Dekleva na jubilejnem simpoziju: Zajc je v svoji poeziji ostro oporekal nihilizmu

Zajc je odločilno zaznamoval slovensko literaturo druge polovice 20. stoletja, omenjalo se ga je tudi kot slovenskega kandidata za Nobelovo nagrado, je spomnila glavna pobudnica in organizatorka simpozija Neža Zajc. Današnji dogodek je po njenih besedah posvečen "človeku z nenadomestljivo pesniško govorico, ki ga pogrešamo", hkrati pa so ga na SAZU organizirali tudi zaradi "pogrešanja Zajčeve poezije, morda njene pričujočnosti v slovenskem kulturnem prostoru".

Neža Zajc je napovedala, da bodo predvidoma v prihodnjem letu v rednem programu Zbranih del slovenskih književnikov začela izhajati Zajčeva dela, ob današnjem simpoziju pa je izšel ponatis zbornika razprav O Danetu Zajcu (Slovenska matica).

Čeprav je šele drugi del simpozija posvečen osrednji temi Zajčevega ustvarjanja, njegovemu pesništvu, je poezija močno zaznamovala že uvodne nagovore. Neža Zajc je simpozij odprla s pesmijo, za katero meni, da najbolje povzema Zajčev opus, naslovljeno Za vse boš plačal. Popotnik, ena od Zajčevih poznih pesmi, pa je navdahnila uvodni govor Milana Dekleve. Ta je poudaril, da so Zajčevo poezijo zlonamerni in površni razlagalci večkrat imenovali za nihilistično, s čemer so merili na njeno temačnost. Menili so, da je prežeta s smrtjo in brezizhodnostjo, a vse to je Dekleva demantiral.

"Kar se tiče smrti, pred njo ni izhoda, prežeti smo z minljivostjo. Kar se tiče temačnosti. Zajčeve pesmi so temačne, ker se upirajo samozadostnosti kogita in Heglovemu utopičnemu projektu umskega vnebovzetja. Kar se tiče nihilizma. Doslej ni nihče v slovenski poeziji tako ostro oporekal nihilizmu kot Zajc. Nič ni temačnejšega, nam govori, kot nihilizem samovšečnih subjektov, ki brez usmiljenja gospodarijo s svetom," je pojasnil Dekleva.

Direktor ZRC SAZU Oto Luthar je v nagovoru dejal, da je Zajčevo poezijo vselej razumel kot "upor proti enoplastnosti, enoznačnosti in poenostavljanju". Zdi se mu, da je literat ljudi in življenjske situacije razumeval in doživljal onkraj običajnih enodimenzionalnih razlag ter da so ga v življenju vselej najbolj zanimala stanja po tem, ko se je nekaj že zgodilo. Sklenil je z besedami: "Pri Zajcu ni bilo nič in nikoli narejeno po naključju, temveč prav neusmiljeno zbrano in kot britev ostro."

Poleg poeziji pa se na simpoziju, ki so ga na ZRC organizirali v sodelovanju s Slovensko matico in založbo Beletrina, posvečajo tudi Zajčevi dramatiki. Tomaž Toporišič je ob simpoziju za STA dejal, da je Zajc na svojski način povezoval poezijo in dramatiko v zvrst, ki jo je sam poimenoval pesniške igre. "Te so zelo dramatične, a skozi poezijo, skozi neko dinamiko jezika in skozi estetiko. In to je tisto, kar nas pri Zajcu, ob izraziti ostrini njegove misli, še danes izjemno navdušuje," je pojasnil.

O svojih srečevanjih z Zajčevo dramatiko je v dopoldanskem delu simpozija spregovoril Aleš Berger, ki je k Zajčevim igram pisal spremne besede. Kronološko je pregledal uprizoritve Zajčevih besedil in odzive nanje, od Otrok reke iz leta 1962 do Jagebabe, ki je bila uprizorjena posthumno, si je pa konec septembra v Mariboru ogledal tudi novo uprizoritev igre Grmače. Kot je Berger povedal za STA, se je ob njegovem vpogledu v Zajčevo dramatiko kot zanimivo izkazalo, da "ves čas nagovarja in izziva mlade generacije". Svoj prispevek je Berger sklenil z besedami: "Ko preberemo kakšno Zajčevo igro, si jo želimo videti, ko pa jo vidimo, si jo želimo ponovno prebrati."