Simon Popek za STA ob 30. Liffu: Moj osrednji motiv ostaja predstavitev manj znanih kinematografij

Ljubljanski mednarodni filmski festival (Liffe) letos beleži 30 let, programsko pa ste ga ohranili v ustaljenih tirnicah. Zakaj se recimo niste odločili za kakšno priložnostno retrospektivo?

Ne vem, zakaj bi delal priložnostne retrospektive, v smislu, da bi prikazovali stare filme iz minulih let, ali pa denimo filme, ki so prejeli vodomca. Take retrospektive si morda lahko ob obletnicah privoščijo mastodonti med festivali, kakršen je Cannes. Liffe je še vedno festival manjšega obsega in zdi se mi, da tak program morda ne bi angažiral dovolj občinstva. Po drugi strani moramo pri snovanju Liffa vselej paziti, da bomo občinstvu ponudili nekaj novega in svežega, nekaj kar še niso videli. V preteklosti smo že nekajkrat gostili retrospektive avtorjev, ki so jih ljudje ravno zaradi festivala zelo dobro poznali. Tak primer je bila denimo retrospektiva ameriškega cineasta Hala Hartleyja pred nekaj leti, ki pa na koncu ni bila deležna predvidenega zanimanja. Tudi pri snovanju retrospektivnega programa velja biti pozoren.

Letos imamo retrospektivo belgijsko-francoske režiserke Agnes Varda, ki je preminula v začetku leta, v Sloveniji pa smo se ji na tak način nazadnje poklonili v 90. letih v Slovenski kinoteki. Prav tako je Agnes Varda avtorica, pri kateri so bili ženski liki in usode vselej v ospredju, kar je v duhu časa, zaznamovanega z raznimi gibanji. Morda je ob obletnici zanimiva tudi prva širša retrospektiva kubanskega filma, ki jo bomo na Liffu prikazali ob 60. obletnici ustanovitve Kubanskega inštituta za filmsko umetnost in industrijo (ICAIC). Sicer pa nisem človek, ki bi programe snoval za nazaj, raje razmišljam o tem, kaj bomo na Liffu še napravili v prihodnje.

V zadnjih letih je na Liffu zaslediti vsaj po dva slovenska filma, letos so tu še tri manjšinske koprodukcije, prva dva dela serije Jezero in pa filma s slovenskimi ustvarjalci. Se kaj spreminja v slovenskem filmu, da je pogosteje prisoten na Liffu?

Zdi se mi, da je vsakič, ko je bilo mladim slovenskim ustvarjalcem dano s spodobnim proračunom posneti film, nastalo nekaj zanimivega. Tako je bilo konec 90. let, pa nato s prihodom nove generacije filmarjev po letu 2000, temu pa smo priča tudi v zadnjih letih. Zadnja leta imamo na Liffu resda po dva slovenska filma. Lani smo od mlajših avtorjev v program uvrstili film Ne bom več luzerka Urše Menart, ki je uspešno nagovoril mlajše občinstvo, pa Zgodovino ljubezni Sonje Prosenc. Letos bo v tekmovalnem programu prikazan film Zgodbe iz kostanjevih gozdov Gregorja Božiča, za katerega smo že v prvih dveh dneh predprodaje zaznali veliko zanimanje gledalcev. Očitno si resnično želijo ogledati film, ki je dobil 11 vesen na Festivalu slovenskega filma in to me veseli. Bo pa na sporedu tudi novi film Metoda Pevca Jaz sem Frenk, ki bo na festivalu prikazan premierno ob začetku distribucije po slovenskih kinih.

Sicer pa ni tendenca, da bi na Liffu vrteli več kot toliko slovenskih filmov, saj si jih bo imelo občinstvo tako ali tako možnost ogledati v kinu, mi pa ponujamo okoli 100 filmov, med katerimi jih gledalci več kot pol ne bodo imeli več možnosti videti. Res pa je, da imam slovenski film najraje v tekmovalnem programu.

Kako pa sploh programirate tako obsežen festival s po okoli 100 filmi v programu, leto za letom?

Nekatere filme avtomatsko uvrstim v program, tu mislim na filme našim gledalcem že dobro poznanih režiserjev, ki so bili odmevni ali uspešni na večjih festivalih. V večji izziv pa mi je poiskati bolj marginalne filme, ki jih uvrstim v sekciji Ekstravaganca ali Panorama svetovnega filma. Moj osrednji motiv pri programiranju Liffa je slovenskemu občinstvu predstaviti manj znane filme, manj znanih avtorjev iz manj znanih kinematografij. Filmska festivala, ki trenutno najbolj promovirata filme t.i. tretjega sveta sta Rotterdam in Locarno, sicer pa jih je mogoče že zaslediti tudi v programih večjih festivalov, kot sta Cannes in Benetke. Dejansko je danes "modno" prikazovati filme z manj znanih produkcijskih teritorijev.

Liffe je nedvomno priljubljen in dobro obiskan festival. Kaj po vaše botruje temu?

Zdi se mi, da se je spremenil način življenja in da festivali na sploh, ne zgolj Liffe, tudi gledališki in glasbeni, v zadnjih letih beležijo dober obisk, ker se ljudje enostavno odločijo, da si bodo nekajkrat letno vzeli čas in se tedaj vrgli v neke vrste hiperkonzumacijo kulturnih vsebin, nato pa se vrnili v normalno življenje, v katerem delajo od jutra do večera. Mislim, da Liffe tozadevno ni pravzaprav nič posebnega, tudi v primerjavi s filmskimi festivali v tujini. Gledalci si denimo vzamejo vikend za ogled filmov in si rečejo, da jih bodo pogledali po tri ali štiri na dan, po treh dneh pa si rečejo, tako, za nekaj časa sem nahranjen. Čez leto se morda še enkrat ali dvakrat odpravijo v kino in to je to.

Izredna je tudi medijska pokritost Liffa, sploh je danes fenomen njegova tiskovna konferenca, na kateri do zadnjega napolnite Klub CD. Škoda, da film čez leto nima takšnega odmeva v medijih, sploh kar zadeva kritiko...

Medijska pokritost filma se je dejansko zelo zmanjšala čez leto. Tiskani mediji pokrivajo bolj ali manj slovensko produkcijo ali pa kakšno komercialno uspešnico v slogu aktualnega beneškega zmagovalca, Jockerja Todda Phillipsa, zelo malo pa je predstavitev ali pa recenzij drugih filmov. Spominjam se, da smo včasih, ko sem še pisal za Delo, pokrili vsaj po dva filma tedensko, ki sta prišla na redni kino spored, zdaj se morda pokrijeta dva na mesec. Na spletu je sicer tega več, a še vedno le na določenih portalih, bolj poglobljene uvide pa nudijo le še redki specializirani mediji.

Kot neke vrste smerokaz za filme vredne ogleda ste letos uvedli še nagrado Art kino mreže Slovenije (AKMS). Bi povedali kaj več o tem?

Žirija Art kino mreže Slovenije bo nagrado podelila enemu od s strani distributerjev že odkupljenih, a morda za širše občinstvo ne tako atraktivnih filmov, ki na koncu velikokrat ne pridejo v kina ali pa so na sporedu z velikim zamikom. Nekateri filmi z lanskega Liffa v kina prihajajo šele sedaj. Že v deseterici filmov, nominiranih za nagrado AKMS, so izbranci, ki si po presoji žirije art kino mreže zaslužijo večjo medijsko pozornost in več truda pri promociji z namenom dosega čim širšega občinstva. Art kino mreža namreč nastopa skupaj in skuša določene filme že sedaj bolj promovirati, bodisi z akcijami ali z oglasi v časopisih. Nova festivalska nagrada AKMS je pravzaprav nasprotje nagradi občinstva, za katero tekmujejo še neodkupljeni filmi. Ta je namenjena temu, da se preveri, kateri film ima občinstvo najraje in ima s tem seveda tudi komercialni potencial. Najbolje ocenjeni filmi pa so ponavadi tisti, ki so na Liffu najbolje obiskani.

Kako pa ste zadovoljni z dometom, ki ga imajo na Liffu prikazani filmi po festivalu?

Ne ravno rožnata slika se pokaže ravno pri tem. Na program Liffa uvrščeni filmi so tekom festivala dobro obiskani, ko pa distributerji ali pa mi v CD izbrane filme uvrstimo v program tekom leta, njihov obisk ni takšen, kot bi si ga želeli. Liffovsko občinstvo se malce porazgubi, je pa res, da že zadnjih 15 let festivali predstavljajo alternativno distribucijsko linijo. Mnogi na festivalih prikazani filmi namreč nikoli ne pridejo v kina. Res je tudi, da je v slovenska kina čez leto težko umestiti teh med 40 in 50 že odkupljenih filmov, saj jih večina ni primernih za multiplekse, v Ljubljani pa imamo samo en art kino. Z Liffa v multipleksih vrtijo morda pet filmom na leto, pa še to po teden dni v najmanjši dvorani, obiska pa bolj ni.

Menite, da bo minipleks v podhodu Ajdovščina s tremi manjšimi in eno večjo kinodvorano kaj pripomogel k večjemu obisku filmov z Liffa čez leto?

Predvidevam, da bo minipleks lahko še bolje komuniciral z občinstvom, kot to lahko počne Kinodvor v zdajšnji kapaciteti. Sklepam pa - trditi ne morem, ker nisem zraven - da bo del programa minipleksa namenjen tudi najširšemu občinstvu. Ne moreš namreč imeti štirih dvoran in v vseh vrteti umetniške filme ter pričakovati, da bodo vse dvorane polne, pa če se še tako trudiš. Po eni strani je prekletstvo, da ima Kinodvor zdaj eno dvorano, pričakovati, da bo v štirih novih dvoranah obiska štirikrat toliko, kot ga je sedaj v mestnem kinu, pa se mi zdi iluzorno. Vprašanje je tudi, kako se bodo odločali distributerji, ki so pri vsem skupaj najbolj na udaru.