za svojo ustvarjalnost je prejel več nagrad, med drugim Levstikovo, Grumovo, Jenkovo in Prešernovo.

Iz intimizma v 50. letih se je kmalu obrnil v smer poezije absurda in postal njen prvi, pa tudi najznačilnejši predstavnik. V njegovih pesmih je pogosto odzvanjalo doživetje vojne, smrti, uničenja, krutosti, pozneje tudi posameznikova in družbena eksistenca. Za simbol človeške ogroženosti so mu pogosto služile živali. Kasneje se je posvečal tudi religiozni in ljubezenski liriki. Njegova esejistika je pomembna predvsem zaradi vprašanj, ki jih je zastavil o pesniškem jeziku in ritmu.

Svojo prvo pesniško zbirko Požgana trava, ki je že precej določila njegov kasnejši slog, je zaradi šokantnosti moral izdati v samozaložbi. V njej je skozi teme razmerij med strahovlado in nasiljem uveljavil svobodni verz.

Milan Dekleva se spominja "viharnih napadov", ki jih je Zajc doživljal v letih po izidu zbirke, saj ga je tedanja oblast označila kot "nihilista, ki s svojo poezijo uničuje in zaničuje najvišje družbene vrednote". "Na kratko: bil je odpadnik," je za STA zapisal Dekleva. Med njegove pomembnejše pesniške zbirke sodijo Dol dol, Kepa pepela, Krokar, Ubijavci kač, Rožengruntar in Zarotitve.

Nasprotno se Zajčeve pesniške zbirke za otroke odlikujejo z vedrim, prijaznim odnosom do otroka. Otroško in mladinsko književnost je obogatil z Belo mačico, Živalmi na dvorišču, Abecedarijo, Argonavti in drugimi deli.

Hkrati je veljal tudi za enega osrednjih likov slovenske dramatike, v katero je vpeljal izvirni model poetične drame. Na sporočilni ravni njegove drame tematizirajo napete odnose med ranljivim posameznikom in brezčutnim družbenim aparatom ter nezmožnost pristnega človeškega stika v svetu, zaznamovanem z nasiljem in metafizičnim zlom.

Med dramami velja omeniti Potohodca, Voranca, Medejo, Mlado Bredo in Grmače. Slednja je bila v septembru uprizorjena v okviru obeleževanja stoletnice SNG Maribor. Hkrati je to zadnja drama, uprizorjena za čas njegovega življenja, napisana pa je bila v začetku 90. let prejšnjega stoletja. Drama tematizira uničenje ali razpad družine in s tem določene skupnosti v celoti.

V svojih zadnjih letih je Zajc na literarnih koncertih pogosto sodeloval z igralcem in glasbenikom Janezom Škofom. Skupaj sta nastopila na številnih slovenskih in tujih odrih, Zajc kot recitator svojih pesmi, Škof pa kot spremljevalni harmonikar in pevec njegovih pesmi. Med drugim so te izvedbe zabeležene na zgoščenki z naslovom Ogenj v ustih.

Zajc je umrl 20. oktobra 2005 v 76. letu starosti za posledicami raka. Moč Zajčevega opusa je razvidna v številu in izvirni obliki del - nekatera med njimi so bila izdana, ponatisnjena in izvedena tudi po njegovi smrti. Posmrtno je med drugim izšla drama Jagababa (2007) pri založbi Beletrina o življenju, blaznosti in smrti. Zadnji izvodi bodo naprodaj tudi na znanstvenem simpoziju ob Zajčevi 90-letnici, ki bo na sporedu prav na dan pesnikovega rojstva v ponedeljek, 28. oktobra - dolga leta se je pesnikov rojstni dan praznovalo dva dneva prej, a se je po najnovejših podatkih rodil malce kasneje.

Simpozij bo uvedel vsestranski kulturnik Milan Dekleva, ki bo na kratko orisal pomen umetniške govorice tega velikega umetnika. "To bom storil tako, da bom vzpostavil dialog z Danetovo srhljivo lepo pesmijo Popotnik. V njej je izpet človekov odnos do vseobsegajočega. Naša usoda," je zapisal Dekleva.

Sledila bodo predavanja Mitos in etos v dramatiki Daneta Zajca, Jagababa kot pesnikova oporoka, Od Zarotitev k Dol dol (vrnitev k izvorom ali nov vzpon) ter druga. Simpozij je vsebinsko zasnovala sodelavka na SAZU in Zajčeva vnukinja Neža Zajc, poleg nje bodo med govorniki še tajnica-urednica Slovenske matice Ignacija Fridl Jarc, klasični filolog in prevajalec Matej Hriberšek, zgodovinar in literarni zgodovinar Igor Grdina, gledališki teoretik Tomaž Toporišič, literarni zgodovinar Denis Poniž ter pesnika Ivo Svetina in Aleš Berger.

Na vprašanje, kako aktualen je Zajc danes, je Dekleva odgovoril, da bolj kot kdaj koli prej: "Dane Zajc je kot britev oster pesnik duhovno izpraznjenega sveta. Z neverjetno močjo upoveduje resnico lažnega humanizma, avtokracije politične moči in tehnokracije znanosti, ki ji ni mar za etičnost in sočutje."