misliV Varšavi na dražbo kip Antonia Canove
Varšava, 29. oktobra - V avkcijski hiši DESA Uncium v Varšavi bodo danes dali na dražbo kip italijanskega neoklasicističnega kiparja Antonia Canove z naslovom Plesalka, ki se s prstom dotika brade. Za kip, ki je bil med letoma 1938 in 2005 razstavljen v Nacionalnem muzeju v Varšavi, se po pisanju spletnega portala Art Daily nadejajo iztržiti okoli 1,7 milijona evrov.
Dela Canove, ki velja za enega najpomembnejših evropskih kiparjev, po pisanju spletnega portala v zadnjem času dosegajo rekordne cene. Tako je bilo lani v Londonu njegovo poprsje mlade ženske, ki predstavlja podobo Miru, prodano za šest milijonov evrov.
Umetnika so v času življenja cenili kot "novega Fidijo". Njegovi naročniki so bili beneški plemiči, delal je tudi za Vatikan. Ruska carica Katarina Velika ga je povabila, naj jo obišče na njenem dvoru, a je umetnik vabilo odklonil, saj se je tedaj posvečal kipu za princa Jusupova. Med njegovimi naročniki je bil tudi Napoleon Bonaparte. Navdih je Canova črpal pri grški in rimski antiki. V zgodnjem 19. stoletju je ustvarjal idealizirane kipe z erotičnimi podtoni, kakršen je tudi kip Plesalka, ki se s prstom dotika brade. Kip že 13 let ni bil javno razstavljen.
V kipu je umetnik mojstrsko ujel lepoto ženskega telesa in milino plešoče ženske. Ustvaril ga je med letoma 1806 in 1815. Najprej je bila plesalka v zbirki Izabele Czartoryske, nato v zbirki Witolda Tadeusza Czartoryskega. Družina Czartoryski je po pisanju spletnega portala ena najstarejših plemiških družin na Poljskem. Izabela Czartoryska je bila tudi prva Poljakinja, ki je pri Canovi naročila umetniško delo. V času, ko se je mudila v Rimu, je Canovi naročila izdelavo kipa mladega princa Henryka Lubomirskega kot kupida. Danes je kip še vedno v družinski lasti.
Na tokratni dražbi modernega in sodobnega kiparstva hiše DESA Uncium bodo sicer ponudili 72 del, ki jih je ustvarilo več kot 50 umetnikov, še piše Art Daily.
Canova (1757-1822) se je učil kamnoseštva, kasneje v Benetkah še kiparstva. Leta 1775 je tam imel svojo delavnico, ustvarjal je tudi v Rimu, Neaplju, na Dunaju in v Parizu. Od leta 1807 je v papeževem imenu skrbel za likovno umetnost, leta 1810 pa je postal predsednik rimske Accademie di S. Luca.